VSL sklep I Cp 4801/2010

Pritožbi se ugodi, sklep z dne 23. 08. 2010 in dopolnilni sklep z dne 15. 09. 2010 razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

1Okrajno sodišče v Radovljici je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in dedinjo M. R. napotilo na pravdo z zahtevkom, da v zapuščino spadajo nepremičnine, ki so bile zapustniku vrnjene v postopku denacionalizacije in so bile vpisane v vl.št. 1548 k.o. H. oziroma podredno denarna vrednost zapustnikovega deleža na teh nepremičninah v višini 492.346,22 EUR ter denarna sredstva, ki so bila sedanjim članom A.S. H. nakazana v obliki odškodnine za parcele 1362, 1363/3, 1363/31, 1363/32, vse k.o. H., v višini 26.426,00 EUR in za parcelo št. 1363/1 k.o. H. v višini 44.338,23 EUR, oziroma skupaj 70.764,23 EUR. Tožbo naj bi po napotilu sodišča vložila zoper sodedinji B. N. in F. D. Z dopolnilnim sklepom z dne 15. 09. 2010 pa je sodišče odločitev pod točko 2 že citiranega sklepa dopolnilo tako, da je za vložitev tožbe določilo 15 dnevni rok po pravnomočnosti sklepa.

2Zoper navedeni odločitvi vlaga pritožbo dedinja M. R. iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in predlaga, da pritožbeno sodišče oba izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, podrejeno pa, da sklep spremeni tako, da na pravdo napoti dedinjo B. N. V bistvenem navaja, da sodišče za prekinitev zapuščinskega postopka ni imelo zakonske podlage, saj uporaba 212. člena ZD v konkretnem primeru, ko je do razpolaganja prišlo po pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji in med dediči ni spora o tem, ali je bila neka stvar v trenutku pravnomočnosti teh odločb v lasti zapustnika ali ne, ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje bi moralo, saj dejstva med dediči niso sporna, samo ugotoviti obseg zapuščinskega premoženja. Pri tem je vezano na vsebino pravnomočnih odločb o denacionalizacij ter načelo in pravilo realne subrugacije, ki določa, da v zapuščino sodi znesek, ki predstavlja vrednost nepremičnin in ga je dedinja B. N. pridobila z odtujitvijo teh nepremičnin. Velja, da v primeru, če posestnik odsvoji zapuščinske predmete, postane vse tisto, kar je na ta način pridobil, ex lege sestavni del zapuščinskega premoženja, ki ga je posestnik dolžan izročiti dedičem. Nepravilna je tudi odločitev sodišča s katero je na pravdo napotilo pritožnico, saj je njena pravica povsem gotova, pravica B. N. pa sploh ni verjetna. Sodišče s takšno odločitvijo povsem ignorira pravnomočne odločbe o denacionalizaciji ter dejstvo, da je bil zapustnik na podlagi teh odločb tudi vknjižen v zemljiško knjigo. Ne glede na to, da je bilo to premoženje naknadno odtujeno, je pravica do dedovanja zapuščine oziroma denarne vrednosti odtujenega premoženja ne samo bolj verjetna, temveč gotova. Zgolj trditev dedinje B. N., da deleža na premoženju, ki je bilo vrnjeno zapustniku ni več, ne dokazuje tega, da je pravica pritožnice do dedovanja tega premoženja manj verjetna, saj o nasprotnem ni prav nobenega dokaza in trditve. Na pravdo bi zato morala biti napotena B. N. Tudi glede denarnega zneska v višini 70.764,23 EUR ni manj verjetna pravica pritožnice. Iz obeh izvensodnih poravnav in upravnih odločb jasno izhaja, da sta bili poravnavi sklenjeni za premoženje last nekdanjih članov agrarne skupnosti H. in zato vse, kar je B. N. pridobila iz navedenih poravnav, sodi v zapuščino. Vse je namreč pridobila kot pravna naslednica zapustnika. Nepomembno je dejstvo, da zapustnik nikoli ni bil fizični imetnik tega zneska, kar je tudi logično, saj je bil tedaj že pokojen. Pritožnica tudi ne soglaša, da bo sodišče o dedovanju morebitnega zapuščinskega premoženja presojalo na podlagi določil Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnostih (v nadaljevanju ZPVAS). Z izpodbijanima sklepoma, s katerima je sodišče pravico pritožnice štelo za manj verjetno, je kršilo tudi ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja. Kršena ji je bila tudi ustavna pravica do enakosti pred zakonom in pravica do enakega varstva pravic.

3Na pritožbo je odgovorila dedinja B. N. in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5V teku tega zapuščinskega postopka, ki ga je sodišče uvedlo na podlagi predloga pritožnice, je slednja zatrjevala, da v zapuščinsko premoženje spada:

- zapustniku pripadajoč delež do 6,666% ( 6666/100.000) na skupni lastnini, ki jo predstavljajo nepremičnine vrnjene v postopku denacionalizacije in sicer parc. št. 547/1, 547/35, 547/47, 547/51, 547/52, 547/44, 547/45, 547/32, 547/48, 1364/1, 1363/18, 547/2, 547/3, 547/31, 1364/4, 1364/6, 1337/1, 547/50, 1361/2, 1364/7, 1364/11, 1363/17, 547/40, 1363/2, 1363/28, 1363/29 in 548/1, vse k.o. H.;

- denarna sredstva v višini 70.764,23 EUR, ki predstavljajo zapustnikov delež do 6666/100.000 na odškodnini, ki je bila plačana za podržavljena zemljišča parc. št. 1362, 1363/30, 1363/31, 1363/32 in 1363/1, vse k.o. H.

6V zvezi z nepremičninami, ki so navedene pod prvo alinejo prejšnje točke te obrazložitve, je pritožnica navajala in v zvezi s tem predložila tudi dokazila, da je bil pri njih vpis lastninske pravice (skupne lastnine) na zapustnika po pravnomočnosti delnih denacionalizacijskih odločb v zemljiški knjigi izveden (pri vl. št. 1548 k.o. H.), vendar pa so bile ne glede na to vse, kar vključuje tudi zapustniku pripadajoč nedoločen delež na njih, že pred izdajo ustreznega sklepa o dedovanju, s katerim bi bilo odločeno kdo je dedič tega premoženja, odtujene. Sedanji člani A.S. H., med katerimi je tudi dedinja B. N., so del nepremičnin prodali, del pa je bil vložen kot stvarni vložek v dve podjetji s tem, da so sedanji člani A.S. postali tudi njuni družbeniki in so posledično pridobili tudi ustrezen poslovni delež. Zgolj podredno (točka VIII pripravljalne vloge z dne 18. 08. 2010), če bi sodišče ugotovilo, da zaradi odtujitve nepremičnin navedenih pod prvo alinejo, le-te ne spadajo v zapuščino, pa je posledično trdila, da je predmet dedovanja denarna vrednost zapustnikovega deleža na teh nepremičninah, to je znesek 492.346,22 EUR.

7Odškodnina (druga alineja pod točko 5 obrazložitve) je bila po trditvah pritožnice plačana v zvezi z vloženima zahtevama za denacionalizacijo s strani zavezanih strank in sicer po dveh poravnavah sklenjenih med zavezanima strankama in pravnimi nasledniki pokojnih denacionalizacijskih upravičencev, ki so tudi člani novo vzpostavljene A.S. H., nakazana pa je bila na transakcijski račun te A.S. Pri sklepanju poravnave je, kot pravna naslednica zapustnika, sodelovala le dedinja B. N.

8Dedinja B. N. je v zvezi z zgoraj navedenimi trditvami in dokazi, ki so bili predloženi, navedla zgolj to, da deleža na nepremičnem premoženju, ki je bilo vrnjeno zapustniku, ni več in sodišče zato o tem ne more več odločati. O trditvi pritožnice, kakšen je zapustnikov delež na skupnem premoženju, da v zapuščino (podredno) spada denarna protivrednost tega premoženja in kakšna je ta vrednost in da je predmet dedovanja del prejete odškodnine v višini 70.764,23 EUR, pa se ni izjavila, niti se ni opredelila do predloženih listinskih dokazil. Dedinja F. N. izjave ni podala.

9Glede na dane in povzete trditve pritožnice na eni strani in trditve dedinje N. B. na drugi strani, ter predložene listine, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je postopek prekinilo in pritožnico napotilo na pravdo tako glede primarno kot podredno zatrjevanega obsega zapuščinskega premoženja ter glede odškodnine, upoštevajoč 212. in 213. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) deloma materialnopravno zmotna, deloma pa preuranjena.

10Trditev, da spada v zapuščinsko premoženje denarna protivrednost odtujenih nepremičnin, to je znesek 492.346,22 EUR, je pritožnica postavila podrejeno, šele za primer, če bi sodišče ugotovilo, da nepremičnine oziroma zapustnikov delež na njih ne more biti predmet dedovanja. Glede na to in tudi logično dejstvo, da v zapuščino lahko spada le premoženje v eni ali drugi obliki, se sodišče prve stopnje s podredno postavljeno trditvijo niti ne bi smelo ukvarjati, saj je s tem kršilo načelo dispozitivnosti. Odločitev je bilo v tem delu že iz tega razloga potrebno razveljaviti. Pritožbeno sodišče zato v nadaljevanju, razen v kolikor je to nujno zaradi usmeritve pri nadaljnjem delu, podrobneje ne odgovarja na pritožbena izvajanja, ki izpodbijajo pravilnost odločitve o prekinitvi zapuščinskega postopka v tem delu, češ, da zanjo v 212. členu ZD ni podlage oziroma pravilnost odločitve koga je, upoštevajoč manj oziroma bolj verjetno izkazano pravico, potrebno napotiti na pravdo. O tem bo, če bodo v teku nadaljnjega postopka za to izpolnjeni pogoji, znova presojalo sodišče prve stopnje.

11Med dedinjami v postopku ni bilo sporno (in to ni sporno niti v pritožbenem postopku), da je bil zapustniku pripadajoč (nedoločen) delež na nepremičninah(1), odtujen. Sodišče prve stopnje se je pred odločitvijo o prekinitvi postopka v tem delu, zadovoljilo z ugotovitvijo, da zapustnik ni več njihov (skupni) lastnik, kar pa za pravilno uporabo 212. člena ZD, ne zadostuje. Do prekinitve zapuščinskega postopka po tem določilu namreč lahko pride zgolj v primeru, če spor o tem ali kakšno premoženje spada v zapuščino, nastane med dediči, ne pa tudi v primeru, če pride do spora s tretjo (fizično ali pravno) osebo. V konkretnem primeru iz podatkov spisa (in tudi neprerekanih trditev pritožnice) izhaja, da so nepremičnine (in s tem tudi zapustniku pripadajoč nedoločen delež na njih) sedaj last tretjih oseb, zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da gre za spor med dediči o obsegu zapuščinskega premoženja. Šlo bi lahko kvečjemu (2) za spor s tretjimi. B. N. je s temi nepremičninami (oziroma zapustnikovim nedoločenim deležem na njih) sicer res razpolagala, vendar pa ni lastnica oziroma skupna lastnica ali solastnica le-teh, zato njeno stališče, ali to premoženje je ali ni predmet dedovanja, ne more biti pravno odločilno. Tudi v primeru, če bi slednja priznala, da te nepremičnine do določenega deleža spadajo v zapuščinsko premoženje, bi sodišču zemljiškoknjižno stanje, ki izkazuje drugačno lastniško stanje, preprečevalo odločanje o dedovanju tega premoženja. Tudi v takšnem primeru bi moralo, vendar brez prekinitve zapuščinskega postopka, napotiti dediče, da svoje trditve dokažejo in uveljavijo v pravdi zoper tretje kot zemljiškoknjižne lastnike. Odločitev o prekinitvi postopka, ki se nanaša trditev, da v zapuščinsko premoženje spada zapustniku pripadajoč delež na (tretjim osebam) odtujenih nepremičninah, je glede na obrazloženo materialnopravno zmotna in jo je bilo potrebno na podlagi 3. točke 365. člena v zvezi s 163. členom ZD razveljaviti in vrniti zadevo v nadaljnji postopek. V kolikor bo pritožnica vztrajala pri primarno postavljeni trditvi in tretji, kot zemljiškoknjižni lastniki, tega ne bi priznali, bo sodišče prve stopnje zapuščinski postopek nadaljevalo, pritožnico pa (brez prekinitve postopka) napotilo na pravdo.

12Kot je že bilo navedeno, se nobena od preostalih dveh dedinj o nadaljnji trditvi pritožnice, da v zapuščinsko premoženje spada tudi odškodnina v višini 70.764,23 EUR, nista izjavili oziroma je dedinja B. N. dodatno k temu, da zapustnikovega deleža na nepremičninah ni več, izjavila zgolj to, da ni zapuščine. Pri tem pa po oceni pritožbenega sodišča ni jasno, ali je imela v mislih nepremičnine ali tudi odškodnino, in je zato že zaključek, da je med dedinjami tudi v tem delu prišlo do spora o obsegu zapuščinskega premoženja, vsaj preuranjen.

13Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in tudi v preostalem delu, na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 163. členom ZD, izpodbijani sklep razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku naj glede premoženja navedenega pod prvo alinejo točke 5. obrazložitve upošteva že dane napotke, predvsem pa to, da je to premoženje v tem trenutku lahko (v določenem deležu) predmet dedovanja le v primeru, če bi s tem soglašali sedanji zemljiškoknjižni lastniki, ne pa tudi v primeru njihovega nasprotovanja. Pri tem v zadnje omenjeni situaciji prekinitev zapuščinskega postopka ni potrebna iz razlogov, ki so bili predhodno že navedeni. Če pritožnica ne bo vztrajala pri tem, da so predmet dedovanja nepremičnine oziroma zapustniku pripadajoč delež na njih (na tako možnost nakazujejo pritožbena izvajanja), bo ponovno moralo presojati, ali je potrebna prekinitev postopka in napotitev na pravdo v zvezi z (zaenkrat) podrejeno postavljeno trditvijo o tem, da v zapuščino spada denarna protivrednost tega premoženja. Pri tem, glede na dosedanje trditve in predložene dokaze, pritožbeno sodišče nima pomislekov, da bo v takšnem primeru šlo za spor po 212. členu ZD, bo pa moralo sodišče prve stopnje pri presoji, katero pravico šteti za manj oziroma bolj verjetno, opraviti celovitejšo presojo vseh trditev, ki so bile in bodo morebiti še dane in predložena dokazila, na kar sicer pritožnica v pritožbi utemeljeno opozarja. Zgolj ugotovitev, da zapustnik nikoli ni bil prejemnik denarja (kupnine), upoštevaje, da je bil v času, ko so bile nepremičnine odtujene, že pokojen, ter sklicevanje na pravilo, da negativnih dejstev ni mogoče dokazovati (3), namreč ne zadoščata. Ob tej presoji predvsem ni mogoče spregledati, da je bil zapustnik v trenutku uvedbe dedovanja (pravnomočnost delnih odločb o denacionalizaciji) nesporno skupni lastnik določenih nepremičnin, kasneje vpisanih v vl. št. 1548 k.o. H. in da je dedinja B. N. samo ena od zapustnikovih dedinj. Je sicer, ko je mogoče razbrati iz odgovora na pritožbo in listin (pogodb), članica novo ustanovljene Agrarne skupnosti H., kar ji, upoštevajoč določila ZVAPS sicer daje deloma drugačen položaj (pravico do dedovanja v naravi), ne pa tudi pravice, da je izključna dedinja. Dedičem, ki niso člani agrarne skupnosti, namreč v vsakem primeru pripada pravica do dednega deleža, vendar v denarni obliki (primerjaj 2. odst.8. člena ZVAPS). Ker poleg navedenega dedinja B. N. tudi ni ponudila nobenih trditev, niti dokazov, ki bi sodišču omogočala narediti drugačne zaključke, kot jih ponuja pritožnica, je težko slediti prvemu sodišču, da je pravico pritožnice šteti za manj verjetno.

14Glede odškodnine, ki po trditvah pritožnice tudi spada v zapuščino, bo moralo prvo sodišče v prvi vrsti pozvati dedinjo B. N., da določno izjavi, ali priznava, da znesek 70.764,23 EUR(4) (v celoti ali delno) spada v zapuščino in da v primeru, da tega ne priznava, navede tudi razloge in se opredeli do trditev pritožnice, da je bila odškodnina plačana za premoženje, katerega skupni lastnik je bil pred podržavljenjem zapustnik in da je znašal njegov delež 6666/100000. Šele na tej podlagi (v primeru pasivnosti le te, pa na podlagi (neprerekanih) trditev in na podlagi dokazov s katerimi sodišče že razpolaga), bo nato možno presoditi, ali je med dedinjami prišlo do spora o obsegu zapuščinskega premoženja in o tem, katera pravica je manj verjetna, pri čemer je tudi v zvezi s tem na mestu opozorilo, da je celovita presoja trditev in predloženih dokazov za pravilno odločitev nujna. Šele na ta način bo nenazadnje mogoč tudi morebiten pritožbeni preizkus sprejete odločitve.

15Ker je bilo pritožbi potrebno ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče o ostalih pritožbenih izvajanjih posebej ne izjavlja, ker to ni potrebno.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Natančneje navedenih v prvi alineji točke 5. te obrazložitve.

(2) Sodišče prve stopnje sedanjih lastnikov še ni pozvalo, da se izjavijo o trditvi pritožnice, da zapustnikov delež do 6666/100000 spada v zapuščino.

(3) V primeru, da bi sodišče na pravdo napotilo B. N., bi slednja dokazovala sicer negativno trditev ( da denarna vrednost odtujenega premoženja (delno ali v celoti) ne spada v zapuščino), vendar pa ne z dokazovanjem negativnih dejstev kot zmotno meni sodišče prve stopnje, ampak pozitivnih. Če bi želela uspeti z zahtevkom, bi tako morala trditi in dokazati, da je denacionalizirano premoženje, ki je bilo vrnjeno pok. zapustniku, (v celoti) njeno in na kakšni podlagi in ji zato posledično v celoti pripada tudi njegova denarna protivrednost.

(4) Opozoriti velja, da pri odškodnini, ki je bila nakazana na račun A.S. H., ne gre za premoženje same A.S. v smislu lastnine tretjega, saj agrarna skupnost ni pravna oseba in je torej premoženje vedno v solastnini ali skupni lastnini njenih članov.