VDSS sklep Pdp 465/2011, enako Pdp 462/2011, Pdp 469/2011, Pdp 508/2011

Pritožba drugo tožene stranke se zavrne, pritožbi tožnice pa se ugodi in se sklep v točki II. izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti stroške postopka:
- prvo in tretje toženi stranki v skupnem znesku 154,00 EUR,
- drugo toženi stranki stranki v znesku 158,50 EUR, kar je nakazati na TRR pooblaščenca štev. ... pri ... banki d.d.,
- četrto toženi stranki v znesku 204,77 EUR, kar je nakazati na fiduciarni račun TRR pooblaščenca pri .. banki .d.d. štev. ..., vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo.

Druga tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje vzelo v vednost umik tožbe tožnice in postopek v tem individualnem delovnem sporu ustavilo (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da prvi in tretji toženi stranki povrne stroške postopka v skupnem znesku 182,58 EUR, drugi toženi stranki v znesku 200,80 EUR in četrti toženi stranki v znesku 204,77 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka II izreka).

Tožnica vlaga laično pritožbo zoper odločitev v delu, ki se nanaša na plačilo pravdnih stroškov s predlogom, da se odločitev o stroški postopka, ki jih je naložilo sodišče v plačilo tožnici, razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje, ali da sodišče pritožbi ugodi in odločitev spremeni v korist tožnice. Navaja, da je sodišče v istovrstni zadevi tožnice E.B. s sodbo opr. št. Pd 221/2006 ugodilo tožbi (pravilno: tožbenemu zahtevku), pri čemer je bil postopek izveden kot vzorčen, z večimi sodnimi obravnavami, izvedenci finančne stroke, zaslišanjem večih prič. Pritožbeno sodišče je po pritožbi toženih strank v zadevi opr. št. Pdp 128/2008 spremenilo odločitev tako, da je pritožbam ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je vse zahtevke tožnice zavrnilo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije se je postavilo na stališče, da bi morala tožnica biti poplačana v stečajnem postopku, ker pa je bil ta zaključen brez poplačila po 99. členu ZPPSL, je močnejše načelo pravne varnosti, saj je bil stečaj zaključen. Tožnica se v konkretnem primeru pritožuje zoper stroške, ki jih je sodišče v primerjavi s postopkom E.B. v konkretni zadevi določilo previsoko. Tožnica je v namreč prosila, da njena zadeva miruje in se počaka do razsoje v zadevi E.B.. Trenutno je zaposlena v T. in prejema minimalno zajamčeno plačo. Zato je ob odločitvi o stroških postopka zelo prizadeta in ni sposobna plačati visokih stroškov pravde. Prisojeni stroški sicer ne spadajo v kategorijo nujno potrebnih stroškov za pravdo. Zato pritožbenemu sodišče predlaga, da njeni pritožbi ugodi.

Zoper odločitev o stroških postopka se druga tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko se ni opredelilo o priglašenih stroških druge tožene stranke za vlogo z dne 8. 12. 2010. Sodišče se ni izjasnilo o priglašenih stroških glede nadaljevanja postopka in odgovora na razširitev tožbe. Posledično je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo oziroma je njegova odločitev pomanjkljiva do te mere, da odločitve glede stroškov ni mogoče preizkusiti. Priglašeni stroški so bili potrebni, kljub pravnomočno končanemu vzorčnemu postopku. Izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje teh stroškov ni priznalo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 151., 155., 158. in 163. členom ZPP. Druga tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremeni tako, da tožnici naloži plačilo tudi teh stroškov postopka, podrejeno pa, da sklep v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba drugo tožene stranke je neutemeljena, pritožba tožnice pa je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Obrazložitev izpodbijanega sklepa je sicer res dokaj skromna, vendar kljub temu ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodna odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če sploh nima razlogov, ali pa v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Izpodbijani sklep ima povsem jasne razloge glede tega, katere stroške je sodišče prve stopnje drugo toženi stranki priznalo, kar pomeni, da je za ostale priglašene stroške druge tožene stranke ocenilo, da za ta spor niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Pritožba drugo tožene stranke neutemeljeno uveljavlja obstoj relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 151., 155., 158. in 163. členom ZPP. Pri tem pritožba niti ne pojasni, v čem naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 151. člena ZPP, ki zgolj na splošno opredeljuje, kaj so pravdni stroški (izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, kar zajema tudi nagrado za delo odvetnika). Sodišče prve stopnje je to določbo pravilno uporabilo, saj je drugi toženi stranki priznalo izdatke, ki so nastali med postopkom in zaradi postopka in sicer v višini nagrade za delo odvetnika, ki je to stranko zastopal.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi določbo 155. člena ZPP, saj je drugi toženi stranki priznalo samo tiste stroške, ki so bili potrebni za ta spor, o čemer je odločilo po skrbni presoji vseh okoliščin. V skladu z drugim odstavkom 155. člena ZPP je sodišče nagradi pooblaščencu druge tožene stranke priznalo v okviru za ta spor veljavne Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003).

Druga tožena stranka sodišču prve stopnje tudi zmotno očita, da ni uporabilo določbe 158. člena ZPP oziroma da jo je uporabilo nepravilno. Nasprotno, sodišče prve stopnje je ravno na podlagi te določbe tožnici, ki je umaknila tožbo, naložilo, da drugi toženi stranki povrne stroške postopka.

Izpodbijani sklep v celoti temelji na določbi 163. člena ZPP, zato je protispisna navedba, da sodišče te določbe ni uporabilo ali pa, da bi jo uporabilo zmotno. O povrnitvi stroškov je sodišče odločilo na določeno zahtevo brez obravnavanja (prvi odstavek 163. člena ZPP), drugotožena stranka je v zahtevi opredeljeno navedla stroške, za katere zahteva povračilo (drugi odstavek 163. člena ZPP). O zahtevi je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom, s katerim se je končal postopek pred njim (četrti odstavek 163. člena ZPP).

Druga tožena stranka se dejansko pritožuje zgolj zaradi tega, ker ji sodišče prve stopnje ni priznalo priglašene nagrade za pripravljalno vlogo z dne 8. 12. 2010 oziroma predloga za nadaljevanje postopka in odgovora na razširitev tožbe. V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Vloga drugo tožene stranke z dne 8. 12. 2010 ni bila potrebna za ta spor, saj je edina vsebina te vloge predlog za nadaljevanje postopka, ki je bil prekinjen zaradi izvedbe vzorčnega postopka. V tej vlogi druga tožena stranka zgolj na široko povzema navedbe iz v vzorčnem postopku izdanih odločb drugostopenjskega in vrhovnega sodišča. Za nadaljevanje postopka, ki je bil prekinjen zaradi izvedbe vzročnega postopka, ni potreben predlog stranke za nadaljevanje postopka, temveč o tem sodišče odloči po uradni dolžnosti po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku. Četrti odstavek 279. b člena ZPP namreč določa, da po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku, sodišče o prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, odloči upoštevaje odločitev v vzorčnem postopku. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko tožnici ni naložilo, da drugi toženi stranki povrne tudi te stroške postopka, ki so drugi toženi stranki nastali v zvezi s pripravljalno vlogo z dne 8. 12. 2010.

Druga tožena stranka v pritožbi sicer navaja, da je bila vloga z dne 8. 12. 2010 potrebna tudi zato, ker je z njo stranka odgovorila na razširitev tožbe. Vendar je ta navedba protispisna. Tožnica v tem sporu tožbe ni razširila, temveč je zahtevek skrčila (vloga tožnice z dne 10. 11. 2006).

Pritožbeno sodišče pa ob navedenem ugotavlja, da je utemeljena pritožba tožnice, ki se sicer laično pritožuje in primerja odmero stroškov v svojem sporu z višino stroškov v zadevi tožnice E.B.. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožničine navedbe o tem, da stroškov ne more plačati, ne morejo biti upoštevne, saj sodišče lahko odloča le o potrebnih stroških postopka, potrebnih za pravdo na podlagi določil 154. in 155. člena ZPP, ki določajo, da stranka, ki v postopku ne uspe, mora nasprotni stranki (oziroma več strankam) povrniti stroške postopka, in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni. Sodišče prve stopnje pa je je pri odmeri stroškov za prvo toženo in tretje toženo stranko nepravilno priznalo 50 točk za prejem in pregled odločbe, seznanitev strank in potrditev pravnomočnosti, kar pa po oceni pritožbenega sodišča niso potrebni stroški postopka po določilih ZPP. Zato je pritožbeno sodišče znižalo odmerjene stroške na skupni znesek 154,00 EUR. Pritožbeno sodišče je tudi ugotovilo, da je sodišče prve stopnje drugotoženi stranki priznalo stroške za vlogo v zvezi s stroškovnikom z dne 6. 1. 2011, ki pa ne predstavljajo potrebne stroške postopka. Tako je pritožbeno sodišče znižalo potrebne stroške na skupni znesek 158,50 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka za četrto toženo stranko. V ostale priznane postavke pritožbeno sodišče ni posegalo, saj jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo.

Druga tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.