VSC sodba Cp 75/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek izposojenih denarnih sredstev v višini 90.541,18 €, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 85.500,00 € od 28.6.2008 dalje do plačila, od zneska 2.616,58 € od 19.8.2008 dalje do plačila in od zneska 214,12 € od 19.8.2008 dalje do plačila, vse v roku 15 dni. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna plačati pravdne stroške v višini 4.652,68 € v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka prostovoljnega roka za plačilo.

Tožena stranka se je zoper odločitev prvostopenjskega sodišča pravočasno pritožila iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi toženec navaja, da je kot družbenik tožeče stranke, s tožečo stranko sklenil posojilno in depozitno pogodbo, na podlagi katerih se je ob zapadlosti zavezal vrniti prejete zneske, česar ni storil. Če bi prvostopenjsko sodišče temeljito prebralo družbeno pogodbo o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo z dne 30.4.2004, bi ugotovilo, da sta se družbenika z navedeno pogodbo dogovorila, da družbenika na skupščini odločata o uveljavljanju zahtevka družbe proti direktorju ali družbenikom v zvezi s povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovanju, in ne poslovodenju, kot to zmotno navaja prvostopenjsko sodišče. S tem je sodišče v razlogih sodbe navajalo nekaj drugega kot je navedeno v vsebini listin, konkretno v družbeni pogodbi, in je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 15. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Zmoten je tudi zaključek, da v konkretnem primeru ne gre za uveljavljanje odškodninske odgovornosti toženca. Jasno je sicer, da gre za pogodbeno obveznost toženca, vendar je zaradi neizvršene pogodbene obveznosti tožeči stranki nastala škoda, zato ta v tem postopku uveljavlja povračilo nastale škode. Protipravnost ravnanja se kaže v kršitvi pogodbene obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, kršitev obveznosti pa povzroči nastanek poslovne odškodninske odgovornosti. O uveljavljanju zahtevka družbe proti družbeniku v zvezi s povračilom škode, nastale pri poslovanju, pa odločajo družbeniki. Da temu ni bilo tako, je bilo med strankama nesporno ugotovljeno. Ker ima tožeča stranka le dva družbenika, bi moral o uveljavljanju zahtevka proti tožencu odločati drugi družbenik, ki je zaslišan kot priča izpovedal, da se poslovodja pred vložitvijo zadevne tožbe z njim ni posvetoval, poslovodja pa je izpovedal, da na skupščini ni bilo obravnavano nič v zvezi z zahtevki, ki so predmet tega postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zavrže tožbo.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in smiselno predlagala zavrnitev pritožbe zaradi neutemeljenosti.

Pritožba je neutemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo in zaključilo, da gre med pravdnima strankama za klasično civilnopravno posojilno razmerje, ki je urejeno v določbah Obligacijskega zakonika (569. čl. - 578. čl. OZ), saj se je tožeča stranka (pravna oseba) s sklenitvijo posojilne pogodbe z dne 27.6.2007 kot posojilodajalec zavezala toženi stranki (fizični osebi) posoditi denarni znesek 60.000,00 €, tožena stranka, ki je sicer družbenik tožeče stranke, pa se je kot posojilojemalec zavezala vrniti denarni znesek skupaj z obrestmi do najkasneje dne 27.6.2008. Enako velja tudi za med pravdnima strankama sklenjeno pogodbo o vezanem depozitu za nedoločen čas na odpoklic z dne 28.12.2005, saj je depozit, kot je pravilno zaključilo že prvostopenjsko sodišče, posebna vrsta posojila. S pogodbo o depozitu se je tožena stranka kot prejemnik depozita zavezala k sprejemu denarnih sredstev v višini nekdanjih 7.000.000,00 SIT (29.210,48 €) ter njihovi vrnitvi takoj po prejemu ustnega ali pisnega naloga s strani tožeče stranke. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka od tožeče stranke prejela navedena zneska po zgoraj citiranih pogodbah, niti ni sporno, da tožena stranka prejetih zneskov ni vrnila.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je prvostopenjsko sodišče kršilo določbe pravdnega postopka po 15. tč. II. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin. Sodišče prve stopnje je sicer res napačno povzelo 8. alinejo III. odst. 28. čl. Družbene pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo z dne 30.4.2004, ki določa, da družbeniki na skupščini odločajo o uveljavljanju zahtevka družbe proti direktorju ali družbenikom v zvezi s povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovanju (in ne poslovodenju), a s tem določbe pravdnega postopka niso bile kršene, saj je v obravnavani zadevi bistven pravilen materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka s svojim zahtevkom za vračilo posojila in depozita, ni uveljavljala zahtevka družbe proti družbeniku v zvezi s povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovanju in tudi ne pogodbene odškodninske odgovornosti toženca. Tožeča stranka je zahtevala le izpolnitev toženčeve obveznosti, to je vrnitev posojenih denarnih sredstev v višini 90.541,18 € skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Očitno pomoten povzetek določbe družbene pogodbe, ki ne predstavlja nasprotja o odločilnih dejstvih v razlogih sodbe o vsebini listin, takšnega materialnopravno pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča ne more omajati. II. odst. 239. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) namreč določa, da je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je nastala, če dolžnik svoje (pogodbene) obveznosti ni izpolnil ali je z izpolnitvijo zamudil. Zahtevka za povrnitev škode tožeča stranka kot upnik v konkretnem primeru ni postavila, temveč je zahtevala le izpolnitev obveznosti (vračilo posojenih denarnih sredstev), ki jo mora tožena stranka kot dolžnik izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (I. odst. 239. čl. OZ). V obravnavanem primeru tako ne gre za uveljavljanje pogodbene odškodninske odgovornosti (in tudi ne za zahtevek družbe proti družbeniku v zvezi s povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovanju družbe), kot to v pritožbi zmotno zatrjuje tožena stranka, zato 8. alineja III. odst. 28. čl. Družbene pogodbe in 8. alineja 505. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD -1) za odločitev v obravnavani zadevi nista pravilni materialnopravni podlagi, prav tako pa niti ZGD -1 niti družbena pogodba ne določata, da bi za uveljavitev pravice družbe do vrnitve denarnih sredstev, ki jih je ta posodila toženi stranki kot posojilodajalec, bili dogovorjeni posebni pogoji v smislu soglasja družbenikov oziroma sprejetega skupščinskega sklepa. Kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, toženec ni bil tožen kot družbenik družbe, zato pravo gospodarskih družb in pravila postopka v gospodarskih sporih v obravnavani zadevi niso prišla v poštev, takšen zaključek sodišča prve stopnje pa je tudi pritožbeno neizpodbijan. Družba, ki jo zastopa zakoniti zastopnik – direktor F. P., je zato, glede na vse obrazloženo, zoper toženca upravičeno vložila tožbeni zahtevek za vračilo posojenih zneskov, ne da bi o tem družbeniki sprejeli skupščinski sklep, saj tožena stranka v dogovorjenem roku in po pozivu ter opominih tožeče stranke ni vrnila posojenih denarnih sredstev, k čemur se je zavezala s sklenitvijo posojilne pogodbe dne 27.6.2007 in s sklenitvijo pogodbe o vezanem depozitu dne 28.12.2005.

Pritožba tožene stranke je glede na obrazloženo v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj niso bili podani razlogi, iz katerih je tožena stranka sodbo izpodbijala, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (I. odst. 154. čl. v zvezi s I. odst. 155. čl. in I. odst. 165. čl. ZPP).