VSC Sodba I Kp 352/2009

Pritožba zagovornice obdolženega B. G. se zavrne kot neutemeljena, pritožbi okrožne državne tožilke pa se ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu B. G. za kaznivo dejanje goljufije po I. odst. 217. člena KZ določi kazen 5 (pet) mesecev zapora,
nakar se mu, upoštevajoč kazen 10 (deset) let zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 06.06.2007, opr. št. Ks 234/2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 04.12.2007, opr. št. Kp 320/2007, po 2. točki I. odst. 47. člena KZ, izreče enotna kazen 10 (deset) let in 3 (tri) mesece zapora, v katero se mu, na podlagi I. odst. 49. člena KZ, všteje pripor oziroma že prestana kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 06.06.2007, opr. št. Ks 234/2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 04.12.2007, opr. št. Kp 320/2007, od 26.02.2005 od 12.50 ure dalje; v nespremenjenem delu pa se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženca se, iz razloga po določilu IV. odst. 95. člena. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z določilom 98. člena ZKP, oprosti plačila sodne takse.

S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi B. G. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po I. odst. 217. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen petih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Po IV. odst. 95. člena ZKP je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka, po II. odst. 105. člena ZKP pa je dolžan povrniti oškodovanci družbi F. s. d.o.o. premoženjskopravni zahtevek v višini 876,31 EUR.

Okrožna državna tožilka pritožbeno uveljavlja razlog po 4. točki 370. člena ZKP v zvezi s I. odst. 374. člena ZKP ter graja odločbo o kazenski sankciji. Meni, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo številne obteževalne okoliščine, zlasti obdolženčevo večkratno kaznovanost, tudi zaradi istovrstnih kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je prezrlo dejstvo, da je obdolženec kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe po sodbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 16.09.1999, opr. št. K 84/99. Glede na to, da se nahaja na prestajanju desetletne zaporne kazni zaradi tihotapljenja mamil, je izrek pogojne obsodbe z dveletno preizkusno dobo povsem nesmiseln. Pritožnica predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obdolžencu po I. odst. 217. člena KZ določi kazen petih mesecev zapora, nakar mu, upoštevajoč kazen desetih let zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 06.06.2007, opr. št. Ks 234/2007, izreče enotno kazen desetih let in treh mesecev zapora.

Obdolženčeva zagovornica sodbo izpodbija zaradi razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. Meni, da je nesporno, da si obdolženec ni pridobil nobene protipravne premoženjske koristi, saj so tudi priče potrdile, da je kolo odpeljal B. P. O tem, da naj bi si obdolženec pridobil 876,31 EUR premoženjske koristi ne obstaja niti en sam dokaz. Glavni akter dejanja je bil B. P., na katerega izpovedbe pa je sodišče prve stopnje oprlo sodbo. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je imel obdolženec že ob nakupu kolesa goljufiv namen. Bil je zaveden z lažno obljubo, da bo dobil zaposlitev pri B. P. Zato je bil sam v zmoti, da bo posojilo odplačano na način kot je navedel. Preostanek kupnine bi plačal z dohodki od zaposlitve. V posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Kot sestavni del pritožbe je zagovornica priložila pisne navedbe obdolženca. Tudi on smiselno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Enako kot zagovornica izpostavlja, da je obrazce za odprtje bančnega računa izpolnil Ž. Kolo je prevzel P. in se zavezal k odplačevanju dolga. Sam je v tistem času prebival v samskem domu za katerega je najemnino plačeval Center za socialno delo, prejemal je socialno podporo in priložnostno zaslužil, zaradi česar ni imel potrebe, da pride do denarja s storitvijo kaznivega dejanja.

Na pritožbo okrožne državne tožilke je dne 15.11.2009 odgovoril obdolženec. Med drugim poudarja, da je bila ideja o nakupu kolesa P. Slednji je pripravil dokumentacijo, plačal polog, odpeljal kolo in si pridobil premoženjsko korist.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju, podanem dne 05.01.2010 na podlagi določbe II. odst. 445. člena ZKP, v celoti podprl pritožbo okrožne državne tožilke, obenem pa predlagal zavrnitev pritožbe obdolženčeve zagovornice.

V odgovoru z dne 16.01.2010 na predlog višjega državnega tožilca je obdolženec vztrajal pri pri zagovoru, da ni storil očitanega mu kaznivega dejanja, saj ni imel goljufivega namena.

Pritožba zagovornice ni utemeljena.

Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopno sodišče dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obdolžencev zagovor je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje goljufije po I. odst. 217. člena KZ. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

Pridobitev premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije. Za njegov obstoj zadošča že obdolženčev namen, da si pridobi takšno korist. Pač pa mora zaradi njegovega goljufivega ravnanja drugi osebi nastati škoda. S tem je kaznivo dejanje goljufije tudi dokončano. Vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopno sodišče nanizalo številne prepričljive razloge za utemeljenost dokazne ocene o tem, da si je obdolženec tudi pridobil premoženjsko korist v znesku 210.000,00 SIT (876,31 EUR). Na podlagi listinske dokumentacije t. j. računa z dne 25.03.2004, št. 000147, za kolo G. A., v vrednosti 315.000,00 SIT (1.314,47 EUR), izdanega po prodajalcu B. L., pooblastila za izvajanje trajnega naloga z dne 25.03.2004, podpisanega po obdolžencu ter izpisa prometa na obdolženčevem transakcijskem računu pri A. V. d.d. L., nesporno izhaja, da je obdolženec navedenega dne v trgovini F. S. v Ž. kupil predmetno kolo in se obenem zavezal, da bo kupnino poravnal v petih mesečnih obrokih. To dejstvo je obdolžencu dokazano tudi z izpovedbami prič B. L., B. P. in U. Ž. S predmetnim nakupom je obdolženec oškodovani družbi F. S., d.o.o. G. povzročil škodo v višini 210.000,00 SIT (876,31 EUR), kolikor je znašala razlika med realiziranimi plačili in vrednostjo kupljenega kolesa po zgoraj navedenem računu. Glede na navedeno pa je utemeljen tudi očitek obdolžencu, da si je pridobil na škodo oškodovane družbe premoženjsko korist v višini 210.000,00 SIT (876,31 EUR).

Sodišče prve stopnje ni oprlo sodbe izključno na izpovedbah prič B. P. in U. Ž., ampak predvsem na citirani listinski dokumentaciji. Se pa je sodišče prve stopnje povsem jasno izreklo glede verodostojnosti navedenih prič. Prepričljivo je tudi argumentiralo zakaj meni, da obdolžencu ne gre verjeti, da je z inkriminiranim ravnanjem naredil uslugo prijatelju ter da je verjel, da P. nima denarja na nakup kolesa.

Kaznivo dejanje goljufije se lahko stori le z direktnim naklepom. Storilčevo dejanje je pri tem posebej motivirano, kajti storilec ima namen, da zase ali za drugega pridobi protipravno premoženjsko korist (goljufiv namen). Goljufiv namen storilca pa mora biti podan že ob sklenitvi posla. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu soglaša z zaključki pritožbeno izpodbijane sodbe, da je obdolžencu dokazano, da je imel goljufiv namen že od vsega začetka. Pomembna okoliščina, ki to potrjuje in ki jo priznava tudi obdolženec je ta, da je bil nakup predmetnega kolesa zadnji v vrsti več nakupov, storjenih v različnih trgovinah na podoben način. Te nakupe izkazuje tudi dopis A. V. d.d. z dne 03.10.2006 (list. št. ...) iz katerega med ostalim izhaja, da je obdolženec takoj po odprtju računa najel razna posojila na trajne naloge (G., S., S. in F. s.) v skupni mesečni obremenitvi v znesku 139.653,00 SIT na dan 08.04.2004. Glede na svoje slabo premoženjsko stanje ter odsotnost rednih prihodkov, je obdolženec vsekakor vedel, da teh obveznosti, med katerimi je bila tudi tista do oškodovane družbe F. S., d.o.o., ne bo mogel izpolniti, česar tudi ni storil in doslej niti ni poskušal. Glede obdolženčevega zagovora o pričakovani zaposlitvi pri B. P. pa je sodišče prve stopnje zavzelo logično in zanesljivo stališče (list. št. ...), s katerim se strinja tudi sodišče druge stopnje.

Zagovornica pritožbeno utemeljuje kršitev kazenskega zakona na ta način, da naj bi na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe kazenskega zakona. Na taki podlagi kot navaja pritožnica pa kršitev kazenskega zakona ne more biti storjena. Podana bi bila le, če bi sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabilo določbe kazenskega zakona, ali če ne bi uporabilo določbe kazenskega zakona, ki bi jo moralo.

Zagovornica pritožbeno graja odločbo o kazenski sankciji zgolj z navedbo, da je bilo nepravilno odločeno o kazni. Zato se sodišče druge stopnje glede te kršitve ne more opredeliti, saj ni obrazložena, bo pa zavzelo svoje stališče glede tega vprašanja v delu, kjer bo obravnavalo pritožbo okrožne državne tožilke.

Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo pogojno obsodbo kot kazensko sankcijo opominjevalne narave. V skladu z določili III. odst. 51. člena KZ sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Poglavitni razlog na podlagi katerega se lahko torej sodišče odloči za izrek pogojne obsodbe je, da pri obdolžencu najde tehtne razloge za prognozo, da v bodoče ne bo ponavljal kaznivih dejanj. V pritožbeno izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ni izpostavilo nobene konkretne okoliščine, ki bi pri obdolžencu vzbujala pozitivno prognozo, le pavšalno je navedlo, da obdolženi že od leta 1999 ni bil kaznovan zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Prav ima pritožnica, ko ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije v premajhni meri upoštevalo obteževalne okoliščine, še zlasti obdolženčevo predkaznovanost. Obdolženec je namreč specialni povratnik na področju premoženjske kriminalitete, sedaj obravnavano kaznivo dejanje pa je storil tekom petletne preizkusne dobe po pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 16.09.1999, opr. št. K 84/99. Preizkusna doba je namreč potekla 16.09.2004, obdolženec pa se že od 26.02.2005 nahaja v priporu oziroma na prestajanju zaporne kazni po sodbi švedskega sodišča. Ta okoliščina pa že sama po sebi ovrže prepričanje sodišča prve stopnje, da zgolj opozorilo, ob določeni kazni in preizkusni dobi, lahko obdolženca odvrne od ponavljanja kaznivih dejanj. Pritožnica je upravičeno opozorila na nesmiselnost izrekanja opozorilne sankcije v obdolženčevem primeru, ko se ta nahaja na prestajanju desetletne zaporne kazni po sodbi Okrožnega sodišča Malmo na Švedskem z dne 26.08.2005, opr. št. B 1511/05 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča za Skane in Blekinge z dne 28.10.2005, opr. št. B 2171/05 v zvezi s katero je bil opravljen prenos izvršitve zaporne kazni v Republiko Slovenijo, s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 06.06.2007, opr. št. Ks 234/2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 04.12.2007, opr. št. Kp 320/2007. Glede na to, da obdolžencu ta zaporna kazen izteče 26.02.2015, bi celotno dveletno preizkusno dobo prestal v zaporu in zato ne bi bilo nobene možnosti, da se dejansko preizkusi pozitivna prognoza njegovega bodočega ravnanja.

Glede na navedeno, je pritožnica sodišče druge stopnje prepričala, da tehtnejša obravnava okoliščin, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije, ne opravičuje izreka pogojne obsodbe. Zato je sodbo sodišča prve stopnje, v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu za kaznivo dejanje goljufije po I. odst. 217.člena KZ določilo kazen petih mesecev zapora, nakar je, v skladu z določili I. odst. 48. člena KZ, upoštevajoč kazen desetih let zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 06.06.2007, opr. št. Ks 234/2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 04.12.2007, opr. št. Kp 320/2007, po 2. točki I. odst. 47. člena KZ, obdolžencu izreklo enotno kazen desetih let in treh mesecev zapora. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo vse obteževalne in olajševalne okoliščine, kot so bile uporabljene že pri odmeri kazni v izpodbijani sodbi. Pritožbeni senat meni, da je enotno izrečena zaporna kazen primerna osebnosti obdolženca, stopnji njegove kazenske odgovornosti ter teži in posledicam kaznivih dejanj ter da bodo s to enotno kaznijo doseženi vsi smotri kaznovanja. Na podlagi I. odst. 49. člena KZ pa je bilo treba obdolžencu v izrečeno enotno kazen všteti čas pripora in že prestano kazen zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 06.06.2007, opr. št. Ks 234/2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 04.12.2007, opr. št. Kp 320/2007 in sicer od 26.02.2005 od 12.50 ure dalje.

Obdolženec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se na prestajanju daljše prostostne kazni. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo preživljanje.