VSL sodba I Cpg 433/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 74267/2010 z dne 01. 06. 2010 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka zaradi plačila 212,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 09. 2009 dalje do plačila ter 12,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2009 dalje do plačila ter v 3. odstavku izreka zaradi plačila stroškov izvršilnega postopka v višini 59,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 06. 2010 dalje do plačila.

Zoper izpodbijano sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče razpiše obravnavo, na kateri bo tožeča stranka pojasnila na podlagi česa je začela voditi toženo stranko kot uporabnika in plačnika spornih računov za porabljeno vodo.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je o obravnavani pritožbi v skladu s 458. členom ZPP odločala sodnica posameznica.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso bila upoštevana vsa pravno relevantna zatrjevanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do zatrjevanega neobstoja dolžniško-upniškega razmerja glede vtoževane terjatve, ampak je nepravilno sklepalo, da je to razmerje vzpostavljeno že na podlagi 21. člena Odloka o o skrbi s pitno vodo (Ur. l. RS, št. 17/2006 - v nadaljevanju Odlok). Po njenem tožeča stranka, na kateri je bilo dokazno breme, ni dokazala, obstoja dolžniško-upniškega razmerja, saj ni zatrjevala, da je tožena stranka lastnik vodovodnega priključka, niti ni zatrjevala dogovora s toženo stranko oziroma ni predložila pisnega dogovora s toženo stranko, zato ni jasno na podlagi česa je tožeča stranka začela toženo stranko voditi kot uporabnico vodovodnega priključka, zgolj dejanska uporaba pitne vode pa tega razmerja ne vzpostavlja. Na podlagi 12. alineje 23. člena Odloka je namreč lastnik vodovodnega priključka tisti, ki je v prvi vrsti poklican, da izpolnjuje obveznosti do tožeče stranke po izstavljenih računih, za vsako spremembo plačnika pa je potreben pisen sporazum.

Slednjemu pritožbeno sodišče ne sledi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno uporabilo materialnopravne določbe Odloka. Zavezanci za plačilo porabljene vode so tako uporabniki – fizične ali pravne osebe, ki uporabljajo vodo iz javnega vodovoda (21. člen Odloka). Obveznost plačila je torej vezana na uporabo vodovodnega omrežja in ne na lastništvo poslovnega prostora (12. alineja 23. člena Odloka).

Dejstvo, da so bili sporni računi za plačilo dobavljene vode izstavljeni na toženo stranko, kaže na to, da je bila tožeča stranka nedvomno seznanjena s tem, da je uporabnica pitne vode v spornem obdobju ravno tožena stranka. Poleg tega tožena stranka samega dejstva uporabe vode v spornem obdobju niti ni prerekala, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je za plačilo vode skladno z določbami Odloka (21. in 23. člen) zavezana tožena stranka kot nesporna uporabnica pitne vode. Pritožbeno sodišče tako sledi obrazložitvi sodišča prve stopnje in se ji v celoti pridružuje. Pritožbene trditve, da tožena stranka v času dejanske porabe vode, torej v času od 01. 05. 2004 do 31. 02. 2009, ni bila prejemnica računa za porabljeno vodo, predstavlja pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP v celoti potrditi.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.