VDSS sodba Pdp 433/2011, enako Pdp 441/2011 in Pdp 442/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta sklep ... z dne 10. 4. 2010 v točki 2. izreka in odločba št. ... z dne 11. 6. 2010 tožene stranke, izdana tožeči stranki nezakonita in brez pravnega učinka (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku prizna stroške disciplinskega postopka v višini 405,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa št. 100-273/2009-14 z dne 10. 4. 2010 dalje do plačila in jih nakaže na transakcijski račun pooblaščenca odvetnika A.P. pri ... banki v 15. dneh in pod izvršbo (2. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vse stroške postopka v višini 114,00 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. tč. izreka) in da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (4. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oz. podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da višino stroškov disciplinskega postopka določi na novo in zaradi navadnega tudi ponovno odloči o stroških pravdnega postopka. Tožena stranka meni, da ker Tarifa kot priloga Zakona o odvetniški tarifi ne ureja stroškov za storitve odvetnikov v postopkih pri delodajalcih, kamor nedvomno spada disciplinski postopek, za priznanje in izplačilo priglašenih stroškov v disciplinskem postopku pri delodajalcu ni pravne podlage. Tarife za izvensodne storitve ni mogoče uporabiti. Tarifa določa, da med izvensodne storitve spada tudi zastopanje v upravnem postopku, med strankama pa ni sporno, da se v disciplinskem postopku uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek in ne morda zakona, ki ureja upravni postopek, zaradi česar je enačenje disciplinskega postopka z upravnim postopkom napačno, s tem pa je tudi napačna uporaba tar. št. 2200. Tožena stranka ugovarja tudi višini dosojenih stroškov. Glede na 22. čl. ZOdvT se vrednost predmeta lahko ustrezno zniža ali zviša. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati posebnosti predmetnega disciplinskega postopka, torej dejstvo, da je bil tožniku sprva izrečen najmilejši disciplinski ukrep (opomin), postopek pa je bil kasneje zaradi zastaranja ustavljen. Tožena stranka je prepričana, da vrednost predmeta v znesku 4.000,00 EUR nerealna in bi jo moralo sodišče prve stopnje ustrezno znižati. Po drugem delu Tarife se nagrada za izvensodne storitve odmeri po tar. št. 2200, ki določa količnik v razponu od 0,5 do 2,5. V običajnem primeru s povprečno težavnostjo in obsegom se uporabi količnik največ v višini 1,5, pri čemer se določanje v mejah razpona opravi po merilih iz 13. čl. ZOdvT. V konkretnem primeru gre glede na merila za povprečno zadevo, saj ni bilo potrebno uporabiti tujih pravnih virov, kot to zmotno navaja prvostopenjsko sodišče, posebnega strokovnega in specialističnega znanja ali tujega jezika, pomen zadeve glede na sankcijo in kasnejše zastaranje pa je podpovprečen, takšna pa je tudi težavnost odvetniške storitve, saj je slednji med drugim v enaki zadevi zastopal osem pripadnikov slovenske vojske. Gre za povprečno zadevo, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje določiti srednjo vrednost nagrade v razponu, torej količnik 1,5, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo, temveč je v celoti sledilo tožniku, ki je določil količnik 2,0, svoje odločitve pa tudi ni v ničemer obrazložilo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je ta neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodno odločbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodba sodišča prve stopnje je logično obrazložena ter materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa le še dodaja:

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) s pripadajočo Tarifo. Sodišče prve stopnje je namreč materialnopravno pravilno zaključilo, da tar. št. 2200 (nagrada za posel) zajema tudi storitve, ki jih odvetnik opravi za stranko v postopkih pri delodajalcu. Nagrada za posel pod navedeno tar. št. namreč nastane za vsa izvensodna opravila, ki jih opravi odvetnik za svojo stranko, in ki niso posebej urejena v ostalih delih Tarife. Disciplinski postopek pri delodajalcu tako ne predstavlja nobene izjeme. Pod opombo 2 je resda navedeno, da med izvensodne storitve spada tudi zastopanje v upravnem postopku, vendar navedeno ne pomeni, da med izvensodne storitve ne spada tudi zastopanje v disciplinskem postopku pri delodajalcu, kot to skuša prikazati tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je nadalje nagrado odmerilo v skladu z relevantnimi določbami ZOdvT in tudi pojasnilo, kako je določilo vrednost predmeta v višini 4.000,00 EUR. Tem razlogom pritožbeno sodišče v celoti sledi, zato jih na tem mestu ne ponavlja.

Tožena stranka smiselno zatrjuje, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Temu ni mogoče pritrditi, kajti ne drži trditev, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve o tem, zakaj je pri aplikaciji tar. št. 2200 uporabilo količnik 2,0. Sodišče je to svojo odločitev natančno pojasnilo v zadnjem odstavku str. 2 sodbe. Iz obrazložitve so razlogi jasno razvidni, te razloge pa tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih ne ponavlja.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik v tem sporu z 2. tč. tožbenega zahtevka materialnopravno smiselno vtožuje povrnitev škode (v obliki nastalih stroškov postopka), ki mu jo je tožena stranka povzročila z neutemeljenim vodenjem disciplinskega postopka. Tožena stranka bi bila zato dolžna vtoževane stroške (škodo) tožniku povrniti po splošnih pravilih obligacijskega prava tudi v primeru, da tovrstna odvetniška storitev ne bi bila predvidena v Zakonu o odvetniški tarifi, saj tožena stranka niti ni navajala, da tožniku v disciplinskem postopku stroški dejansko ne bi nastali v višini, kot jih je zahteval s tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje zato niti ni imelo razloga, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne oz. bi ga lahko delno zavrnilo le v primeru, da bi tožnik zahteval povrnitev stroškov v višjem znesku, kot ga za tovrstne primere predvideva Zakon o odvetniški tarifi.

Ker je tožena stranka tožniku v postopku pri delodajalcu s sklepom z dne 10. 4. 2010 v tč. 2 priznala 78,00 EUR stroškov postopka, na II. stopnji pa je Disciplinska komisija Ministrstva za ... s sklepom z dne 11. 6. 2010 to točko odpravila in torej tožniku ni priznala stroškov postopka, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je oba sklepa v delu, ki se nanašata na odločitev o stroških postopka, razveljavilo in tožniku priznalo stroške glede na določbe Zakona o odvetniški tarifi. Ker je odločitev glede tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna, je pravilna tudi odločitev glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), tožena stranka pa tudi ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).