VSRS Sodba VIII Ips 344/2009

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici izplača 3.532,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 27,17 EUR od 25. 11. 2005 do plačila in od zneska 3.505,26 EUR od 20. 1. 2001 do plačila. Višji zahtevek (za znesek 3.809,00 EUR) je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnici zaradi nezakonite razporeditve nastala škoda, zato ji je prisodilo odškodnino v navedenem znesku, upoštevaje 70 % delež odgovornosti tožene stranke.

2Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek tudi za znesek 3.532,43 EUR zavrnilo. Presodilo je, da napačna oblika akta o razporeditvi (z nalogom, namesto s sklepom) še ne pomeni protipravnega ravnanja tožene stranke.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne strinja se, da ravnanje tožene stranke ni bilo nedopustno. Sklicevanje na odločitev v zadevah VIII Ips 472/2007 in VIII Ips 512/2007 ni primerno, saj v njih ne gre za situacijo, ki bi bila primerljiva sporni. Iz stališča Vrhovnega sodišča, da vsaka ugotovljena nezakonitost še ne pomeni protipravnosti (nedopustnosti) izhaja, da načeloma nezakonito ravnanje pomeni protipravnost, obstajajo pa izjeme, ki so odvisne od okoliščin primera. Sodišče druge stopnje pa stališče, da nezakonito ravnanje ni protipravno, šteje za pravilo. Zato je materialno pravo zmotno uporabljeno. Sodišče druge stopnje bi moralo podati konkretno obrazložitev, zakaj ugotovljeno nezakonito ravnanje ni nedopustno in ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev postopkovnih določil. Revidentka meni, da je bilo ravnanje tožene stranke nedopustno, saj je tožnico z nalogom razporedila na delo, ki zahteva nižji nivo izobrazbe in intelektualnih sposobnosti, kot delo, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku v celoti ugodi.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7Revizija z navedbo, da sodišče druge stopnje ni konkretno obrazložilo, zakaj ravnanje tožene stranke ni nedopustno v smislu odškodninske odgovornosti, očita izpodbijani sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Očitek je neutemeljen, saj je sodišče druge stopnje konkretno pojasnilo, zakaj ravnanje tožene stranke, čeprav je bilo nezakonito, ni protipravno (v prvem odstavku na 4. strani obrazložitve). O tem odločilnem dejstvu izpodbijana sodba ima razloge, zato jo je mogoče preizkusiti.

8Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožnici z nalogom z dne 31. 7. 2002 odredila zaradi nujnih potreb delovnega procesa delo v poslovalnici L., kjer je opravljala delo blagajničarke in druga dela. S pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v zadevi Pdp 1950/2003 je bil nalog razveljavljen z obrazložitvijo, da tožnici, ki je imela pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „računalniški vnašalec in koordinator podatkov v maloprodaji“, tožena stranka ne bi smela z nalogom odrediti dela blagajničarke, to je dela na drugem delovnem mestu, saj je mogoče delavca na drugo delovno mesto razporediti le s sklepom v skladu s 17. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in naslednji). Sodišče druge stopnje je, sklicujoč se na odločitvi Vrhovnega sodišča VIII Ips 472/2007 in VIII Ips 512/2007, presodilo, da kljub nezakonitemu nalogu, toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti v smislu odškodninske odgovornosti.

10Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, ki jo utrpi delavec pri delu ali v zvezi z delom, je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki v prvem odstavku določa, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Podobno določbo je vseboval prvi odstavek 73. člena ZTPDR, ki je veljal v času nezakonite razporeditve.

11Revizijsko sodišče soglaša z materialnopravno presojo sodišča druge stopnje, da za škodo (zdravstvene težave), ki naj bi bila posledica nezakonite razporeditve, tožena stranka ni odgovorna. Po splošnih pravilih civilnega prava – osnovno pravilo je vsebovano v prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) – mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Odškodninska odgovornost je podana, če so kumulativno podani naslednji elementi odškodninskega delikta: protipravno (nedopustno) ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornost (krivda ali malomarnost). Če kateri od teh elementov ni podan, odškodninske odgovornosti ni.

12Revizijsko zavzemanje za to, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker je z nalogom odredila tožnici delo, ki ni sodilo v okvir del, za katera je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je neutemeljeno. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da vsaka nezakonita odločitev delodajalca še ne pomeni protipravnosti. Pri tem se je sklicevalo tudi na sodbo VIII Ips 472/2007, ki ne obravnava situacije, primerljive temu delovnemu sporu. Revizija na to utemeljeno opozarja, vendar pa na pravilnost odločitve ta nedoslednost ne vpliva.

13V sodnem postopku, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Pdp 1950/2003, je sodišče ugotovilo, da delo blagajnika ni „drugo delo v primeru potrebe“ iz opisa del in nalog „računalniški vnašalec in koordinator podatkov“, ki bi ga bilo mogoče delavki odrediti z nalogom, ampak delo drugega delovnega mesta, na katerega bi bilo delavko mogoče na podlagi 17. člena ZTPDR zakonito razporediti le s sklepom. Zato je izpodbijani nalog razveljavilo in vzpostavilo prejšnje stanje. Na ta način je sodišče sankcioniralo nezakonito ravnanje tožene stranke, ki pa v smislu odškodninske odgovornosti ni bilo protipravno. V spornem obdobju razporeditev delavca na drugo delovno mesto ni bila nedopustna, saj jo je predvideval zakon. Tudi odreditev drugih del z nalogom ni bilo nedopustno, saj je delodajalec delo, ki sodi v okvir delovnega mesta, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, lahko odredil na ta način. Tožena stranka je nezakonito ravnala v zmotnem prepričanju, da tožnici v okviru opisa del in nalog, v katerem so tudi „druga dela po potrebi“, lahko odredi delo blagajničarke. Opisu del in nalog je dala drugačen pomen, kot ga je ugotovilo sodišče. Ni torej ravnala arbitrarno ali samovoljno, ampak nezakonito, ker je tožnico razporedila na napačen način. Takšna napačna presoja pa ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke (1). To stališče je enako, kot ga je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi VIII Ips 512/2007 in se mu je, četudi ne gre za popolnoma identično situacijo, ampak za primerljivo, sodišče druge stopnje utemeljeno pridružilo.

14Iz navedenega izhaja, da ni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodo, ki naj bi jo utrpela tožnica. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, jo je revizijsko sodišče zavrnilo.

15Tožena stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

---.---

Op. št. (1): V sodbi VIII Ips 300/2008 z dne 25. 5. 2010 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je treba tudi delodajalcu pri odločanju priznati določen prostor presoje oziroma uporabe materialnega prava.