VSC sodba Cpg 190/2010

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 25.11.2009 opr. št. II Pg 418/2008 izreklo:

Tožbeni zahtevek tožeče stranke:

Tožena stranka A. M. d.o.o. - v stečaju, Ž. je dolžna tožeči stranki K. G. Z. S. z.o.o., L. plačati znesek 70.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2007 do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, se zavrne kot neutemeljen.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 3.283,03 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Zoper to sodbo je vložila po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi tako, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka tožeče stranke skupaj s sodnimi taksami, podredno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ker je sporno razmerje presojalo po določbah o ari, saj teh ni mogoče niti smiselno uporabiti, kot se sicer navaja v razlogih izpodbijane sodbe.

Pritožba poudarja, da je v objavi vabila za zbiranje ponudb, ki ga je v Uradnem listu št. ... objavila tožena stranka zaradi prodaje sirarne v S. v. v B., bilo med drugim kot razpisni pogoj objavljeno tudi to,da je kupec dolžan kupoprodajno pogodbo podpisati v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa o prodaji, sicer zapade plačana varščina v korist stečajne mase.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo samo to, da je stečajni upravitelj z dopisom z dne 2.10.2007 pozval tožečo stranko na podpis pogodbe, pri čemer k temu dopisu, kar je med strankama nesporno, nikoli ni priložil nobene pogodbe, ki bi ustrezala razpisnim pogojem. Iz dopisa tožene stranke z dne 2.10.2007, h kateremu ni bil priložen pravnomočni sklep o prodaji, temveč le zapisnik o prodaji, je razvidno, da je tožena stranka s tem dopisom samo obvestila tožečo stranko, da je bila izbrana kot edini ponudnik v postopku zbiranja pisnih ponudb za prodajo sirarne v S. v. v B. ter da mora napisati na dopisu navedeno izjavo in jo notarsko overiti pri notarju. Pritožba poudarja, da je iz zapisnika o odpiranju ponudb razvidno le, da je stečajni upravitelj ugotovil, da je prispela na razpis le ena ponudba, ki izpolnjuje pogoje in da stečajni upravitelj izbere ponudbo kupca - sedaj tožeče stranke, poleg tega pa je stečajni upravitelj moral zaprositi še za soglasje za sklenitev pogodbe predsednika stečajnega senata. Pritožniku ni jasno, iz izpodbijane sodbe pa tudi ne izhaja, kdaj je predsednik senata sploh dal soglasje za sklenitev pogodbe, če ga je sploh dal ter kdaj je bil izdan in kdaj je postal pravnomočen v razpisu navedeni sklep o prodaji, poleg tega sodišče sploh ni ugotavljalo, če je pravnomočni sklep o prodaji sploh bil vročen tožeči stranki, da bi se lahko seznanila z njegovo vsebino.

Pritožba meni, da zapisnik še ne pomeni pravnomočnega sklepa, ker je bilo v razpisu jasno navedeno, da je kupec dolžan kupoprodajno pogodbo podpisati v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa o prodaji. Te okoliščine sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, čeprav je tožeča stranka že v tožbi opozorila, da ji ni nikoli bil vročen sklep o prodaji.

Tako pritožba sodi, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka pogodbo skleniti najkasneje do dne 16.10.2007, ker k podpisu ni bila pozvana 2.10.2007, kot zaključuje sodišče prve stopnje, temveč šele z dopisom tožene stranke z dne 8.10.2007. Tudi iz tega dopisa ne izhaja, da bi bil sklep o prodaji pravnomočen in na podlagi katerega bi bila tožeča stranka zavezana skleniti pogodbo. K dopisu tudi ni bila priložena pisna pogodba, ki naj bi jo tožeča stranka podpisala.

Pritožba izpostavlja, da je tožena strank zahtevala,da tožeča stranka sklene pogodbo, čeprav je tožeča stranka ni bila nikoli dolžna skleniti, ker ji ni bil vročen pravnomočen sklep o prodaji, da bi se zoper njega lahko pritožila in tožena stranka si je protipravno pridržala varščino 70.100,00 EUR in pritožba nadaljuje, da je glede na izostanek vročitve pravnomočnega kakršnegakoli sklepa njen preklic ponudbe z dne 3.10.2007 bil pravočasen, poleg tega pa iz zapisnika o odpiranju ponudb z dne 1.10.2007 ne izhaja soglasje predsednika stečajnega senata, tako da je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ponudbo sprejela dne 2.10.2007 napačen. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, če je tožeča stranka pravočasno preklicala ponudbo in zaradi nepolne ugotovitve dejanskega stanja je napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožba še meni, da sodišče prve stopnje napačno razloguje, da je v zvezi z varščino potrebno smiselno uporabiti določbe o ari (člen 65 OZ), saj je ara realni kontrakt, ki pomeni, da je pogodba sklenjena že tedaj, ko ena stranka da drugi nek znesek denarja ali neko količino drugih nadomestnih stvari v znamenje, da je pogodba sklenjena, kar pomeni, da bi torej v obravnavanem primeru pogodba bila sklenjena že tedaj, ko je tožeča stranka vplačala varščino. Poleg tega pa bi bila pogodba, če bi bilo več ponudnikov, če bi res bilo uporabiti določbe o ari, sklenjena z vsemi, ki bi vplačali varščino, kar pa je nemogoče. Določbe o ari ni mogoče uporabiti, ker iz razpisnih pogojev sledi, da pogodba ni sklenjena s tem, ko se plača varščina, temveč se mora pogodba skleniti v 15 dneh po pravnomočnosti sklepa o prodaji.

Tožeča stranka je priglasila s stroškovnikom specificirane stroške pritožbe.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe ter opozarja, da judikat, na katerega se sklicuje tožeča stranka obravnava nek drug dejanski stan, kjer je tožeči stranki bil prepozno poslan osnutek pogodbe in v nasprotju z razpisnimi pogoji, tožena stranka pa je v obravnavani sporni zadevi tožečo stranko pozvala k pregledu in podpisu pogodbe, tožeča stranka pa je namesto tega ponudbo preklicala, s tem pa izgubila pravico do vračila varščine. Sklep o prodaji se ne vroča ponudnikom po stečajni zakonodaji, predsednik stečajnega senata je na zapisnik o izbiri dal soglasje k prodaji.

Dejansko stanje je bilo popolno in pravilno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena

Sodišče prve stopnje je moralo presoditi o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke na vračilo varščine na podlagi naslednjih pravno relevantnih dejstev:

tožeča stranka je oddala ponudbo za nakup sirarne v S. v. v B. na podlagi vabila za dajanje ponudb, ki ga je tožena stranka kot stečajni dolžnik objavila V Uradnem listu št. ... s predmetom prodaje: sirarna v S. v. v B.: nepremičnine, vpisane v vložku št. ... k.o. B. srednja vas zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Radovljici: parc št. ... travnik, površine 1466 m² in dvorišče 500 m², parc.št. ... mlekarna ... m², premičnine: stroji in oprema v sirarni, S. v. v B., navedena v cenitvi cenilca iz septembra 2005 ter Blagovna znamka št. ... „bohinjski sir“, vse skupaj kot celota, vplačala varščino v višini 70.100,00 EUR, bila izbrana kot edini ponudnik; ker je bila tožeča stranka večkrat namerno zavedena s strani tožene stranke, saj ponudbo ni oddalo več interesentov, čeprav je tožeči stranki to bilo zagotovljeno, prav zato pa se je tožeča stranka ob izklicni ceni 668.000,00 EUR odločila, da ponudi ceno 700.000,00 EUR in ker je upravni odbor tožeče stranke še pred sklenitvijo pogodbe ugotovil, da tudi izklicna cena ni realna, poleg tega je še ugotovila, da manjkajo pomembni deli opreme in strojev in da tožena stranka ni lastnik blagovne znamke „bohinjski sir“, tožeča stranka ni sklenila pogodbe in je toženo stranko dne 3.10.2007 obvestila, da ponudbo preklicuje, potem ko je dne 2.10.2007 prejela obvestilo tožene stranke, da je izbrana kot edini ponudnik; tožena stranka pa tožeči stranki sploh ni poslala v podpis pogodbe niti sklepa o prodaji, čeprav je v razpisnih pogojih objavljeno, da se mora pogodba podpisati v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa o prodaji; tako so izpolnjeni vsi pogoji, da tožeča stranka zahteva vračilo vplačane varščine, za katero tožena stranka trdi, da je zapadla v korist stečajne mase tožene stranke;

tožena stranka je ugovarjala trditvam tožeče stranke, da je bila zavedena glede pogojev in števila ponudb, tožeča stranka si je sirarno pred oddajo ponudbe ogledala, tožena stranka je lastnica blagovne znamke, cenitev premoženja je opravljena po sodnem cenilcu, tožeča stranka je res edina oddala ponudbo, ki je bila popolna, vključno z vplačano varščino, kot se je ugotovilo na odpiranju ponudb dne 1.10.2007 in stečajni sodnik je dal še istega dne soglasje k prodaji, ki ima sočasno značaj sklepa o prodaji; tožeča stranka je dne 2.10.2007 obveščena, da je izbrana njena ponudba, 3.10.2007 je tožeča stranka sporočila, da ponudbo preklicuje, tožena stranka je z dopisom z dne 8.10.2007 pozvala tožečo stranko naj najkasneje do 16.10.2007 podpiše pogodbo,česar ni storila in tako je glede na razpisne pogoje vplačana varščina zapadla v korist tožene stranke;

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo kot neutemeljen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba očitno z navedbo, da iz izpodbijane sodbe ne izhajajo razlogi o tem, ali je predsednik stečajnega senata podal soglasje za sklenitev pogodbe in kdaj je bil izdan in kdaj je postal pravnomočen v razpisu navedeni sklep o prodaji in če je pravnomočni sklep o prodaji sploh bil vročen tožeči stranki, pritožbeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po tč. 14 II. odstavka 339. člena, ker izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, vendar pritožbeno sodišče takšen pritožbeni očitek v celoti zavrača kot neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo tudi to, po mnenju tožeče stranko, odločilno dejstvo, kar je tožeča stranka očitno spregledala (stran 3 izpodbijane sodbe), ko je pojasnjevalo dejanske ugotovitve v zvezi s potekom sporne prodaje. Ugotovilo je ,da je bila po sklepu stečajnega senata odrejena prodaja premoženja stečajnega dolžnika, tožene stranke in (očitno pomotno namesto blagovne znamke) patenta št. 9970912“bohinjski sir“, ugotovilo je, kar sploh ni pritožbeno sporno, da je tožeča stranka dne 26.9.2007 oddala veljavno ponudbo za nakup predmeta prodaje po javnem razpisu, vplačala varščino v višini 70.100,00 EUR in da je tožena stranka dne 2.10.2007 sporočila tožeči stranki,da je bila izbrana kot edini ponudnik (priložen zapisnik o odpiranju ponudbe in soglasje stečajnega sodnika k prodaji). Tako je pritožbeni očitek o tem, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, če je stečajni sodnik podal soglasje k izbiri ponudnika in prodaji, povsem neutemeljen. Pritožbeno sodišče iz v spis predloženih dokaznih listin povzema, da je tožeča stranka celo sama vložila v spis zapisnik odpiranju ponudb v stečajnem postopku z dne 1.10.2007 (listina ... v spisu), iz katerega je povzeti naslednjo vsebino (stran ... zapisnika):

„Stečajni upravitelj ugotovi, da je prispela ena ponudba, ki izpolnjuje pogoje in tako stečajni upravitelj izbere ponudbo kupca: K. G. Z. S. z.o.o, R. d. ..., L., ki je ponudil ceno 700.000,00 EUR, in prosi predsednika stečajnega senata za soglasje za sklenitev pogodbe.

Končano ob 13.40.uri.

Takoj pa sledi ročni zapis: Pregledal. Soglašam. C. 1/10/2007 in podpis ter žig Okrožnega sodišča v Celju“, v zvezi s tem pripisom pa je tožena stranka na naroku dne 24.9.2009 pojasnila (listna številka ... spisa) naslednje: „tožena stranka vlaga v spis zapisnik o odpiranju ponudb z dne 1.10.2007, ki pa ima tudi pripis stečajnega sodnika, da odobrava sklenitev pogodbe med pravdnima strankama; soglasje stečajnega sodnika, da se takoj sklene pogodba, pa v tem primeru nadomesti sodni sklep.” Tožeča stranka pa teh trditev tožene stranke ni z ničemer prerekala, tako da se štejejo za priznane (določba člena 214 ZPP) in sedanje pritožbeno sklicevanje na izostalost soglasja predsednika stečajnega senata, (ki je po navedenem bilo dano) in na ne predložitev sklepa o prodaji, je prepozno in neupoštevno kot pritožbena novota (določba člena 337 ZPP). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z navedbo tožene stranke, da ima glede na določbe ZPPSL(1) soglasje predsednika stečajnega senata k sprejetju ponudbe značaj sklepa o prodaji, na katerega se sklicujejo razpisni pogoji.

Da nedvomno gre za pritožbeno novoto, pritožbeno sodišče zaključuje na podlagi vseh trditev tožeče stranke, ki jih je ta pravočasno podala v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi s sedaj pritožbeno spornim sklepom o prodaji. Tako je tožeča stranka v tožbi (stran ... spisa, tč. VII tožbenih navedb) navedla: „iz razpisnih pogojev je prav tako razvidno, da se mora kupoprodajna pogodba podpisati v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa o prodaji; tega sklepa tožeča stranka ni nikoli prejela in ne ve niti to ali je bil sklep o tem sploh sprejet, saj ji je tožena stranka posredovala le kopijo zapisnika, kar pa omenjeni sklep ne more nadomestiti“ in v vlogi z dne 8.5.2009 (listna številka ... spisa, tč. XII navedb) naslednje:“Tožeča stranka še ponavlja, da je iz razpisnih pogojev razvidno, da se mora kupoprodajna pogodba podpisati v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa o prodaji, sklepa, ki ga še ni prejela in ki očitno, glede na ponudbo z dne 10.12.2007, ni bil izdan“ in ob takih trditvah tožeče stranke, na katere je tožena stranka odgovorila na naroku dne 24.9.2009 ter pojasnila značaj sodnikovega soglasja k prodaji, česar tožeča stranka ni izrecno prerekala, se pokažejo vse pritožbene navedbe v zvezi s soglasjem sodnika in predložitvijo pravnomočnega sklepa o prodaji (pritožba celo navede “kakršnegakoli sklepa„) dejansko kot pritožbena novota in še zlasti so pritožbena novota navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo ali je tožeča stranka pravočasno preklicala ponudbo ali ne, ker tožeča stranka nikoli ni bila obveščena o pravnomočnosti kakršnegakoli sklepa o prodaji, rok za podpis pogodbe pa je 15 dni od pravnomočnosti sklepa o prodaji in ker tega sklepa ni nikoli prejela, je preklic ponudbe z dne 3.10.2007 pravočasen in varščina, ki jo je tožeča stranka vplačala ni zapadla v korist tožene stranke, saj takšnih trditev tožeča stranka glede na zgoraj citirane trditve tožeče stranke do konca postopka pred sodiščem prve stopnje ni podala, pritožbenih novot pa pritožbeno sodišče ne sme obravnavati .

Pritožbeno sodišče nadalje zavrača kot neutemeljeno pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo glede trditev tožeče stranke, da ni nikoli prejela v podpis pogodbe, pri čemer pritožba očitno meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po tč. 14 II. odstavka 339.člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v zvezi s tem podalo svoje materialno pravno pravilne razloge (stran ... in stran ... sodbe), v katerih je poudarilo, tudi po stališču pritožbenega sodišča, pravno odločilna dejstva za presojo spornega razmerja, ki pa niso v tem ali je tožeča stranka prejela v podpis pogodbo, temveč v tem ali je tožeča stranka pristopila k podpisu pogodbe ali drugače povedano ali je sklenila pogodbo skladno z razpisnimi pogoji, o tem pa izpodbijana sodba vsekakor ima razloge in je zato pritožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe povsem neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je dolžno v razlogih sodbe podati odgovore na vse trditve strank, ki so za presojo sporne zadeve pravno odločilna, kar je nedvomno storilo (2) na logičen in razumljiv način in je v zadostni meri ugotovilo za presojo odločilna dejstva ter na ta odločilna dejstva tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba nima prav, da je za presojo sporne zadeve pravno odločilno dvoje dejstev:

da ni nikoli prejela,niti skupaj z zapisnikom o izbiri ponudnika, pogodbe, ki naj bi jo podpisala glede na razpisne pogoje v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa o prodaji;

da ni prejela sklepa o prodaji, s tem pa naj bi tožena stranka ravnala v nasprotju z razpisnimi pogoji in je zato neutemeljeno zadržala varščino.

Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno razložilo, s temi razlogi pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša, da sta pravno odločilni okoliščini pri sklepanju pogodbe na podlagi javnega vabila k dajanju ponudb dve pravni dejstvi:

da je tožena stranka kot stečajni dolžnik po stečajnem upravitelju na odpiranju prispelih ponudb na podlagi javnega povabila (razpisa k dajanju ponudb, objavljenega v Uradnem listu-listina ... v spisu) dne 1.10.2007 (zapisnik o odpiranju ponudb - listina ... v spisu) sprejela ponudbo tožeče stranke (kot edinega ponudnika) za nakup predmeta prodaje in da je istega dne k sklenitvi pogodbe dal soglasje predsednik stečajnega senata ter da je (kar ni pritožbeno sporno) tožena stranka dne 2.10.2007 (listina ... v spisu) obvestila tožečo stranko, da njeno ponudbo sprejema;

da tožeča stranka ni, ne glede na poziv tožene stranke z dne 8.10.2007 (listina ... v spisu), da mora skladno z razpisnimi pogoji do vključno 16.10.2007 podpisati kupoprodajno pogodbo, pristopila k podpisu pogodbe, temveč je že z dopisom z dne 3.10.2007 (listina ... v spisu) sporočila, da preklicuje ponudbo z dne 26.9.2007 in je pri tem vztrajala.

V razpisnih pogojih se tožena stranka ni izrecno zavezala, da bo tožeči stranki skupaj s svojo odločitvijo,da sprejema ponudbo, poslala tudi prodajno pogodbo, tako da je po stališču pritožbenega sodišča pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejansko stanje, ker sploh ni ugotavljalo, če je tožeča stranka prejela pogodbo, neutemeljen, saj je pravo odločilno, da je tožena stranka pozvala tožečo stranko k podpisu pogodbe in navedla celo“ za uskladitev vsebine pogodbe se lahko dogovorite s stečajnim upraviteljem“, kar pomeni, kot je potrdil v postopku zaslišani stečajni upravitelj,da je osnutek pogodbe tožena stranka imela pripravljen in ga je tudi predložila v spis (listina ... v spisu), tožeča stranka pa v verodostojnost osnutka pogodbe ni podvomila, in z opustitvijo podpisa pogodbe, se je uresničil razpisni pogoj, to je zapadlost plačane varščine v korist stečajne mase.

ZPPSL ne ureja podrobno celotnega postopka unovčenja dolžnikovega premoženja (3), zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pravno relevantne dejanske ugotovitve presojalo tudi po določbah Obligacijskega zakonika (4).

Tako je po določbi člena 152 ZPPSL (5) določeno,da stečajni senat sprejme sklep o prodaji in to je tudi edini sklep o prodaji, ki je ne glede na način prodaje, sprejet v postopku unovčenja premoženja stečajnega dolžnika in ta sklep smejo izpodbijati le stečajni upniki, morebitni kupci pa niso stranke stečajnega postopka, zato nimajo pravice opravljati procesnih dejanj v stečajnem postopku ali drugače povedano nima pravice do pritožbe proti sklepu stečajnega senata o prodaji (6) in bi bila njihova pritožba zavržena kot nedopustna, s tem pa pritožbeno sodišče tudi odgovarja na pritožnikove navedbe, da bi mu moral biti vročen sklep prodaji, saj se sklep o prodaji ne vroča niti upnikom, temveč se nabije le na sodno desko. Sklep o prodaji, ki ga omenjajo razpisni pogoji pa je dejansko in pravno, kot je pravilno navajala tožena stranka, soglasje predsednika stečajnega senata k sprejetju ponudbe. S tem soglasjem pa je tožeča stranka bila seznanjena. Po določbah ZPPSL namreč ni predpisano, da mora stečajni senat v zvezi s soglasjem k prodaji izdati še poseben sklep in tako tožeča stranka razen soglasja predsednika stečajnega senata, ki je navedeno v zapisniku o izbiri ponudnika, ni mogla pričakovati nič več in je njeno navajanje,da ji sklep o prodaji ni bil vročen, za pravilnost presoje spornega pravnega razmerja pravno nepomembno.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožena stranka odločila za način prodaje z javnim zbiranjem ponudb, ki je pravno gledano vabilo k dajanju ponudb (določba člena 22/III OZ) in z odločitvijo z dne 1.10.2007, da sprejeme ponudbo tožeče stranke z dne 26.9.2007, s katero je toženo stranko seznanila dne 2.10.2007, tožeča stranka ni mogla več enostransko odstopiti od sprejete ponudbe. Ponudba, ki jo je tožeča stranka oddala 26.9.2007 je postala zanjo zavezujoča in jo je vezala ter bi jo lahko veljavno umaknila le, če bi tožena stranka prejela umik preden je sprejela ponudbo (določba člena 25 OZ), vendar je glede na nesporne dejanske ugotovitve tožeča stranka ponudbo umaknila šele 3.10.2007, tožena stranka pa jo je sprejela 1.10.2007. Tožečo stranko je njena ponudb, ki je po povedanem ni umaknila pravočasno, glede na razpisne pogoje, kjer je zapisano, da je rok za sklenitev pogodbe 15 dni od sprejema sklepa o prodaji (sprejema ponudbe), vezala do tega roka in do tega roka je tožeča stranka bila dolžna skleniti pogodbo. Sodišče prve stopnje je materialno pravno pravilno opredelilo, da sama pogodba zgolj s prejemom ponudbe tožeče stranke s strani tožene stranke še ni bila sklenjena in bi ta bila veljavno sklenjena s podpisom pogodbe, kot je opredeljeno v razpisnih pogojih. Z razpisnimi pogoji je namreč določeno,da morata ponudnik, ki je uspel s ponudbo in razpisnik podati izjavo volje, ki je potrebna za veljavno sklenitev pogodbe, v pisni obliki, torej kot je najbolj običajno s podpisom pogodbe. (7)

Tožeča stranka, ki jo je ponudba vezala do 16.10.2007, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo to dejstvo glede na razpisne pogoje (15 dni od sprejema ponudbe, ki je bil 1.10.2007) nesporno ni v postavljenem roku podpisala pogodbe, s tem pa pogodba o prodaji ni bila sklenjena.

Vendar pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je s tem, ko tožeča stranka ni opravila izpolnitvenega dejanja, potrebnega za sklenitev pogodbe, sprejela nase riziko, da ji bo v korist stečajne mase tožene stranke zapadla vplačana varščina, saj so razpisni pogoji povsem jasni, tako kot glasijo v tem delu:“- kupec je dolžan kupoprodajno pogodbo podpisati v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa o prodaji, sicer zapade plačana varščina v korist stečajne mase“.

Varščina, kot jo je bila dolžna vplačati tožeča stranka, kot pogoj za veljavnost ponudbe, je dejansko znesek, ki ga je vplačala za utrditev njene obveznosti,da bo sklenila pogodbo, če bo izbrana v postopku zbiranja ponudb in za varščino, ki se vplačuje za utrditev obveznosti, se ob tem, da ZPPSL posebnih določb o značaju varščine nima, uporabljajo smiselno določbe o ari iz OZ (8), kot se je nanje pravilno (in zgolj smiselno) sklicevalo sodišče prve stopnje, zato so drugačne pritožbene trditve, ki nasprotujejo uporabi določb OZ o ari, zmotne in neupoštevne. Ker je tožeča stranka kot izbrani ponudnik, odklonila sklenitev pogodbe, je tožena stranka kot razpisovalec imela na razpolago, da vztraja pri sklenitvi pogodbe, kar v stečajnem postopku ni pravilo ali pa se zadovolji z varščino, kot je bilo v obravnavanem primeru ter so na takšno posledico opozarjali razpisni pogoji in ima varščina značaj pogodbene kazni zaradi opustitve obveznosti sklenitev pogodbe (določba člena 65/IOZ).

Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka utemeljeno zadržala vplačano varščino v korist njene stečajne mase, je tako pravilen in posledično je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen, ker zanj nima pravne podlage.

Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da prav tako niso podane ostale bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz tč. 1., 2., 3., 6., 7., 11., in 12. II. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožba odločitve o stroških postopka ni konkretno izpodbijala, zato pritožbeno sodišče ni pritožbeno preizkušalo izreka o stroških.

Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba člena 353 ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela mora sama nositi stroške pritožbenega postopka (določba člena 165/I ZPP).

Odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi stvari niti k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tožena stranka sama nositi stroške odgovora na pritožbo (določba člena 155/I ZPP).

Opombe:

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji – ZPPSL - Uradni list RS št. 67/93, 39/97 in 52/99, ki se je v uporabljal do 30.9.2008

Jan Zobec v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2009, stran 301 in tam citirana sodna praksa

Poglavje 4.7. z naslovom unovčenje dolžnikovega premoženja ZPPSL (določbe členov 149 do 156)

Obligacijski zakonik , Uradni list RS št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami -OZ

Določba člena 152 ZPPSL glasi:

„(1) S sklepom, s katerim odredi prodajo, določi stečajni senat tudi:

1način prodaje;

2izklicno ceno v primeru javne dražbe oziroma najnižjo prodajno ceno v primeru zbiranja ponudb ali neposredne prodaje;

3rok, v katerem mora kupec plačati kupnino;

4znesek varščine, ki ne sme biti nižji od 10 % cene iz 2. točke;

5način ali načine zagotovitve varščine (na primer z vplačilom na račun stečajnega dolžnika, izročitvijo bariranega čeka ali nepreklicne bančne garancije na prvi poziv);

6način zavarovanja plačila kupnine in rok za zagotovitev zavarovanja, v primeru, da je rok za plačilo kupnine daljši kot 15 dni;

7pogoje za izročitev prodane stvari oziroma prenos prodane pravice;

(2) Rok, v katerem mora kupec plačati kupnino, ne sme biti daljši kot šest mesecev od dneva sklenitve pogodbe, ne glede na to, ali plačuje kupnino naenkrat ali v obrokih;

(3) Izročitev prodane stvari oziroma prenos prodane pravice nista dopustna pred plačilom kupnine ali zagotovitvijo zavarovanja iz 7. točke prvega odstavka tega člena.“

6dr. Nina Plavšak,mag. Saša Prelič, Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, s komentarjem, Gospodarski vestnik,, Ljubljana 2000,strani 570-571;

7dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1.knjiga,GV Založba, Ljubljana 2003, strani 200-201;

8dr. Nina Plavšak, prav tam;