UPRS sodba I U 79/2010

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Murska Sobota določil deklaranta A. d.d. in prejemnika družbo B. d.o.o., kot solidarna dolžnika za doplačilo uvoznih dajatev, za blago sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo št. 2531 z dne 13. 10. 2006, Izpostave ŽP Lendava in jima naložil plačilo carinskega dolga iz naslova protidampinške dajatve, razlike davka na dodano vrednost (DDV) ter obresti, v skupnem znesku 8.613,33 EUR, z 10 dnevnim rokom plačila in nespensuzivnim učinkom pritožbe. Oddelek za kontrolne zadeve pri Carinskem uradu Murska Sobota je na podlagi zapisnika o naknadnem preverjanju deklaracij z dne 6. 11. 2007, vložil predlog 20. 11. 2007 za naknadno vknjižbo dajatev po v tej zadevi obravnavani carinski deklaraciji zaradi nepravilne uvrstitve blaga v TARIC kodo kombinirane nomenklature (KN). Iz zapisniških ugotovitev izhaja, da je deklarant A. d.d., kot posredni zastopnik družbe B. d.o.o., po navedeni carinski deklaraciji sprostil v prost promet blago zaščitne cevi – casing, uvrščene v tarifno oznako 73042911 KN in TARIC kodo 80. Pri preverjanju deklaracije je bilo ugotovljeno, da je kot opis blaga v polju 31 navedeno zaščitne cevi – casing z zunanjim primerom 177,80 mm. Iz računov hrvaškega izvoznika in računov o nadaljnji prodaji izhaja, da se sprošča v prost promet blago „seamless casing pipe, item 17 inčh“, kar v prevodu pomeni brezšivne casing cevi z zunanjim premerom 177,80 mm. Carinski urad je pridobil certifikat „acc.to EN 10204/3.1.B i 3.1.C“, kjer je med drugim navedena številka pogodbe, ki se ujema s podatkom o naročilu, navedenem na računu ter odpremnici. Na podlagi navedenega se blago uvrsti v tarifno oznako 73042911 KN, ki je tudi navedena v prvem podpolju polja 31 carinske deklaracije, za pravilno uvrstitev blaga v TARIC kodo iz drugega podpolja polja 31 carinske deklaracije, pa je odločilnega pomena ekvivalent ogljika (CEV – Carbon Equivalent Value) v ceveh. Podatke o vsebnosti CEV si je prvostopenjski organ pridobil iz navedenega certifikata, na katerem so med drugim podatki o kemični analizi blaga, na podlagi katere je organ na podlagi Tehničnega poročila 1967, ki ga je objavil Mednarodni inštitut za varilstvo, po predpisani formuli, ki je navedena v zapisniku, izračunal vrednost CEV, ki je odločilnega pomena za uvrstitev blaga v TARIC kodo. V primeru, če je vsebnost ekvivalenta CEV v ceveh do vključno 0,86, se blago (cevi) uvrščajo v TARIC kodo 20, ko pa je vsebnost večja od 0,86, se uvrščajo v TARIC kodo 80. Iz certifikata in v zapisniku navedene formule, je razvidno, da je vrednost CEV pri vseh ceveh, ki so bile izdelane v posameznih šaržah, pod 0,86.

Carinski urad je v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. 7. 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL L 256, 27. 9. 1987) in Uredbe Komisije (ES) št. 1719/2005 z dne 27. 10. 2005 o spremembi priloge I k Uredbi Sveta št. 2658/87 (UL L 286 z dne 28. 10. 2005), z uporabo splošnih pravil za razlago kombinirane nomenklature, ugotovil, da glede na ugotovitve ekvivalentov ogljika CEV v ceveh, ne gre za zaščitene cevi – casing z zunanjim primerom do vključno 406,4 mm, z ekvivalentom ogljika nad 0,86, zato je bila deklarantova uvrstitev v tarifno oznako 73042911 KN z Taric kodo 80 nepravilna, temveč da se blago uvršča v (isto) tarifno oznako 73042911 KN in TARIC kodo 20, kot zaščitne cevi (casing), z zunanjim premerom do vključno 406,4 mm, z ekvivalentom ogljika CEV do vključno 0,86. Za navedeno blago je v KN pri navedeni tarifni oznaki in TARIC kodi predpisana opomba TN 079, ki temelji na Uredbi Sveta (ES) št. 954/2006 z dne 27. 6. 2006 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz določenih brezšivnih cevi iz železa ali jekla s poreklom iz Hrvaške, Romunije, Rusije in Ukrajine. Navedena uredba v 1. členu določa, da se dokončna protidampinška dajatev uvede na uvoz določenih brezšivnih cevi iz železa ali jekla, s krožnim prečnim prerezom, z zunanjim premerom do vključno 406,4 mm, z ekvivalentom ogljika (CEV) do vključno 0,86 v skladu s formulo in kemično analizo Mednarodnega inštituta za varilstvo, ki se uvršča med drugim pod oznako KN ex72042911, s stopnjo v višini 29,8 %.

Deklarant in prejemnik blaga sta bila z ugotovitvami prvostopenjskega organa seznanjena. Deklarant pripomb na zapisnik ni podal, tožnik pa je podal pripombe, ki jih prvostopenjski organ zavrnil. V obrazložitvi se prvostopenjski organ sklicuje na 2. odstavek 61. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04, v nadaljevanju ZICPES) in Uredbo Sveta EGS, št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o Carinskem zakoniku skupnosti (UL L 302 z dne 19. 9. 1992, in spremembe, v nadaljevanju CZS) in sicer 213. člen, 1. odstavek 214. člena, 1. odstavek 220. člena, a) točko 1. odstavka in 3. odstavek 201. člena, 218. člen, 1. odstavek 220. člena in 222. člen, ki jih citira. Pravna podlaga za naložitev DDV je 2. odstavek 138. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1), 1. odstavek 41. člena ZDDV-1 in 1. odstavek 158. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik). Podlaga za obračun obresti je 95. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), ki ga citira.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Navaja, da tožnik niti v pripombah na zapisnik niti v pritožbi ne izpodbija drugačne uvrstitve zadevnega blaga, temveč le izpostavlja, da carinski organ ni ugotovil nobenega netočnega ali nepopolnega podatka, saj je poimenovanje blaga ostalo v bistvenem nespremenjeno. Prvostopenjski organ ni bil dolžan spreminjati poimenovanja blaga, saj mora deklarant v polje 31 carinske deklaracije vpisati običajni trgovski opis blaga z vsemi potrebnimi podatki, ki omogočajo prepoznavanje blaga. Z drugačno uvrstitvijo blaga v TARIC kodo (tarifna oznaka 73042911 KN ni sporna) pa se trgovski naziv ni spremenil. Pritožbeno navedbo, da carinski organ ni ugotovil za kakšno novo dejstvo gre in s kakšnimi dokazi je ugotovljeno, je drugostopenjski organ zavrnil kot protispisno. Glede očitka tožnika, da je v polju 14 carinske deklaracije vpisana zgolj špedicija, brez navedbe zastopanja, pa se pritožbeni organ sklicuje na določbe Pravilnika o izpolnjevanju enotne upravne listine in računalniške izmenjave podatkov ter o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v carinskih postopkih (Uradni list RS, št. 111/05 in spremembe, v nadaljevanju Pravilnik o izpolnjevanju enotne upravne listine). Deklarant je sam vpisal v polje 14 oznako (3), s katero se je deklariral kot posredni zastopnik. Pritožbeni organ zavrača tudi očitke kršitev 154. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Ustna obravnava na razjasnitev stvari ne bi vplivala, tožnik v pripombah ni izpodbijal drugačne uvrstitve blaga, zato je očitek, da je podana kršitev načela zaslišanja stranke, neutemeljen. Tožnik višino carinskega dolga ne izpodbija.

Tožnik je vložil tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen (1., 2., 3. in 4. točka 1. odstavka Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Očita kršitev 22. člena in 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Predlaga odpravo drugostopenjske odločbe na podlagi 37. člena ZUS-1, ker je odločala pooblaščenka ministra dr. Andreja Bajuka s pooblastilom z dne 7. 3. 2007, kateremu je prenehal mandat ministra. Tožniku tudi ni jasno, kako je carinski organ ugotovil posredno zastopanje, če ni zahteval nobenega pooblastila. Navaja, da oseba, ki je vložila carinsko deklaracijo ni imela procesnega pooblastila za začetek upravnega postopka. Carinski organ bi moral pri preverjanju carinske deklaracije preveriti podatke (66. člen ZUP) ter se sklicuje na pravila o zastopanju po ZUP (48. člen in 49. člen ZUP). Carinski organ ni ugotovil za kakšno novo dejstvo gre in s kakšnimi dokazi je ugotovljeno. Očita bistveno kršitev pravil postopka in da ni izveden pošten dokazni postopek, odločba tožene stranke ni argumentirana, kršene so temeljne ustavne pravice stranke do poštene obravnave in tožniku je onemogočeno učinkovito pravno sredstvo. Očita neustavnost razlage 78. člena CZS v povezavi z 120. členom istega zakona. Razlog za naknadni obračun ne more biti nepravilno uporabljen materialni predpis, nepravilen sklep o dejanskem stanju, na podlagi nespremenjenega dokaznega gradiva in podobno. Očita kršitev materialne resnice 8. člen ZUP in načela kontradiktornosti. Sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije ter da izpodbijano odločbo spremeni tako, da postopek plačila ustavi, ter da odloči o stroških postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe kot odločbe prve stopnje. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopnega organa, potrjenimi z razlogi tožene stranke, strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 73. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

Nima prav tožnik, ko meni, da uradna oseba, ki je podpisala odločbo na drugi stopnji, nima veljavnega pooblastila. Glede tega vprašanja se je sodna praksa že večkrat izrekla (npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 6/2008, X Ips 1783/2006). Iz ustaljene upravnosodne prakse izhaja, da pooblastilo določenega ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju mandata tega ministra, dokler ni preklicano oz. odvzeto (enako tudi sodba), zato sodišče tožbene očitke v tej smeri zavrača.

V obravnavani zadevi gre za naknadno preverjanje carinske deklaracije po uradni dolžnosti po odobritvi prepustitve blaga v smislu 13. člena in 78. člena Uredbe Sveta EGS, št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 (CZS), katere namen je bil pregled pravilne uvrstitve blaga v tarifno oznako KN in TARIC kodo. Po navedeni določbi lahko carinski organ po prepustitvi blaga preveri dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom. Naknadno preverjanje deklaracije je bilo v obravnavanem primeru opravljeno na podlagi carinske deklaracije in prilog ter podatkov, ki jih je posredoval sam tožnik. Če se pri ponovnem pregledu deklaracije ali naknadnih preverjanih izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov, sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer se upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo (3. odstavek 78. člena CZS).

Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 220. člena CZS zaradi nepravilne uvrstitve v TARIC kodo (namesto 80 je pravilna TARIC koda 20), ob nespremenjeni tarifni oznaki. Posledično so bile neobračunane protidampinške dajatve po opombi k navedeni TARIC kodi v skladu z Uredbo sveta (ES) št. 954/2006 z dne 27. junija 2006, ki velja od 30. 6. 2006. Ker je bil vknjižen nižji znesek dajatev od zakonsko dolgovanega, je bilo treba opraviti naknadno vknjižbo v rokih, ki so določeni v 220. členu CZS, ni pa šlo za primer iz 2. odstavka 220. člena CZS.

Carinski dolg je nastal s sprostitvijo blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, v prost promet, po a) točki 1. odstavka 201. člena CZS. Po 3. odstavku 201. člena CZS je dolžnik deklarant, v primeru posrednega zastopanja pa je dolžnik tudi oseba, za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija. To je v obravnavanem primeru tožnik. V polju 14 v tej zadevi obravnavane carinske deklaracije se je z oznako (3) v skladu z Pravilnikom o izpolnjevanju enotne upravne listine, deklarant deklariral kot posredni zastopnik (2. alineja 2. odstavka 5. člena CZS). Kolikor so tožbeni ugovori enaki, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi očitke v zvezi s pooblastili, saj glede na podpisano carinsko deklaracijo s strani deklaranta v polju 54, tudi po mnenju sodišča carinski organ ni imel razloga za preverjanje pooblastila in za dvom v osebo, ki je vložila carinsko deklaracijo.

Sodišče zavrača tudi očitke tožnika glede kršitve pravil postopka in kršitve načela zaslišanja stranke v zvezi z neopravljeno glavno obravnavo. Tožnik je v postopku sodeloval, zapisnik mu je bil vročen in je bil seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so vplivale na odločitev. Tožnik je podal pripombe, ki je nanje prvostopni organ odgovoril tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožnik pa tekom postopka in tudi v tožbi ne izpodbija višine carinskega dolga in uvrstitve blaga, niti ne navaja okoliščin, ki bi kakorkoli vplivale na drugačno določitev TARIC kode.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS in EKČP, kot tudi ne ničnostnih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem tudi niso podani pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine, ki vplivajo na odločitev, niso sporne.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.