VSM sodba II Kp 3969/2010

I. Pritožba zagovornikov obdolženega I.V. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso, nagrada in potrebni izdatki postavljenih zagovornikov pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega I.V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je z uporabo 2. točke 50. člena in 3. točke 51. člena KZ-1 določilo kazen 6 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Odločeno je še bilo, da se obdolženemu po petem odstavku 186. člena KZ-1 odvzame sedem sadik konoplje, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi nato oproščen plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljenih zagovornikov pa se po prvem odstavku 97. člena ZKP izplačajo iz proračunskih sredstev.

2Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka z obrazložitvijo, po kateri se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščine, da so bile sadike negovane, sam obdolženi pa je bil dlje časa odsoten in da se ni opredelilo do izpovedb prič, ki so povedale, da obdolženega v bližini sadik niso videvale oziroma da so tam videvale druge ljudi. Razen tega je bil obdolženi spoznan za krivega pridelovanja vrste Cannabis sativa L, medtem ko iz Poročila o kriminalistično tehničnih ugotovitvah izhaja, da so bili vzorci indentificirani kot konoplja. Posredi je torej bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa je pritožbeni preizkus ni potrdil.

5Sodišče prve stopnje se je namreč v razlogih sodbe opredelilo tako do zatrjevane obdolženčeve odsotnosti (stran 4 in 5) kot tudi do izpovedb prič, ki so v navedenih delih obdolženega razbremenjevale (stran 3). Nasprotja med izrekom in razlogi, kot ga v povzeti obrazložitvi vidijo pritožniki, v sodbi ni in tudi sicer je izključeno. Le v celoti je treba upoštevati opis kaznivega dejanja in celostno je treba oceniti omenjeno poročilo, po katerem je iz tabele 3 jasno razvidno, da gre pri zaseženi konoplji za tisto, kar je v izreku sodbe opisano. Pritožniki v zvezi z isto kršitvijo še navajajo, da so razlogi sodbe v medsebojnem nasprotju, da so nejasni in „v nasprotju z navedenimi dokazi“, vendar v tem delu pritožbe niso obrazložili, kot je niso obrazložili v delu, ko uveljavljajo kršitve kazenskega zakona. Oboje je pritožbeno sodišče moralo preizkusiti še po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), vendar tovrstnih kršitev ni zasledilo.

6Po pritožbeni obrazložitvi pritožniki nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju zato, ker je bil obdolženčev zagovor prepričljiv, ker je bil kraj, na katerem je bil najden nasad, dostopen vsakomur, ker nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje nimajo podlage v stanju stvari s sodnega ogleda kraja najdbe, in ker je bil ta spremenjen le zaradi nove ključavnice, katere namen je bil v preprečitvi dostopa nepovabljenim do prostora, ki ga je obdolženi sicer uporabljal. Glede na to pritožniki sklenejo, da bi bilo sadike konoplje mogoče pripisati obdolženemu edinole, če bi bile najdene v pomožnem objektu, ne pa na odročnem območju za objektom, kjer obdolženi ni bil viden in kamor bi se moral splaziti skozi majhna vrata za spravljanje gnoja.

7Skladnost s povprečno življenjsko izkušnjo ter logična brezhibnost še ne zagotavljata sprejemljivosti obdolženčevega zagovora. Ta se ocenjuje enakovredno z drugimi dokazi, ki v spoznavnem smislu zagovor bodisi presežejo in terjajo posameznikovo obsodbo ali pa so tako šibki, da posameznikove obsodbe ne dovoljujejo. Če je v zadnjem primeru vpliv izkustveno potrjenega in logično smiselnega zagovora na oprostilno sodbo znaten, pa isti zagovor v prvem primeru obsodilne sodbe ne more preprečiti. Poudarek je potreben, ker obenem potrjuje ravnanje sodišča prve stopnje, ki je ugotovitve s hišne preiskave, obdolženčev zagovor ter izpovedbe prič preizkusilo še z lastnim ogledom ter se na najboljši možni način prepričalo o dostopnosti kraja najdbe in posledično o dejanskem proizvajalcu prepovedane droge. Kolikor pritožniki nasprotujejo tem ugotovitvam, podajajo lastno dokazno oceno, ki je napačna. Najprej zato, ker izhajajoč iz priloženih fotografij konoplja ni bila posajena na kraju, ki bi bil odročen glede na zatrjevani pomožni objekt, in ker pot do nasada zanesljivo ni terjala plazenja skozi majhna vrata. Razen tega je bil kraj najdbe tudi po presoji pritožbenega sodišča v času ogleda spremenjen (prirejen) tako, da bi dajal videz, da je bil dostop do nasada za obdolženega, vsaj nepraktičen in da potemtakem pripada nekemu drugemu proizvajalcu. To pa je bistvo obdolženčevega zagovora, ki ga sodišče prve stopnje z ozirom na vsebino dokazov, kot izhaja iz ustrezno izdelanih razlogov sodbe, upravičeno ni sprejelo oziroma vice versa, ker je obdolženega na njihovi podlagi utemeljeno obsodilo.

8Pritožniki se zoper odločbo o kazenski sankciji niso pritožili, vendar ko je podana pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona obdolžencu v korist, po zakonu obsega pritožbo tudi zoper to odločbo (386. člen ZKP). Glede na izrečeno vrsto kazenske sankcije in na uporabljena omilitvena določila, je posredi kazenskopravni odziv, ki za obdolženega v nobenem primeru ne more biti čezmeren.

9Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornikov obdolženega I.V. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10 Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in prvim odstavkom 97. člena istega zakona. Je posledica obrazložene odločitve in obdolženčevih premoženjskih razmer, ki na eni strani omogočajo plačilo sodne takse, spet po drugi pa glede na obseg strokovne pomoči preprečujejo plačilo nagrade in potrebnih izdatkov postavljenih zagovornikov.