VSL sklep I Cp 3108/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje (I/2. točka izreka sodbe).

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika in tožniku naložilo (I/2. točka izreka sodbe), da je tožencu dolžan povrniti pravdne stroške v višini 2.538,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom je delno ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe, subjektivne spremembe tožbe z razširitvijo tožbe na S. L. ni dovolilo in je tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, da sta kupoprodajna pogodba in pogodba o pravici osebne služnosti z dne 30.1.2006 nični, ker sta navidezni in prikrivata darilno pogodbo, na podlagi katere je pokojni F. R. podaril tožencu nepremičnine, natančneje opredeljene v točki II/3 izreka sklepa, zavrglo.

Proti stroškovnemu delu sodbe (I/2. točka izreka sodbe) se je pritožil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da odmeri pravdne stroške toženca na 4.126,20 EUR z 20 % DDV. Povzema stroške, ki jih je priglasil v postopku pred sodiščem prve stopnje in mu jih sodišče prve stopnje neupravičeno ni priznalo. Stroške je odmerilo v nasprotju z določbami Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 67/2008; ZOdvT), ker mu ni priznalo nagrade za vse naroke, temveč le za en narok. Razloguje o tem, da če bi se po tarifni številki 3102 štelo, da je upravičen za vse naroke le do ene nagrade, bi bilo zapisano, da je upravičen do „nagrade za glavno obravnavo“ in ki zajema vse opravljene naroke in ne do „nagrade za narok“. Poleg tega je uporabljena edninska oblika besede narok in ne množinska oblika besede narok. Nagrada torej nastane za vsak posamezen narok, ki je opravljen v okviru ene glavne obravnave v pravdnem postopku. Ni logičnega in opravičljivega razloga, da bi zakonodajalec nagrado za zastopanje na glavni obravnavi določal neodvisno od števila narokov in časa porabljenega za izvedbo celotne glavne obravnave.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov postopka pravilno uporabilo ZOdvT in določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; s spremembami in dopolnitvami; ZPP) in priznalo vse stroške, ki jih dopušča veljavni ZOdvT. Materialnopravno pravilno je upoštevalo, da tarifna številka 3102 določa priznanje nagrade za zastopanje odvetnika na vseh narokih za glavno obravnavo v posamezni zadevi. Če bi bila s priznanjem „nagrade za narok“ po tarifni številki 3102 mišljena nagrada za naroke in ne le za en narok, ne glede na dejansko opravljeno število narokov, zakonodajalec v kazenskih zadevah in postopku za prekrške ne bi izrecno predpisal, da se priznava nagrada za vsak narok posebej (tarifne št. 4312, 4322, 4332, 4402, 5201 ...). Jezikovna razlaga, na katero se sklicuje tožena stranka (uporabe edninske oblike narok; da ni zapisano da se priznava „nagrada za glavno obravnavo“), ne pride v poštev. V prid pravilnosti stališča prve stopnje, da zajema „nagrada za narok“ nagrado odvetniku za zastopanje na vseh narokih za glavno obravnavo v posamezni zadevi, govori tudi količnik, ki se uporablja pri izračunu nagrade (nagrada za postopek se obračuna s količnikom 1,3 – tarifna številka 3100; nagrada za narok se obračuna s količnikom 1,2 – tarifna številka 3102). V odgovor tožencu, da ni logičnega in opravičljivega razloga, da bi zakonodajalec nagrado za zastopanje na glavni obravnavi določal neodvisno od števila narokov in časa porabljenega za izvedbo celotne glavne obravnave, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bil ob sprejetju ZOdvT namen določiti takšen sistem nagrajevanja odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranke spodbujal k čim hitrejši rešitvi spora. V ZOdvT je uvedeno plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi (ena nagrada za postopek, ena nagrada za narok) in je ukinjena nagrada za izvršitev vsakega posameznega opravila. Izjemo predstavlja le nagrada za naroke v kazenskem postopku in postopku o prekrških, kar je zakonodajalec tudi izrecno predpisal.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo v izpodbijanem stroškovnem delu sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).