VSRS Sodba VIII Ips 336/2009

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati odpravnino v znesku 15.147,63 EUR, ter mu po plačilu davkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2007 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da se je za tožnikovo delovno mesto, glede katerega mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, in za novo ponujeno delovno mesto zahtevala enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe. Kljub temu ponujena zaposlitev ni bila ustrezna v smislu določila tretjega odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožena stranka namreč delovnih mest ni razvrstila v plačilne razrede, kar bi bila dolžna v skladu s panožno kolektivno pogodbo, poleg tega pa je delavec, ki je do tedaj opravljal tožniku ponujeno delo, imel v pogodbi o zaposlitvi določeno višjo izhodiščno plačo, kot je bila za to delovno mesto ponujena tožniku. Ker tožniku ni bila ponujena ustrezna zaposlitev, mu je tožena stranka dolžna plačati odpravnino iz 109. člena ZDR.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da v ponujeni pogodbi določena nižja plača, kot pa jo je prejemal delavec, ki je pred tožnikom opravljal to delo, glede na besedilo tretjega odstavka 90. člena ZDR ni odločilno dejstvo za presojo ustreznosti zaposlitve.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je določilo tretjega odstavka 90. člena ZDR treba razlagati tudi teleološko in ne le gramatikalno. Zakonodajalec je želel preprečiti zlorabo instituta odpovedi s ponudbo nove pogodbe na ta način, da se delodajalec ne more razbremeniti plačila odpravnine, če je delavcu ponudil novo pogodbo za delovno mesto, ki je uvrščeno nižje glede na zahtevnost. Zahtevnost delovnega mesta pa je neločljivo povezana s primernim plačilom. Za ponujeno zaposlitev, ki je po vsebini, obsegu in odgovornosti primerljiva tožnikovemu prejšnjemu delovnemu mestu, bi ta prejemal štirikrat manjšo plačo. Predlaga, da naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da ta ni utemeljena in predlaga, da naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji).

6Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne uveljavlja, zato v tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkusiti.

7Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8Jedro spora je razlaga pojma „ustrezna zaposlitev“ iz tretjega odstavka 90. člena ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002). V skladu s citiranim določilom je ustrezna tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da je za presojo (ne)ustreznosti zaposlitve pomembna primerjava vrste in stopnje strokovne izobrazbe, ki se je zahtevala za opravljanje dela na delovnem mestu, glede katerega je bila delavcu pogodba o zaposlitvi odpovedana, z vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe, ki se zahteva za ponujeno novo zaposlitev. Če sta ti enaki, je ponujena zaposlitev ustrezna. Da se ustreznost zaposlitve ugotavlja glede na vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe, izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča (1). Novela ZDR-A (Ur. l. RS, št. 103/2007), ki v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe tožniku sicer še ni veljala, je za ustreznost zaposlitve določila še dva pogoja: delovni čas mora biti takšen, kot je bil dogovorjen v prejšnji pogodbi o zaposlitvi (nedoločen ali določen delovni čas), kraj opravljanja dela pa ne sme biti oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

9Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je po teleološki (namenski) razlagi tretjega odstavka 90. člena ZDR za presojo ustreznosti zaposlitve pomembna tudi primernost plačila, ker se le-to veže na vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe. Naravno in pravno je, da išče razlagalec merila za namen pravnega pravila najprej v samem pravnem besedilu (2). Definicija ustrezne zaposlitve v tretjem odstavku 90. člena ZDR je jasna in ne vsebuje vsebinsko praznih ali raztegljivih jezikovnih znakov. Izpodbijana sodba zato pravilno ugotavlja, da na presojo ustreznosti zaposlitve ne more vplivati okoliščina, da je bila tožniku v ponujeni novi pogodbi o zaposlitvi določena nižja plača, kot jo je prejemal delavec V., ki je do takrat (dokler ni odpovedal pogodbe o zaposlitvi) opravljal to delo. Za to, da bi tudi ta okoliščina predstavljala kriterij za presojo ustreznosti zaposlitve, v 90. členu ZDR namreč ni podlage.

10Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev med drugim oprlo tudi na to, da naj bi bilo tožniku ponujeno delo neustrezno zaradi kršitve prepovedi diskriminacije. To ugotovitev je tožena stranka v pritožbi izpodbijala in utemeljevala, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP), saj tožnik ni navedel nobene trditvene podlage, ki bi omogočala subsumiranje primera v okvir določila 6. člena ZDR. V zvezi s tem pritožbenim očitkom je sodišče druge stopnje med drugim obrazložilo, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo, katere naj bi bile tiste osebne okoliščine na strani tožnika, zaradi katerih naj bi ga tožena stranka neenakopravno obravnavala. Teh drugostopenjskih razlogov revizija ne izpodbija, vztraja pa pri tem, da je tožena stranka zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe, z namenom izogniti se plačilu odpravnine. Revizijski očitek ni utemeljen. Sama odpoved pogodbe o zaposlitvi med strankama ni sporna, saj tožnik zakonitost odpovedi ne izpodbija. Prav tako ne more predstavljati zlorabe pravic dejstvo, da delodajalec istočasno z odpovedjo ponudi delavcu možnost sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, saj je to v funkciji zagotavljanja ohranitve zaposlitve delavca. Zatrjevanje, da je bila tožniku v ponujeni pogodbi o zaposlitvi določena nižja plača od tiste, ki jo je prejemal na prejšnjem delovnem mestu, oziroma od tiste, ki jo je prejemal sodelavec V., ki je do takrat opravljal tožniku ponujeno delo, pa ne utemeljuje očitka, da se je tožena stranka s ponujeno pogodbo o zaposlitvi skušala izogniti plačilu odpravnine in s tem zlorabila svoje pravice.

11V tretjem odstavku 88. člena ZDR je določeno, da če v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine po 109. členu ZDR. Ker je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev, ta pa jo je odklonil, je sodišče druge stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine utemeljeno zavrnilo.

12Z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

13Tožena stranka krije sama stroške odgovora na revizijo, saj ta ni pripomogel k sprejemu odločitve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. sodbi VIII Ips 422/2009 z dne 8. 11. 2010 in VIII Ips 465/2009 z dne 23. 11. 2010.

Op. št. (2): Gl. Marijan Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, 1991, str. 78.