VSRS Sodba in sklep VIII Ips 446/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da mora tožena stranka za obdobje od julija do septembra 2008 od posameznih mesečnih bruto zneskov plač obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, neto zneske pa izplačati tožnici s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek za plačilo 2/3 plače za mesec september 2008 ter plačila plač za mesece oktober, november in december 2008 z obrestmi je zavrnilo. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki od 10. 9. 2008 do 31. 12. 2008 in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za to obdobje. Slednje je sodišče obrazložilo s tem, da je tožba v tem delu prepozna.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo iz vseh razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Navaja, da sta sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka, saj se 30-dnevni rok za vložitev tožbe po tretjem odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) upošteva le na ugovor stranke, poleg tega pa sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, to je o načinu prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno, saj sta nižji sodišči izhajali iz zmotnega stališča, da je bila tožba vložena zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi, čeprav je tožnica sporno zadevo označila „zaradi obstoja delovnega razmerja in plače.“ Tožena stranka je tožnico res odjavila iz obveznega zavarovanja 10. 9. 2008, vendar pa pogodba o zaposlitvi ni bila nikoli odpovedana, niti ni prenehala na kateregakoli od drugih načinov, ki jih predvideva 75. člen ZDR. Sodišče naj bi napačno uporabilo 204. člen ZDR, saj je pravočasnost tožbe presojalo po tretjem odstavku tega člena, ki predvideva sodno varstvo v primeru ugotovitve nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi oz. drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, tožnica pa je uveljavljala sodno varstvo, ker tožena stranka ni izpolnjevala obveznosti iz še vedno veljavne pogodbe o zaposlitvi, med drugim tudi plačilo plače, ki je denarna terjatev, zaradi česar bi moralo sodišče dopustnost tožbe presojati po drugem odstavku 204. člena ZDR oziroma bi tožnica plačilo plače lahko zahtevala celo v okviru 5-letnega zastaralnega roka.

4Revizija ni utemeljena.

5Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6Iz revizijskih navedb, da sodišče ne bi smelo ugotavljati poteka roka iz 204. člena ZDR po uradni dolžnosti izhaja, da tožnica po vsebini uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (glede 274. člena ZPP) po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. To kršitev je v revizijskem postopku mogoče uveljaviti le, če je storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje. Če se je kršitev relativnega značaja pripetila že na prvi stopnji, se lahko ta pomanjkljivost uveljavlja z revizijo le, če jo je stranka zaman uveljavljala s pritožbo. Tožnica te kršitve ni uveljavljala v pritožbi, zaradi česar je ne more uveljavljati v reviziji. Ne glede na to pa je revizijsko sodišče že večkrat poudarilo, da je 30-dnevni rok iz tretjega odstavka 204. člena ZDR prekluzivni rok, na katerega v skladu z 274. členom ZPP pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, saj je pravočasnost vložene tožbe procesna predpostavka za njeno dopustnost. Po prvem odstavku 274. člena ZPP je ob ugotovitvi, da je bila tožba, za katero je v ZDR prepisan poseben rok za vložitev, vložena prepozno, sodišče prve stopnje moralo tožbo v navedenem delu zavreči.

7V nadaljevanju tožnica v reviziji tudi smiselno zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o načinu prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ta očitek ni utemeljen, saj sodišče zaradi zavrženja tožbe v tem delu razlogov za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni moglo obravnavati vsebinsko.

8Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9Iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja, da:

sta tožena stranka in tožnica sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008,

so bili od 6. 9. 2008 delovni prostori tožene stranke zaklenjeni in da od takrat naprej tožnica ni več mogla hoditi na delo niti ni od delodajalca dobila nobenih navodil,

je tožnica 8. 12. 2008 ob prijavi na zavodu za zaposlovanje izvedela, da jo je tožena stranka z dnem 10. 9. 2008 odjavila iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

10Nerazumljive in protislovne so revizijske navedbe, da sta sodišči zmotno šteli, da je tožba vložena zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tožnica naj bi jo vložila, zaradi obstoja delovnega razmerja in plače in jo tako tudi označila. Tožnica po eni strani zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja po drugi strani pa trdi, da to sploh ni prenehalo. Spor je v tožbi res označen kot spor zaradi obstoja delovnega razmerja, vendar pa iz zahtevka (pa tudi dejstev, navedenih v tožbi) jasno izhaja, da tožnica zahteva v prvi vrsti ugotovitev, da ji delovno razmerje ni (zakonito) prenehalo 10. 9. 2008, ampak je trajalo do 31. 12. 2008. Obstoj delovnega razmerja pred 10. 9. 2008 torej sploh ni sporen; sporen je šele od prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zato je revizijska trditev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, ker ni prenehalo na nobenega od načinov, ki jih predvideva 75. člen ZDR, nejasna. Prvič, navedena določba ureja zakonite načine prenehanja delovnega razmerja, tožnici pa delovno razmerje ni prenehalo na nobenega od zakonsko določenih načinov, kar s tožbo tudi uveljavlja, drugič pa bi bil v primeru, če bi delovno razmerje še trajalo, zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 10. 9. 2008 do 31. 12. 2008 nesmiseln oziroma nepotreben.

11V konkretnem primeru je delovno razmerje med strankama prenehalo najkasneje takrat, ko je delodajalec tožnico odjavil iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnica se je s tem dejstvom seznanila 8. 12. 2008, ko je izvedela, da je bila dne 10. 9. 2009 odjavljena iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker tožnica uveljavlja nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dnem 10. 9. 2008, je sodišče pravilno uporabilo tretji odstavek 204. člena ZDR, ki določa, da lahko delavec zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem, zaradi ugotovitve nezakonitosti ... „drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi“ v roku 30 dni ..., „ko je zvedel za kršitev pravice.“ Tožnica je za kršitev zvedela 8. 12. 2008, tožbo pa je vložila 14. 1. 2009 (po poteku 30-dnevnega roka), zaradi česar je v ta delu glede trajanja delovnega razmerja prepozna. Posledično je neutemeljen tudi zahtevek za izplačilo plač za čas, ko ni bila več v delovnem razmerju (po 10. 9. 2009), saj za to ni pravne podlage.

12Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.