VSC sodba II Kp 7226/2009

Pritožbi zagovornikov obdolženega D. P. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženega D. P. oprosti obtožbe, da je na delovnem mestu s psihičnim nasiljem pri delavcu D. S. povzročil ponižanje in prestrašenost, tako da je dne 4.11. in 6.11.2008 v pisarni podjetja S. R., d.d., v R. S., ko je delavec tega podjetja D. S. k njemu kot odgovorni osebi za varstvo pri delu prinesel obrazec interne prijave nezgode pri delu, ker se je dne 3.11.2008 pri delu poškodoval, začel nanj vpiti: “Smrkavec, kaj si misliš, vrezal si se nalašč, da bo zoper njega uvedel interno preiskavo in če se bo ugotovilo, da je delal brez rokavic, ga bodo odpustili iz službe, zakaj hodi k odvetniku, da ima prijatelja na zavarovalnici in za poškodbo ne bo dobil ničesar”, zaradi izrečenih besed pa se je S. počutil ponižanega in prestrašenega zaradi možnosti izgube službe pa tudi odškodninskega zahtevka sprva ni upal vložiti;
s čemer naj bi storil kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po I. odstavku 197. člena KZ-1.
Na podlagi določila I. odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki zagovornikov obremenjujejo proračun.

S pritožbeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po I. odstavku 197. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen 3 mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Obdolženec je bil obsojen na plačilo stroškov kazenskega postopka, vključno s sodno takso, glede katere je bilo napovedano, da bo odmerjena naknadno.

Proti sodbi se se pravočasno pritožili zagovorniki. Uveljavljajo pritožbene razloge iz 1. do 3. točke 370. člena ZKP, ko pritožbo vlagajo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo spremembo sodbe tako, da se obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa predlagajo njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Višji državni tožilec B. O. je predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Obramba se ni opredelila do tega predloga.

Pritožba je utemeljena.

Uradni preizkus pritožbeno izpodbijane sodbe, opravljen v smislu določila 1. točke I. odstavka 383. člena ZKP ni dognal procesnih kršitev, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, torej tudi ne pritožbeno uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka iz določila 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP, ki sicer sodi tudi v uradni preizkus. V krivdoreku izpodbijane sodbe je z dvema datumoma jasno opredeljena časovna komponenta kaznivega dejanja. Navedene so tudi s strani obdolženca izrečene besede kot izvršitveno dejanje. Enako pa velja tudi za prepovedano posledico. Skladno s podatki iz spisa je prvo sodišče utemeljilo dokazanost posameznih znakov kaznivega dejanja, zato pritožba v uveljavljanju tako imenovane protispisnosti (ki ostaja na povsem načelni ravni) ne more biti uspešna. V kolikor pa pritožba meri na nedokazanost tega, da so bile vse besede izrečene v obeh v krivdoreku navedenih dneh, pa ne gre za uveljavljanje pritožbenega razloga po 1. točki 370. člena ZKP, temveč za uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolne oz. zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

V nasprotju s tem, ko pritožba neuspešno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pa pritožbi ni mogoče odreči utemeljenosti pri uveljavljanje pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona. Tako kot pritožba tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolžencu očitanega dejanja, kot je opisano v obtožbi in v krivdoreku ni mogoče subsumirati pod določbo I. odstavka 197. člena KZ-1, niti pod določbo katerega drugega uradno pregonljivega kaznivega dejanja.

Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu je novo kaznivo dejanje, ko se skozi inkriminacijo spolnega nadlegovanja, psihičnega nasilja, trpinčenja ali neenakopravnega obravnavanja (na delovnem mestu ali v zvezi z delom), ki zaposlenim povzroča ponižanje ali prestrašenost, uresničuje pravica do dostojanstva pri delu, opredeljena v določilu 26. člena Evropske socialne listine (Zakon o ratifikaciji Evropske socialne listine, Uradni list RS, št. 24/99, z dne 10.4.1999 – Mednarodne pogodbe št. 7/99). Citirana listina določno definira pojem šikaniranja na delovnem mestu, ko v zgoraj citiranem določilu prezentira zavezo držav podpisnic, da bodo za zagotavljanje učinkovitega uresničevanja pravic vseh delavcev do varstva njihovega dostojanstva, med drugim pospeševale osveščanje, obveščanje in zaščito pred ponavljajočimi graje vrednimi ali očitno negativnimi in žaljivimi dejanji, namenjeni proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

Tudi Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami), ki v določilu IV. odstavka 6. člena prepoveduje trpinčenje na delovnem mestu, slednje opredeljuje kot ponavljajoče se ali sistematično graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

Ob takšnih opredelitvah kršitve pravice do dostojanstva pri delu ni dvoma, da tudi kazenski zakon kot šikaniranje na delovnem mestu (mobbing) šteje le ponavljajoče se psihično maltretiranje z različnimi aktivnostmi na sistematičen način, s ciljem in posledico degradacije delovnih pogojev, ki lahko privedejo do kršitve človekovih pravic. V obtožencu očitanem ravnanju, ko naj bi obdolženec (zgolj) v dveh različnih dneh v okviru postopka evidentiranja poškodbe pri delu, v zvezi z uveljavljanjem odškodnine pri zavarovalnici, oškodovancu izrekel v krivdorek povzete besede, ko tega ravnanja po sodbi pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot ponavljajočega se in sistematičnega psihičnega maltretiranja, tako ni mogoče prepoznati znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. To pa še posebej ob tem, ko skladno z oškodovančevo izpovedbo, da razen v teh dveh primerih z obdolženčeve strani sicer ni bil drugače tretiran, tudi obtožba ni mogla zajeti drugih obdolžencu očitanih kršitev oškodovančeve pravice do dostojanstva pri delu in ko je oškodovanec prestrašenost povezoval, ne toliko z obdolženčevim verbalnim napadom, temveč z dejstvom, da je obdolženec vstal in stopil proti oškodovancu (česar obtožba ni zajemala). Tudi v zvezi s previdnostjo pri vlaganju odškodninskega zahtevka, ki se kot posledica navaja v opisu kaznivega dejanja, je oškodovanec prepričljivo izpovedal, da mu je bilo jasno, da odškodninskega zahtevka ni mogel vložiti, dokler je bil (v zvezi s poškodbo) v staležu bolnih. Dejstvo pa je, da je odškodninski zahtevek vložil takoj po vrnitvi na delo.

Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da z oškodovančevo izpovedbo potrjeni očitki iz obtožbe ne predstavljajo vseh znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po I. odstavku 197. člena KZ-1, niti znakov katerega drugega uradno pregonljivega kaznivega dejanja.

Ob takšnem dognanju je pritožbeno sodišče pritrdilo pritožbi, da je bil glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje, v obdolženčevo škodo kršen kazenski zakon (določilo 1. točke 372. člena ZKP), zaradi česar je po pooblastilu iz določila I. odstavka 394. člena ZKP sodbo prvega sodišča spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe in posledično za stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP, za potrebne izdatke obdolženca ter za potrebne izdatke in nagrado zagovornikov obremenilo proračun (določilo I. odstavka 96. člena ZKP).

Glede na to, da je bilo z odločbo pritožbenega sodišča odločeno v obdolženčevo korist, pritožbeno sodišče ni določilo sodne takse (določilo II. odstavka 98. člena ZKP).