VSK sodba Cpg 143/2010

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1.) ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 24.615,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2008; 2.) ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v znesku 30.667,84 EUR; 3.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki 24.615,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2008 ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.974,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo tako, da drugostopno sodišče zavrne tožbeni zahtevek. Trdi, da ne gre za običajen premoženjskopravni spor, ki bi po določbah ZPP spadal v sodno pristojnost, v kateri bi bila podana aktivna legitimacija tožeče stranke in pasivna legitimacija tožene stranke. Tožeča stranka ne vtožuje obligacijske terjatve, ki bi imela podlago v opravljanju dejavnosti, zaradi katere je bila tožeča stranka ustanovljena, oziroma v razmerju s tretjim, ampak zahteva letno plačilo od enega izmed ustanoviteljev. Zavod do svojih ustanoviteljev ne more samostojno terjati plačil, ampak so medsebojne obveznosti in odgovornosti urejene s pogodbo (9. čl. ZZ). Pravice samostojno terjati ustanoviteljico ne daje zavodu niti zakon in niti odlok, ravno tako pa ne posebna pogodba, ki nikoli ni bila sklenjena. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da ima direktor neomejena pooblastila tudi v razmerju, ki je predmet pravde. Direktor ima neomejena pooblastila pri zastopanju zavoda navzven v pravnem prometu, razmerja do ustanoviteljev pa urejajo odlok, statut, predvidena je bila tudi posebna pogodba. Ni direktor upravičen disciplinirati posameznega ustanovitelja. O sredstvih ustanoviteljic govori 28. čl. odloka in 43. čl. stauta tožeče stranke. Tam je pač določeno kar je (sankcija je zadržanje programa, če tako odloči svet). 30. čl. odloka in 56. čl. statuta tožeče stranke za vse ostalo predvidevata posebno pogodbo, ki pa je ni. Tu gre za pravno praznino, ki jo mora sodišče nadomestiti. Kar stranki nista uredili s pogodbo, določajo obligacijski predpisi, ki jih je sodišče dolžno uporabiti, pa jih ni, in izrecno materialnopravno zmotno zaključuje, da razmerij ustanoviteljev ne more presojati po določilih družbene pogodbe (990. čl. in nasl. OZ). Zmoten je tudi zaključek sodišča, da ne obstoji terjatev tožene stranke in da ta ni upravičena svojega preplačila iz let pred 2007 pobotati z morebitno obveznostjo za leto 2007, kar je toženka podrejeno uveljavljala. Sodišče se tudi v tem delu zmotno sklicuje na 191. čl. OZ. Tožena stranka je ena od ustanoviteljic tožeče stranke. Tega razmerja ne gre presojati po OZ, ker za taka razmerja velja specialni predpis. Vsa vplačila ustanoviteljev so namenska in zavod je s presežki dolžan ravnati tako, kot je določeno s statutom v členih 50. in 51. Družbenik, ki je za delovanje zavoda vplačal več, kot bi znašal njegov delež po pogodbi, ima pravico zahtevati povrnitev sorazmernega dela od drugih družbenikov (2. odst. 997. čl. OZ), kar pomeni, da ima tudi pravico zahtevati, da se mu letna preplačila upoštevajo pri naslednjih letih. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi zato sodišče moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, saj je tožena stranka za delovanje tožeče stranke vplačala za 30.667,84 EUR preplačil in zato zavod ni upravičen zahtevati dodatnih vplačil.

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja v tej pravdi plačilo neizpolnjene obveznosti tožene stranke iz naslova financiranja za leto 2007. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožeča stranka pravna oseba (zavod), ki je bila ustanovljena z Odlokom o ustanovitvi Notranjsko – kraškega regionalnega zavoda za turizem Postojna (Ur.l. RS, št. 13/2003 z dne 7.2.2003, dalje: odlok), tožena stranka pa je ena od (petih) občin, ki so bile njene ustanoviteljice. Odlok in statut tožeče stranke določata, da tožeča stranka sredstva, potrebna za izvajanje dejavnosti, pridobiva med drugim tudi iz sredstev ustanoviteljic; da so se slednje zavezale zagotavljati tožeči stranki sredstva za izvajanje njene dejavnosti v obsegu, potrebnem za izvajanje ovrednotenega in sprejetega programa dela (ki jih nakazujejo mesečno), da se višina sredstev izračuna na podlagi kriterija števila prebivalcev občin ustanoviteljic po uradnih statističnih podatkih in da znaša delež finančnih sredstev, ki odpade na toženo stranko: 39,6 % (28. čl. odloka, 41. in 43. čl. statuta). Ker je že z aktom o ustanovitvi tožeče stranke (odlokom) in na njegovi podlagi sprejetim statutom konkretno določena obveznost posamezne ustanoviteljice za zagotavljanje tožeči stranki sredstev za opravljanje dejavnosti (navedeni so tudi kriteriji za določitev obveznosti posamezne ustanoviteljice), pomeni takšna določitev obveznosti ustanoviteljic po drugi strani pravico tožeče stranke, da konkretno opredeljena sredstva iztoži, če jih ustanoviteljica ni pripravljena plačati prostovoljno (sredstva, ki za leto 2007 odpadejo na toženo stranko za pritožnico po višini niti niso sporna), četudi bi držala pritožbena trditev, da ustanoviteljice niso s pogodbo na podlagi 9. čl. Zakona o zavodih (ZZ) uredile svojih medsebojnih obveznosti in odgovornosti (v obravnavanem primeru pa niti niso sporna razmerja med ustanoviteljicami), pa tudi posebna pogodba, ki bi urejala medsebojna razmerja med ustanoviteljicami in zavodom, ni bila sklenjena. Razmerja med tožečo stranko kot zavodom in toženo stranko kot njeno (so)ustanoviteljico je torej treba presojati po odloku in statutu, uporaba splošnih določil o družbeni pogodbi iz 990. čl. in nasl. Obligacijskega zakonika (OZ) ne prihaja v poštev. Glede na to ima prav sodišče prve stopnje tudi v delu, ko ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za premoženjski spor iz 1. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), legitimacija obeh pravdnih strank je podana, s tem da tožečo stranko kot pravno osebo v tej pravdi zastopa njen zakoniti zastopnik (direktor), kar je v skladu z odlokom in statutom (19.čl. oziroma 31. čl.). Utemeljen pa tudi ni pritožbeni očitek o napačnem zaključku sodišča prve stopnje v smeri, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke. Med drugim je sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugotovilo, pritožnica pa tega ne izpodbija, da tožena stranka pri plačevanju tožeči stranki ni navedla, da plačuje vnaprej, ravno tako pa v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šlo za plačila iz naslova prodaje knjig in popotniških kart, ki pa jih ni mogoče šteti kot plačila iz naslova financiranja (dejavnosti) tožeče stranke.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da je v njem le ponovila svoja stališča, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji (1. odst. 155. čl. ZPP).