VSRS Sodba VIII Ips 103/2010

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter posledično tudi reintegracijski in denarne zahtevke tožnika. Presodilo je, da je tožena stranka uspela dokazati, da je tožniku pogodbo odpovedala iz povsem utemeljenega in resnega poslovnega razloga, ki je onemogočal nadaljevanje dela med strankama. Sodišče tudi ni našlo kršitev v postopku odpovedi. Ugotavljalo je, ali je res prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela vodje skladišča, ter v kakšnem obsegu se je delo, ki ga je opravljal tožnik, po njegovi odpovedi opravljalo še naprej. V odpovedi je tožena stranka kot razlog navedla, da je tožnikovo delo postalo nepotrebno, ker se predvideva prepoved prodaje 75 % tržnega asortimana podružnice kot prehrambeni dodatek in kot posledica direktive matičnega podjetja, ki odreja ukinitev tožnikovega delovnega mesta zaradi strokovnega kadrovskega prilagajanja direktivam EU zakonodaje.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskim ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči nista preverjali bistvenega razloga, ki je bil vzrok odpovedi, to je predvidene ukinitve 75 % prodajnega asortimana, do katerega pa sploh nikoli ni prišlo. To se je samo predvidevalo in navajalo kot razlog odpovedi tožniku. Podjetje je delovalo naprej s prodajo celotnega asortimana in promet se je povečeval. Sodišče ni ugotavljalo, kdaj in kdo je nasledil tožnikovo delo, temveč se je oprlo le na izpoved A. K.. Delovni proces poteka enako še danes, zakonodaja se ni spremenila, razlika je le v tem, da je sedaj zaposlena delovna sila za določen čas. Ne drži trditev priče A. K., da je dela v skladišču samo za dve uri na dan.

4Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrže, ker uveljavlja nedovoljeni revijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5Revizija ni utemeljena.

6Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7Tožeča stranka v uvodu revizije kot revizijski razlog uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa jih v nadaljevanju ne konkretizira. Samo formalno sklicevanje na revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, ki ni vsebinsko konkretizirano in obrazloženo, ne zadošča, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

8Tožena stranka ima prav, da revizija uveljavlja le nedovoljen revizijski razlog: gre le za nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. Revizijsko sodišče pa je na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje vezano, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9Po določbi 1. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Drugi odstavek 88. člena določa, da je pogodbo o zaposlitvi mogoče odpovedati le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

10Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je navedla odpovedni razlog, in sicer, da se predvideva prepoved prodaje 75 % tržnega asortimana podružnice in zaradi direktive matičnega podjetja, da se delovno mesto ukine zaradi strokovnega kadrovskega prilagajanja direktivam EU zakonodaje. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da do prepovedi prodaje sicer ni prišlo, vendar je tožena stranka dokazala, da je poslovala z najmanj 75 % izdelkov, ki so jih lahko prodajali le farmacevti. Tožnik takšne izobrazbe ni imel. Iz dejanskih ugotovitev izhaja tudi, da tožena stranka ni zaposlila novega vodje skladišča, potrebovala in zaposlila pa je farmacevta. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, je materialnopravno pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka dokazala obstoj resnega in utemeljenega odpovednega razloga.

11Da bi bilo materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabljeno pa tožnik ne zatrjuje oziroma sploh ne utemeljuje, revizijsko sodišče pa na to ne pazi več po uradni dolžnosti.

12Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13Izrek o stroških je v skladu s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1.