VDSS sodba Psp 147/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 12. 9. 2008 in št. ... z dne 20. 5. 2008 in priznanje starostne pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodba predvsem ne vsebuje razlogov o tem, zakaj v postopku pred tem sodiščem ne veljajo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Up-770/06 z dne 27. 5. 2009 in Up-360/05 z dne 2. 10. 2008, ki jih je predložil na glavni obravnavi dne 5. 1. 2010. Sodišče ni navedlo razlogov, zakaj smatra, da ni sprejemljivo in pravilno stališče Ustavnega sodišča RS, da bivši vojaški zavarovanec, državljan Republike Slovenije, ki je uveljavil pravico do starostne pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, ima pravico do izbire med to pokojnino in pokojnino, za katero izpolnjuje pogoje v Republiki Sloveniji. Nadalje očita sodišču, da se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 152/2007 in št. VIII Ips 257/2007, čeprav so po vsebini in razlogih povsem enake kot tiste, ki jih je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo. Sodba tudi ne vsebuje razlogov, zakaj za to sodišče ni neposredno uporabljiv 2. člen Priloge E mednarodnega Sporazuma o vprašanjih nasledstva, s katerim je Republika Slovenija prevzela odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ in jih redno izplačuje. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno. Sodišče prve stopnje je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, da ni konstatiralo, da je 18. 10. 1991 izpolnjeval dejanske pogoje za pridobitev pravice do predčasne starostne pokojnine po 16. členu takrat veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev iz leta 1985. Ne strinja se tudi s stališčem glede uporabe 177. člena ZPIZ-1. Meni, da sodišče to določbo napačno interpretira. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ z obrazložitvijo, da bivši vojaški zavarovanec, ki je uveljavil pravico do pokojnine po Zakonu o vojski Jugoslavije, oziroma po splošnih predpisih v kateri od držav, nastalih na ozemlju bivše SFRJ, ne šteje za upravičenca iz 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ. Tudi razlogov za takšno stališče sodišče prve stopnje ni navedlo. Iz te določbe nedvomno izhaja, da je tožnik izpolnil predpisane pogoje že s tem, da je 18. 10. 1991 imel več kot 37 let pokojninske dobe in je imel stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Razlika med tistimi zavarovanci, katerim je služba prenehala po 18. 10. 1991, je v tem, da prvi imajo pravico do pokojnine v višini, ki je predpisana z vojaškimi predpisi, drugi pa v višini, ki je določena s splošnim predpisom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Stališče, da bi prvim pripadala pokojnina pod dejanskimi pogoji, določenimi z vojaškimi predpisi, drugim pa pod nekakšnimi drugimi pogoji, bi bilo v nasprotju s 14. členom Ustave Republike Slovenije, o enakosti pred zakonom, 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije ter 1. in 2. členom 4. odstavka ZPIZVZ. Po njegovem je potrebno upoštevati, da vsi takratni vojaški zavarovanci niso imeli možnosti, da v tako kratkem roku zapustijo vojaško službo. Če bi to storil tožnik, kot takratni vojaški pravobranilec, ki je razpolagal z ogromnimi finančnimi sredstvi za plačilo škod in drugih obveznosti vojaških enot v Sloveniji, bi se izpostavil kazenskemu pregonu zaradi premoženjskega kriminala. Temu se kot oseba, ki so ji bila zaupana pomembna denarna sredstva in obveza zastopanja premoženjsko-pravnih interesov države, ni mogel izpostaviti. Zato je s poslednjo vojaško enoto moral oditi v Beograd zaradi predaje pravdnih in drugih spisov ter dokumentacije o porabi denarnih sredstev. Pri tem je tožnik nameraval, da se po predaji dolžnosti vrne v Ljubljano, kar je razvidno tudi iz dejstva, da je v zakonitem roku vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki je bila zavrnjena. Pogojev življenja in stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji ni mogel izpolniti, ker mu vstop v Republiko Slovenijo v času od 9. 1. 1992 do leta 2001, ni bil dovoljen. Ne strinja se s stališčem sodišča, da ne more pridobiti pravice do pokojnine v Republiki Sloveniji, ker pokojnine ni pridobil po predpisih bivše SFRJ, temveč po predpisih Republike Srbije. Dne 18. 10. 1991 Republika Srbija kot posebna država ni obstajala. Pogoje za pridobitev predčasne starostne pokojnine na dan 18. 10. 1991 je lahko izpolnil samo na podlagi predpisov države SFRJ. Navaja, da ima pravico do pokojnine v Republiki Sloveniji tudi na podlagi že citiranega 2. člena Priloge E Sporazuma o vprašanjih nasledstva. Tudi ni točno, da tožnik nikoli ni bil zavarovanec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji. Po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, ki so veljali do 1. 1. 1973, so prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev plačevani v sklade za pokojninsko in invalidsko zavarovanje takratnih republik bivše SFRJ, ker v tem času sklad za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev sploh ni obstajal. V skladu s prej veljavnimi predpisi, so tožnikovi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vplačevani v ustrezne sklade v Republiki Sloveniji v času od 24. 3. 1960 do 1. 7. 1966 in od 28. 8. 1968 do 1. 1. 1973, to je za dobo desetih let in pet mesecev ter še dodatni beneficirani staž dveh let in pet mesecev. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanih odločb toženca št. ... z dne 12. 9. 2008 in z dne 20. 5. 2008, ter odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku, da se mu prizna pravica do starostne pokojnine. Ugotovilo je, da je tožnik zahtevo, da se mu prizna pravica do starostne pokojnine po slovenskih predpisih pri tožencu vložil 30. 4. 2008. V tej zahtevi, ki se nahaja v upravnem spisu, je tožnik sam navedel, da mu je že priznana pokojnina v Republiki Srbiji od 16. 6. 1997 in da mu je delovno razmerje pri Vojaškem pravobranilstvu v Republiki Sloveniji prenehalo 25. 10. 1991, obvezno zavarovanje pri tujem nosilcu zavarovanja v Republiki Srbiji, pa mu je prenehalo 16. 6. 1997. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in je razvidno iz dokumentacije, je bila tožniku dejansko starostna pokojnina priznana z odločbo Fonda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev ... št. ... z dne 1. 8. 1997 od 17. 6. 1997 na podlagi 2. odstavka 242. člena Zakona o vojski Jugoslavije. Tožnik, rojen 19. 12. 1938 je pri starosti 58 let dopolnil skupaj 43 let, 2 meseca in 22 dni pokojninske dobe.

Tako sodišče in pred tem toženec, sta ugotavljala pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZVZ) in soglasno ugotovila, da pogojev iz tega zakona tožnik ne izpolnjuje.

ZPIZVZ v 1. členu določa, da se s tem zakonom urejajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oziroma so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev in usklajevanje oziroma prevedba teh pravic. Upravičenci iz 1. člena tega zakona pa so navedeni v 2. členu ZPIZVZ. Med drugim je v 4. odstavku 2. člena določeno, da so upravičenci za priznanje pravice do vojaške pokojnine, državljani Republike Slovenije, ki jim je 18. 10. 1991 manjkalo največ 5 let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na dan 18. 10. 1991, stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, oziroma v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih. Pravico do pokojnine pa pridobijo pod pogoji in na način, določen v ZPIZ, kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri ZPIZ Slovenije. Tožnik teh pogojev ne izpolnjuje in je tudi po oceni pritožbenega sodišča, bil tožnikov tožbeni zahtevek zakonito zavrnjen. Tožnik zmotno meni, da je pogoje iz 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ izpolnil že na podlagi dejstva, da je 18. 10. 1991 imel že več kot 37 let pokojninske dobe, zanemaril pa je dejstvo, da je bil še po 18. 10. 1991 in vse do 16. 6. 1997 zaposlen oziroma je z delom nadaljeval ter bil ves čas v tem obdobju tudi zavarovanec. Glede priznanja pravice do pokojnine je ob upoštevanju 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ zavzelo stališče že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v večih zadevah. Tako na primer v sodbi opr. št. VIII Ips 105/2006 z dne 27. 2. 2007 Vrhovno sodišče posebej poudarja, da je Republika Slovenija na podlagi 2. člena ZPIZVZ, s posebej opredeljenimi izjemami, prevzela obveznosti plačevanja pokojnine svojim državljanom in takratnim prosilcem za državljanstvo, bivšim zavarovancem Zavoda z pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu, ki so do 18. 10. 1991 ob izpolnjenih pogojih pri tem zavodu zaprosili za upokojitev, druge takratne zavarovance navedenega zavoda, ki jim je do izpolnitve pogojev za upokojitev manjkalo manj kot 5 let, pa v bistvu izenačila z zavarovanci Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Ob takšni ureditvi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, izdane na podlagi kasneje uvedenih postopkov, Republiko Slovenijo niso neposredno zavezovale, saj je šlo za tuj zavod izven suverenosti Republike Slovenije. Tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 206/2007 z dne 17. 11. 2008 Vrhovno sodišče poudarja, da je toženec na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ prevzel obveznost iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. 10. 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja. Le-ti zavarovanci so glede na določbe 1. odstavka 171. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) izpolnjevali pogoj za priznanje pravice do pokojnine na podlagi tega zakona. Tisti zavarovanci takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so nadaljevali z delom v JLA in so ostali zavarovanci tudi po 18. 10. 1991 pri tujem nosilcu zavarovanja, pri tožencu, niso pridobili pravice do pokojnine. To pravico so zavarovanci lahko uveljavljali pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju.

Nadalje je zmotno tudi pritožbeno stališče, da je bil tožnik glede na predpise, ki so veljali do 1. 1. 1973 in ker v tem času sklad za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev sploh ni obstajal, zavarovanec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, ki je bil sprejet konec leta 1972 in je urejal pravice vojaških zavarovancev na zvezni ravni, je upošteval pokojninsko dobo, ki je bila dosežena tudi pred začetkom zavarovanja, to je pred sprejemom tega zakona, za kar je vzpostavil posebno evidenco. Glede financiranja in plačevanja prispevkov pa je pomemben 137. člen tega zakona, ki določa, da se v sklad stekajo sredstva za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, v drugih členih pa je določeno, kako se določa višina prispevka, glede osnovnega in dodatnega prispevka in še glede drugih pravic. Pred sprejemom tega zakona so bile pravice vojaških zavarovancev urejene v Temeljnem zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1964 in so bile urejene te pravice ločeno od pravic drugih delavcev, kot za posebno skupino zavarovancev. Aktivne vojaške osebe torej niso bile vključene v sisteme pokojninskega in invalidskega zavarovanja posameznih republik, temveč je to urejala federacija na zvezni ravni in je zato ustanovila tudi poseben sklad, ki je zagotavljal pravice tem osebam in to tudi za čas zavarovanja na tej podlagi. Glede na takšen sistem torej ne glede, da pred 1. 1. 1973 še ni obstajal poseben sklad vojaških zavarovancev, ni šlo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji, zaradi česar se tožnik neutemeljeno sklicuje na mednarodni sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo in na to, da je do 1. 1. 1973 dopolnil v zavarovanju v Sloveniji 10 let in 5 mesecev ter še 2 leti beneficiranega staža.

Iz povsem enakega razloga, ker tožnik ne izpolnjuje pogoja za priznanje pravice do pokojnine v Republiki Sloveniji, ker ni bil zavarovanec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji oziroma pri slovenskem nosilcu zavarovanja, se neutemeljeno sklicuje na določbo 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in na sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije oziroma na odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, s katerimi so bile sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije razveljavljene. Iz predloženih odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Up-260/05 in Up-70/06 jasno izhaja, da ne gre za vojaška zavarovanca, ampak za zavarovanca, ki sta plačevala prispevke pri ZPIZ Slovenije oziroma njegovem pravnem predniku in sta bila njegova zavarovanca z dopolnjeno določeno dobo pri slovenskem nosilcu zavarovanja in sta na podlagi dopolnjene dobe v Sloveniji že pridobila pravico do pokojnine v tuji državi. V tem sporu tudi ni odločilno dejstvo, ali je Republika Srbija tedaj obstajala, ampak to, da je tožnik že pridobil pravico do pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, torej pri Zavodu izven suverenosti Republike Slovenije.

Glede pridobitve pravice do pokojnine po splošnih predpisih je v 5. odstavku 2. člena ZPIZVZ urejeno, da državljan Republike Slovenije, ki je bil nazadnje zavarovan pri zavodu, pridobi pravico do pokojnine po splošnih predpisih pri zavodu tako, da se mu zavarovalna doba, dopolnjena po vojaških predpisih, upošteva kot zavarovalna doba, prebita pri zavodu, če ni z meddržavno pogodbo drugače določeno. Navedeni predpis, kot pogoj, da se doba, dosežena pri vojaškem nosilcu zavarovanja šteje kot doba, dopolnjena pri zavodu, določa, da je bil zavarovanec nazadnje zavarovan pri zavodu. Ob dejstvu, da je bil tožnik nazadnje zavarovan pri tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kjer mu je aktivna služba prenehala 16. 6. 1997 in mu je bila od 17. 6. 1997 priznana pravica do pokojnine, v tem primeru torej ni izpolnjen pogoj zadnjega zavarovanja pri zavodu, ki je določen v že citiranem 5. odstavku 2. člena ZPIZVZ za pridobitev pravice do pokojnine po splošnih predpisih.

Glede sklicevanja tožnika na uporabo Sporazuma o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS-MP, št. 20/02, v nadaljevanju MSVN) ter Prilogo E, pritožbeno sodišče poudarja, da se je že v večih zadevah opredelilo do omenjenega predpisa, kot na primer v zadevi, opr. št. Psp 819/2006, Psp 2/2006, Psp 705/2006. Zavzelo je stališče, da določbe MSVN niso neposredno uporabljive, saj niso dovolj konkretizirane in torej predstavljajo le podlago za sprejetje dvostranskih dogovorov, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic. Republike Slovenija je obveznost za izplačevanja vojaških pokojnin že prevzela in uredila v ZPIZVZ. Ta namreč v 19. členu določa, da o pravicah iz ZPIZVZ odloča toženec po postopku, določenem v splošnih predpisih, kolikor ni v tem zakonu določeno drugače. V 22. členu pa določa, da Republika Slovenija povrne tožencu sredstva, med drugim tudi za izplačevanje pokojnin in dajatev po tem zakonu. Pravilnost takšnega tolmačenja in uporabe citiranega sporazuma izhaja tudi iz obrazložitve Priloge E Sporazuma, kjer je navedeno, da „so pokojninsko problematiko držav naslednic po razpadu nekdanje SFRJ in naslednice uredile z nacionalnimi zakonodajami. V Republiki Sloveniji je področje pokojnin že urejeno s slovensko nacionalno zakonodajo in Sporazum o vprašanjih nasledstva na tem področju ničesar ne spreminja.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, je pritožbeno sodišče glede na vse navedeno na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.