VDSS sklep in sodba Pdp 631/2009

Ugotovi se, da je tožena stranka umaknila pritožbo zoper sodbo glede odločitve o tožbenem zahtevku 3. tožeče stranke G.B. v I. točki izreka.

Pritožba tožene stranke se v preostalem delu zavrne in se potrdi izpodbijani del (I. točka izreka v delu, ki se nanaša na odškodnino, prisojeno 1., 2. in 4. tožeči stranki ter III. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti 1., 2. in 4. tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 661,08 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati 1. tožeči stranki D.F. znesek 2.450,00 EUR, 2. tožeči stranki M.M. znesek 2.240,00 EUR, 3. tožeči stranki G.B. znesek 2.919,00 EUR ter 4. tožeči stranki R.Z.K. znesek 2.921,10 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2005 dalje do plačila, v roku osmih dni (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek v presežku in sicer zahtevek 1. tožeče stranke v znesku 5.895,85 EUR, 2. tožeče stranke v znesku 6.105,85 EUR, 3. tožeče stranke v znesku 9.599,78 EUR in 4. tožeče stranke v znesku 1.251,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov od 18. 7. 2005 do 23. 12. 2005 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka v znesku 23,97 EUR v roku 8 dni, po preteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila) (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del – I. točko izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo natančno navedla, da je bilo domnevno neželeno ravnanje spolne narave (pošiljanje spornih elektronskih sporočil) med zaposlenimi pri toženi stranki posledica zelo sproščenih odnosov, ki so jih med seboj vzpostavili zaposleni ter na katere tožena stranka ni imela nobenega vpliva, saj s tem ni bila seznanjena. Tožena stranka je potem, ko je za komunikacijo med zaposlenimi izvedela, izvedla vse ukrepe, da bi ta prenehala. Za pravilno odločitev v predmetni zadevi je ključno, da se najprej ugotovi, kakšni odnosi so bili vzpostavljeni med zaposlenimi, česar sodišče ni ugotavljalo in ni zaslišalo prič, predlaganih pod točko 5 odgovora na tožbo, niti tistih, ki so bile predlagane z namenom, da se pojasni, da je na vložitev tožbe vplivala „afera P.“, ne pa nastanek kakršnekoli škode. Zato je sodišče prve stopnje zmotno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženi stranki ni mogoče očitati niti male malomarnosti za škodo, nastalo zaradi zatrjevanega neželenega ravnanja spolne narave. Tožnik D.F. je izpovedal, da se nikoli ni obrnil na upravo tožene stranke zaradi spornih elektronskih sporočil, enako velja za tožnika M.M.. Tožnica G.B. pa je izpovedala, da se ji ni zdelo pomembno, da bi izpolnila vprašalnik tožene stranke, katerega cilj je bil, da se ugotovi komunikacija med zaposlenimi, ker bi, kot je pojasnila, uprava morala vedeti za razmere. Če se tožnici G.B. ni zdelo potrebno, da bi aktivno sodelovala pri izvajanju ukrepov uprave, nedvomno ni podana odgovornost tožene stranke. Tudi tožnica Z.K. uprave tožene stranke o spornih elektronskih sporočilih ni obvestila. Ker krivda tožene stranke ni podana, je potrebno odškodninski zahtevek tožečih strank v celoti zavrniti kot neutemeljen, saj so tožeče stranke same prispevale k nastanku škode, če jim je ta res nastala. Zaključek sodišča, da je tožena stranka s tem, ko je dopustila, da je nadrejeni delavec B.Ž. pošiljal elektronska sporočila z neprimerno vsebino, ravnala malomarno, ker ni zagotavljala primernega delovnega okolja, je napačen, saj tožena stranka sama podatkov ni mogla pridobiti, ker bi s pregledovanjem elektronske pošte zaposlenih kršila pravico do zasebnosti na delovnem mestu, ki pripada tožnikom. Delavec mora po 34. členu ZDR delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oz. bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. Tožniki tega niso storili, saj so sami izpovedali, da uprave o neželenem ravnanju spolne narave niso obveščali, kar je tudi kršitev 47. člena Zakona o varnosti in zdravja pri delu. Tožeče stranke so torej same pristale na komunikacijo med zaposlenimi, zato nikakor niso bili izpostavljeni neželenemu ravnanju spolne narave na delovnem mestu. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožečim strankam v plačilo pravdne in pritožbene stroške tožene stranke, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je dne 24. 2. 2010 pritožbenemu sodišču poslala prošnjo za razpis naroka za sklenitev sodne poravnave, v kateri je navedla, da se je s tretjetožečo stranko G.B. dogovorila, da bosta sklenili sodno poravnavo.

Pritožbeno sodišče je v navedeni zadevi razpisalo narok za sklenitev sodne poravnave in pritožbeno obravnavo.

Na naroku sta 3. tožeča stranka G.B. ter tožena stranka sklenili sodno poravnavo. Glede na to, da sta se sporazumeli, da 3. tožeča stranka G.B. do tožene stranke po plačilu s poravnavo dogovorjenega zneska nima iz naslova odškodnine, ki je predmet spora, vodenega pred Delovnim sodiščem v Celju pod opr. št. Pd 405/2008 oziroma pred pritožbenim sodiščem Višjim delovnim in socialnim sodiščem pod opr. št. Pdp 631/2009, nobenega zahtevka več, je tožena stranka na naroku umaknila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku 3. tožeče stranke G.B. (to je v zvezi s točko I. izreka, v kolikor se nanaša na odškodnino, prisojeno G.B. v znesku 2.919,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2005 dalje do plačila).

Skladno z 2. odstavkom 334. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) lahko stranka umakne že vloženo pritožbo, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Zato je pritožbeno sodišče sklenilo, kot izhaja iz izreka sklepa.

Glede na to, da se je na naroku za glavno obravnavo ugotovilo, da ni nobene možnosti za sklenitev sodne poravnave s preostalimi tremi tožniki, to je prvo, drugo in četrtotožečo stranko, je pritožbeno sodišče opravilo obravnavo.

Na obravnavi je pritožbeno sodišče ponovilo že izvedene dokaze sodišča prve stopnje z vpogledom v listine v spisu ter ogledom zgoščenke (priloge A1 do A76 ter B2 do B9), ter z vpogledom v zapisnike o zaslišanjih prič V.C. in B.Ž, in tožnikov na narokih za glavno obravnavo, izvedenih pred sodiščem prve stopnje ter v izvedensko mnenje, ki ga je izdelala Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Komisija za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi prof. dr. M.Ž.T., dr. med. specialist psihiatrije, prof. dr. O.T.G., specialist klinične psihologije in prof. dr. A.Ž., dr. med., specialist interne medicine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa dodaja naslednje:

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, saj je presojalo tožbeni zahtevek tožečih strank za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi 184. člena v zvezi s 45. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Po 1. odstavku 184. člena ZDR mora delodajalec povrniti delavcu škodo, če mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava, po 2. odstavku istega člena pa se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Po določbi 1. odstavka 45. člena ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen neželjenemu ravnanju spolne narave, ki vključuje neželjeno fizično, verbalno ali neverbalno ravnanje, ali drugemu na spolu temelječemu vedenju, ki ustvarja zastrašujoče, sovražne ali ponižujoče delovne odnose in okolje ter žali dostojanstvo moških in žensk pri delu, s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je dokazno breme na strani delodajalca (3. odstavek 45. člena ZDR).

Pri odločanju je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi določbe 34. in 35. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami), ki zagotavljajo varstvo pravice do osebnega dostojanstva in varnosti ter zasebnosti in osebnostnih pravic, kakor tudi določilo 44. člena ZDR, po kateri mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in zaščititi delavčevo osebnost. Splošna pravila civilnega prava, ki jih je sodišče prve stopnje uporabilo, so določbe 131. ter 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Po 1. odstavku 131. člena OZ je tisti, ki povzroči drugemu škodo, dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Po določbi 1. odstavka 179. člena OZ pa za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Po določbi 2. odstavka istega člena OZ je višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Ker presoja sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega prava, so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, kar zlasti velja za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje večjega števila prič (predlog v odgovoru na tožbo pod točkama 5 in 6), ki naj bi potrdile trditev tožene stranke, da so imeli delavci tožene stranke v medsebojnih komunikacijah zelo sproščene odnose (kar je tožena stranka dokazovala tudi z obsežno dokumentacijo – fotografijami z zabav, ki so jih organizirali zaposleni, na katerih so tudi tožniki), ter da je na vložitev tožbe vplivala „afera Polak“, ne pa nastanek kakršnekoli škode. Sodišče prve stopnje je te dokazne predloge utemeljeno zavrnilo, saj se ne nanašajo na odločilna dejstva. Iz dejstva, da so se tožniki na različnih zabavah sproščeno obnašali in da „nikoli niso dajali vtisa, da se počutijo neprijetno oz. da se počutijo „spolno nadlegovane“ s strani delavcev tožene stranke – svojih sodelavcev“, kot je navedla tožena stranka že v odgovoru na tožbo, ni mogoče sklepati, da so soglašali tudi z nedopustnim ravnanjem svojih nadrejenih, ki se je razkrilo v okviru tega individualnega delovnega spora. Glede na njihove izpovedi, ki jim je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, je namreč povsem jasno, da ne in da so bili zaradi ravnanja svojih nadrejenih prizadeti in ogorčeni. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so bile tožeče stranke od začetka leta 2003 dalje izpostavljene neželenemu ravnanju spolne narave na delovnem mestu in sicer zato, ker jim je nadrejeni delavec pošiljal elektronsko pošto oz. elektronska sporočila z neprimerno vsebino s priponkami s slikami golih žensk in moških, spolnih organov, žensk v neprimernih pozah s poniževalno vsebino, ter da sta nadrejena delavca V.C. in B.Ž. tožnike žalila in izrekala neprimerne besede in opazke na delovnih sestankih. Po izvedbi obsežnega dokaznega postopka je pravilno ocenilo izvedene dokaze, svojo dokazno oceno pa prepričljivo obrazložilo. Na tej podlagi je ugotovilo, da tožena stranka tožečim strankam ni zagotovila takšnega delovnega okolja, da ne bi bile izpostavljene neželenemu ravnanju spolne narave, s tem, ko je dopuščala opisano neprimerno ravnanje tožnikom nadrejenih delavcev. Dejstvo je, da bi tudi tožniki lahko prej reagirali in opozorili upravo na problematično obnašanje svojih nadrejenih oz. jo seznanili z razmerami v njihovi enoti. Čeprav tega niso storili, pa zaradi tega odgovornost tožene stranke za škodo, ki so jo tožniki dokazano utrpeli, ni izključena, kot zmotno meni pritožba, je pa ta opustitev okoliščina, ki kaže na to, da so tožniki deloma tudi sami prispevali k nastanku škode. To je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo in ocenilo, da so tožeče stranke s 30 % same prispevale k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da so tožeče stranke tudi same prispevale k nastanku škode, ker so odpirale vso elektronsko pošto in prebirale tudi elektronska sporočila, iz katerih je bilo že po naslovu mogoče razbrati, da ne gre za službena navodila nadrejenih, čeprav bi jih lahko zbrisale, preden so jih odprle, pa tudi s tem, da o nedopustnem ravnanju nadrejenih delavcev niso obvestile vodstva tožene stranke. Odločitev sodišča prve stopnje po temelju je torej povsem pravilna. Pritožbeno sodišče pa tudi glede višine prisojene odškodnine nima nobenih pomislekov, saj je primerna in pravična. Odmerjena je ob upoštevanju vseh kriterijev iz citiranega 1. odstavka 179. člena OZ. V zvezi z obstojem in obsegom nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje pridobilo tudi izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani v sestavi prof. dr. M.Ž.T., dr. med. specialist psihiatrije, prof. dr. O.T.G., specialist klinične psihologije in prof. dr. A.Ž., dr. med., specialist interne medicine, ki ga je poleg izpovedi tožnikov samih utemeljeno upoštevalo pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je tožnikom nastala zaradi posega v osebnostne pravice.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. čl. ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 165. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP odločilo, da stroške pritožbenega postopka krije sama, tožeči stranki pa mora povrniti stroške postopka, ki so nastali zaradi udeležbe na pritožbeni obravnavi v znesku 661,08 EUR, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT- Ur. l. RS, št. 67/2003). Potrebni stroški so: 800 točk za zastopanje na naroku, urnina 50 točk, odsotnost iz pisarne 80 točk, povišanje 30 % za zastopanje treh strank, kilometrina 16,65 EUR). Stroški za poizvedbo glede klavzule pravnomočnosti in za končno poročilo stranki ne predstavljajo potrebnih stroškov, ker so zajeti v nagradah za druga opravila, zato jih pritožbeno sodišče ne priznava.