VSRS Sodba in sklep VIII Ips 35/2010

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odškodnino (točka 4 izreka prvostopne sodbe).

V ostalem se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita in odločilo, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto pomočnica vzgojiteljice predšolskih otrok. Prav tako ji je dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, plačati plačo, kot če bi delala, regres za leto 2008 in plačati vplačila v kapitalski sklad. Tožena stranka je dolžna plačati tožnici tudi odškodnino zaradi prenehanja delovnega razmerja z zamudnimi obrestmi. Tožnici je že prej prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za določen čas. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas. Tožena stranka je v času sodnega postopka zapolnila vsa delovna mesta in tožnici zato ni mogla ponuditi zaposlitve, saj je bil njeno delovno mesto zasedeno. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka pri tem ni upoštevala kriterijev, ki jih za določitev presežnih delavcev predpisuje Kolektivna pogodba dejavnosti vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 52/94 in nasl. - Kolektivna pogodba). Tožena stranka je prvotni zahtevek iz naslova odškodnine zaradi nezakonite odpovedi, ugotovljenega s pravnomočno sodbo II Pd 950/2006 z dne 5. 1. 2007, pripoznala, kasnejšemu zvišanju zahtevka pa je le pavšalno ugovarjala.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Pri tem se je posebej sklicevalo tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča v zvezi z uporabo kriterijev po panožnih kolektivnih pogodbah.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz odločb Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje izpodbijana sodba, izhaja ravno obratno stališče, kot ga je sprejelo sodišče v tej zadevi. Delodajalec je lahko vezan na kriterije iz panožne kolektivne pogodbe, ni pa to obligatorno pri odpovedi manjšemu številu delavcev ali zgolj pri eni odpovedi iz poslovnega razloga. To naj bi izhajalo tudi iz določb 38. člena Kolektivne pogodbe. Revizija v pretežnem delu povzema primerljive odločitve Vrhovnega sodišča in pojasnjuje svoje stališče o tem, kaj iz njih izhaja. V zvezi z odločitvijo o odškodnini navaja, da je bilo ob upoštevanju določb OZ in ZPP, na tožeči stranki dokazno breme o višini odškodnine. Glede zamudnih obresti nasprotuje ugotovitvi o tem, kdaj naj bi prišla v zamudo s plačilom odškodnine. Sodišče naj bi zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, ko je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke o obstoju izobrazbenih pogojev zaposlenih pomočnikov vzgojitelja in glede dejstva, da je tožnica zavrnila izobraževanje.

4Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6Revizija deloma ni dovoljena.

7Odškodninski zahtevek tožnice za plačilo 8.200,00 EUR z zamudnimi obrestmi (točka 4 prvostopne sodbe) se ne nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je predmet postopka v tem sporu, temveč na prenehanje delovnega razmerja, o katerem je bilo odločeno s pravnomočno sodbo II Pd 950/2006 z dne 5. 1. 2007. Gre torej za samostojen premoženjsko pravni zahtevek tožnice, v katerem je revizija dovoljena le pod pogoji, ki jih v skladu s 1. točko 31. člena ZDSS-1 določa ZPP. Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v tem delu ne dosega revizijskega minimuma (ob delnem pripoznanju tožbenega zahtevka je sporna vrednost le 2.976,59 EUR), je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (377. člen v zvezi s 374. členom ZPP).

8V ostalem revizija ni utemeljena.

9Predmet revizijske presoje je sodba sodišča druge in ne prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni izvajalo dokaznega postopka, zato se revizijske navedbe o „zavrnitvi dokaznih predlogov“ lahko nanašajo le na postopek pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje pa se je do pritožbenih navedb tožene stranke v zvezi s tem opredelilo in obrazložilo, zakaj je bila izvedba predlaganih dokazov utemeljeno zavrnjena.

10Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje.

11Tožena stranka si sodno prakso v zvezi z uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev razlaga napačno. Izpodbijana sodba je povsem skladna s sodno prakso, kot izhaja tako iz sodb, ki jih je navedlo sodišče druge stopnje, kot iz večjega števila drugih (VIII Ips 78/2007, VIII Ips 62/2007, VIII Ips 172/2007, VIII Ips 129/2007, VIII Ips 335/2007, VIII Ips 237/2007, VIII Ips 476/2007, VIII Ips 119/2008, VIII Ips 411/2008, VIII Ips 495/2008). Bistvo vseh odločitev je v tem, da ZDR ni razveljavil kolektivnih pogodb, ki so veljale ob njegovi uveljavitvi. Veljale so še naprej in kot take so jih bili delodajalci, za katere so veljale, dolžni upoštevati. Ni bila torej njihova „prosta odločitev“ ali bodo spoštovali kolektivno pogodbo ali ne. In kolikor je kolektivna pogodba, ki zavezuje toženo stranko, določala kriterije po katerih se določajo presežni delavci, je bila tožena stranka te kriterije dolžna uporabiti.

12Razlog, ki ga je navajala tožena stranka – da so bila ob reintegraciji tožnice po pravnomočni sodbi že vsa delovna mesta zasedena – je tudi sicer nesprejemljiv. Tožnici delovno razmerje sploh ne bi smelo prenehati in „njeno“ delovno mesto zato sploh ne bi smelo in moglo biti zasedeno z drugim delavcem. Situacija je enaka kot v primeru, če bi bila tožnica ves čas zaposlena, tožena stranka pa bi ugotavljala presežek delavcev na delovnem mestu pomočnik vzgojitelja (še v reviziji tožena stranka navaja, da je bilo teh delavcev 35).

13Ker tožena stranka tožnice kot presežne delavke ni določila na podlagi kriterijev po Kolektivni pogodbi, ki bi jih bila dolžna upoštevati, je sodišče pravilno presodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice iz poslovnega razloga nezakonita (tožnica v odgovoru na revizijo navaja primerljivo odločitev v zadevi VIII Ips 119/2008). Ker jih tožena stranka ni upoštevala, jih ne more samostojno ugotavljati sodišče šele v sodnem postopku. Zato se še dodatno izkažejo kot neutemeljeni dokazni predlogi tožene stranke, ki se nanašajo na ugotavljanje le enega od kriterijev, ki bi jih tožena stranka morala upoštevati, pa jih ni.

14Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot neutemeljeno zavrnilo.

15Glede na to, da navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, tožeča stranka glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.