VSRS Sklep X Ips 242/2009

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revidentka po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje 2. točka drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3S pravnomočno sodbo (1. točka izreka), ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 11. 2008. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugotovila, da je bila revidentka z odločbo z dne 20. 4. 2004, imenovana za izvršiteljico (1. točka izreka) in da štiriletni rok iz 287. a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, v katerem so izvršitelji dolžni opraviti preizkus znanja, revidentki poteče 23. 2. 2009 (2. točka izreka). Odločila je, da bo revidentka opravljala preizkus znanja dne 23. 2. 2009 na Ministrstvu za pravosodje pred tam navedeno komisijo (3. točka izreka) ter da stroški opravljanja preizkusa znanja znašajo 190,08 EUR in jih mora izvršiteljica plačati najkasneje 15 dni pred pristopom k izpitu (4. točka izreka).

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih odločitvah (Up 858/2008, Up 1186/2008, Up-1808/2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008, X Ips 655/2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila (upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, npr. X Ips 774/2008, X Ips 766/2008, X Ips 151/2008).

6Revidentka v reviziji kot pomembno pravno vprašanje: izpostavlja vprašanje ali obveznost opravljanja periodičnega preizkusa znanja velja tudi za izvršitelje, ki so diplomirani pravniki z opravljenim pravniškim državnim izpitom.

7Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za pravno vprašanje, ki bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, saj odgovor na izpostavljeno vprašanje jasno izhaja iz določb 287. a člena ZIZ. Ta določa, da so se izvršitelji dolžni redno strokovno izobraževati in vsako četrto leto po imenovanju opraviti preizkus znanja izvršitelja po programu, pod pogoji in na način, ki ga predpiše minister, pristojen za pravosodje. ZIZ niti v določbi 287. a člena niti v kateri drugi določbi ne predvideva nobenih izjem glede opravljanja preizkusov znanja izvršiteljev, torej tudi ne za izvršitelje, ki so diplomirani pravniki z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Ker je mogoče na izpostavljeno pravno vprašanje odgovoriti že z branjem navedene zakonske določbe ZIZ, to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke prvega odstavka 83. člena ZUS-1.

8Revidentka v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zatrjuje tudi neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje glede pravnega vprašanja, ki ga izpostavlja kot pomembno, pri čemer ne navaja niti ne prilaga nobenih sodnih odločb, iz katerih naj bi neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje izhajala. Za uspešno uveljavljanje tega pogoja bi morala revidentka glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 484/2009, X Ips 439/2009, X Ips 122/2010) ter ob primerni uporabi četrtega odstavka 367. b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, predložiti kopije sodnih odločb sodišča prve stopnje, česar pa, kot navedeno, ni storila.

9Glede na to, da revidentka ni izkazala izpolnitve nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

10Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.