VSRS Sklep I Up 253/2011

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 652/2011-5 z dne 20. 4. 2011 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določb 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 tožbi tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 18. 3. 2011 ugodilo, odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite zavrnila kot očitno neutemeljeni iz razlogov po 2., 5. in 6. točki prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja svojo ugotovitev, da je tožeča stranka podala prošnjo za priznanje mednarodne zaščite iz razloga združevanja družine, kar ZMZ posebej ureja v 17. členu v povezavi s 16. členom in kar pomeni, da bi morala tožena stranka prošnjo presojati predvsem na podlagi navedenih zakonskih določb. Tožena stranka pa je prošnjo obravnavala zgolj na drugi pravni podlagi, dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev v zvezi z razlogom, ki ga je uveljavljala tožeča stranka, pa tožena stranka ni ugotavljala in se do tega ni opredelila. V postopku za izdajo upravnega akta tako niso bila upoštevana pravila postopka in posledično tudi materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Tožbi je bilo treba ugoditi že iz teh razlogov, zato se sodišče v obravnavo tožbenih navedb oziroma ugovorov ni spuščalo.

3Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje pred drugim senatom. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj tožeča stranka združitve družine ni navajala kot razlog za priznanje mednarodne zaščite, temveč kot razlog, zaradi katerega je prišla iz matične države v Republiko Slovenijo, s katere državljanom se je prva tožnica lani poročila. Prav tako je zmotno uporabilo materialno pravo, saj 17. člen ZMZ ureja združevanje družin z osebami, ki imajo priznano mednarodno zaščito, ne pa z državljani Republike Slovenije. Kadar gre za slednje, je združevanje družin urejeno v Zakonu o tujcih – ZTuj-1. Ker je tožničin mož slovenski državljan, tožena stranka ni imela materialnopravne podlage za izvedbo postopka združevanja družine, tudi če bi tožnika izrecno zaprosila za združenje družine po ZMZ, in bi morala takšno vlogo na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUS zavreči, saj tožnika ne bi mogla biti stranki v postopku.

4Pritožba je utemeljena.

5Med strankama ni sporno dejansko stanje, ugotovljeno v odločbi tožene stranke, da je prva tožnica z drugim tožnikom, mladoletnim sinom, prišla v Republiko Slovenijo zaradi tega, ker se je v letu 2010 v S. poročila z državljanom Republike Slovenije, ki sicer živi v Sloveniji (glede katerega pa ne zatrjuje, da je oče drugega tožnika). Tudi ni sporna dejanska ugotovitev, da je prva tožnica najprej sprožila postopek združitve družine po ZTuj-1 in da je zase in za drugega tožnika vložila prošnji za priznanje mednarodne zaščite potem, ko je ugotovila, da materialnopravnih pogojev za dovolitev njenega prebivanja v Republiki Sloveniji po ZTuj-1 zakonca ne bosta mogla pravočasno izkazati. Sporno pa je, ali so okoliščine, na katere se opirata prošnji (in zaradi katerih naj bi tožeči stranki v primeru vrnitve v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ) in razlogi, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev, dejansko podani, pa tudi ali bi morala tožena stranka prošnji obravnavati v rednem postopku. Tožeča stranka niti v postopku izdaje odločbe niti v tožbi ne uveljavlja, da prošnjo za mednarodno zaščito vlaga iz razloga združevanja družine. Dejansko stanje, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je torej po presoji Vrhovnega sodišča drugačno od tistega, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje odločbe tožene stranke.

6Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na materialne določbe 17. člena ZMZ v povezavi z 16. členom istega zakona. 16. člen ureja vprašanja, ki se nanašajo na primere, ko zaprosi za mednarodno zaščito mladoletnik brez spremstva. Drugotožnik, rojen leta 2004, je sicer mladoletnik, vendar v Republiko Slovenijo ni prišel brez spremstva, temveč v spremstvu matere in z njo živi ves čas postopka. V 17. členu pa so urejeni primeri, ko za združitev s svojimi družinskimi člani (pojem družinskih članov je definiran v 16. b členu ZMZ) zaprosi oseba s priznano mednarodno zaščito (v Sloveniji). V obravnavanem primeru je oseba, s katero naj bi se združila prva tožnica, njen zakonec, ki je državljan Republike Slovenije.

7Po presoji Vrhovnega sodišča ima tožena stranka v pritožbi prav, ko navaja, da materialnopravnih določb o združevanju družine v obravnavanem primeru ne bi mogla uporabiti kot podlago za priznanje mednarodne zaščite niti, če bi tožeča stranka to izrecno uveljavljala. Primere združevanja družin z osebo, ki ni upravičenec do mednarodne zaščite, ureja namreč ZTuj-1 in ne ZMZ. Tudi iz določb Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (Direktiva 2004/83/ES), ne izhaja (prim. člen 2 (h), člen 23 in druge), da je treba takšne primere združevanja obravnavati po azilnem pravu. Po presoji Vrhovnega sodišča uporaba navedenih določb ZMZ v smislu, kot izhaja iz sicer izjemno skope obrazložitve pravnega stališča sodišča prve stopnje, zato v obravnavani zadevi ne pride v poštev.

8Iz izpodbijane sodbe in predloženih spisov je razvidno, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi sodilo na seji. Kadar sodišče sodi na seji, lahko odloči le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (60. člen ZUS-1), razen če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Toda v obravnavanem primeru takšna očitnost ni izhajala iz navedenih podlag, temveč kvečjemu iz zmotne razlage določb 16. oziroma 17. člena ZMZ. S tem, da je sodišče prve stopnje na seji odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki ni bilo ugotovljeno v upravnem postopku, je torej navedeni določbi postopka v upravnem sporu uporabilo nepravilno. Ker je zaradi tega o utemeljenosti tožbe odločilo, ne da bi se sploh spustilo v tožbene navedbe, je ravnalo tudi v nasprotju z določbo prvega odstavka 20. člena ZUS-1. Ta sodišču nalaga dolžnost preizkusa dejanskega stanja v okviru tožbenih navedb (prim. sklep I Up 756/2002 z dne 23. 3. 2005). Ker sta po presoji Vrhovnega sodišča navedeni kršitvi vplivali na zakonitost in pravilnost sodbe, gre za bistveni kršitvi določb postopka iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1.

9Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo, da ob upoštevanju njegovih ugotovitev in stališč opravi nov postopek.