VSL sodba II Cp 4147/2010

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki na roko njegove matere in zakonite zastopnice H. P. plačati zakonske zamudne obresti od zneska 1.600,00 EUR za čas od 26.10.2006 do 25.10.2007. V preostalem delu se pritožba proti odločitvi o glavni stvari zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka.

Pritožbi proti odločitvi o stroških se delno ugodi in se odločitev v 2. točki izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

V tej odškodninski zadevi tožnik uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo, ki naj bi mu nastala v prometni nezgodi.

Po tem, ko je tožena stranka plačala nesporni znesek odškodnine v višini 1.600,00 EUR, je tožeča stranka za ta del tožbo umaknila. Sodišče prve stopnje je nato razsodilo o tožbenem zahtevku za plačilo preostale odškodnine v višini 3.400,00 EUR in glede zakonskih zamudnih obresti. Odprti tožbeni zahtevek je v celoti zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 31,72 EUR z obrestmi.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred sodišče prve stopnje. Tožeča stranka v pritožbi napada procesno odločitev sodišča prve stopnje, ki ni postavilo predlaganega izvedenca kliničnega psihologa, marveč je izvedlo dokaz z izvedenko psihiatrične stroke. V zvezi s tem sodišču očita, da je kršilo razpravno načelo, obenem pa je tožečo stranko prikrajšalo za izvedbo potrebnega dokaza. Pritožba dalje navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo vse dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka. Konkretnih razlogov za takšno procesno kršitev po mnenju pritožbe ni najti.

Pritožba napada tudi odločitev sodišča o tem, kakšen je znesek pravične denarne odškodnine. Prilaga številne prvostopne sodbe, ki naj bi utemeljevale višjo odškodnino. Pritožba kritizira ugotovitev sodišča, češ da tožnik ni trpel neugodnosti med zdravljenjem. Sklicuje se na hospitalizacijo in na preglede, ki jih je nesporno opravil. Iz same tožbe izhaja, da je ob tem trpel neugodnosti. Sprašuje se, na kakšen način je sodišče ugotovilo, da navedeni pregledi za tožnika niso bili neugodni.

Pritožba vztraja pri dejanski tezi, da se je pri tožniku razvila posttravmatska stresna motnja.

Sodišče ni navedlo, za katere odškodninske postavke šteje odškodnino, ki je bila plačana z akontacijo s strani tožene stranke, za pokrito.

Pritožba napada zavrnitev zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od nespornega nakazila. Nadalje pa napada še očitno pisno napako v izreku glede zavrnjenega obrestnega zahtevka. Vendar pa ne govori o očitni pisni napaki, marveč se pretvarja, da je šlo za odločanje mimo zahtevka (sodišče prve stopnje je namreč napačno zapisalo datum, do katerega naj bi bile zahtevane obresti – to je 25.20.2007, namesto očitno pravilno 25.10.2007).

Pritožba je delno utemeljena in sicer le glede zavrnjenega obrestnega zahtevka in delno glede stroškov postopka. V ostalem delu pa pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje. To utemeljujejo sklenjeni, strokovno poglobljeni (na podlagi izvedenskega gradiva), življenjsko izkustveni in pravno vrednotno ustrezni (pravilna uporaba 1. in 2. odstavka 179. člena OZ (1)) razlogi. Pritožbeno sodišče z njimi soglaša.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče ne bi smelo postaviti izvedenke psihiatrične stroke (s čimer naj bi kršilo razpravno načelo – kar ne drži) ter da bi moralo postaviti izvedenca klinične psihologije (z ne postavitvijo le-tega naj bi bila kršena pravica do izvedbe dokaza – kar spet ne drži).

Prvi odstavek 244. člena ZPP (2) določa, da izvedensko delo opravijo izvedenci, ki jih določi pravdno sodišče. Bistveno torej je, da ob dokaznem predlogu s postavitvijo izvedenca, sodišče izvede dokaz s strokovnjakom tiste stroke, v katerega strokovno področje sodi ugotavljanje dejstev po dokazni temi. Katera oseba bo izvedenec, je tako v pristojnosti sodišča. Stranke sicer lahko predlagajo določenega strokovnjaka, vendar sodišče na ta predlog ni vezano (3). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postavilo izvedenko, ki razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem. Psihiatrija se namreč ukvarja z odkrivanjem in zdravljenjem duševnih motenj. To pa so: organske duševne motnje, vedenjski sindromi, nevrotske in stresne motnje itd. Psihiater mora končati medicinsko fakulteto, eno leto stažiranja in štiriletno specializacijo. To, ali obravnavano strokovno vprašanje (strah tožnika ob nezgodi in morebitne iz tega izvirajoče posledice) sodi v izvedenkino strokovno pristojnost, je bilo tudi predmet razprave na glavni obravnavi (glej zapisnik na red. št. 28) skupaj s samo izvedenko. Pritožbeno vztrajanje, da sodišče ni postavilo izvedenke ustrezne stroke, je tako z vidika vprašanja, ali obravnavano strokovno vprašanje spada v njeno strokovno pristojnost, neresno; z vidika kršitve procesnih pravil pa neutemeljeno. Dokaz z izvedencem je bil predlagan, v pristojnosti sodišča pa je bilo, da postavi strokovnjaka ustrezne stroke za izvedbo tega dokaznega predloga.

Sodišče torej ni zavrnilo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca. Dokaz glede predlagane dokazne teme je namreč izvedlo z ustreznim strokovnjakom.

Katere druge dokazne predloge naj bi sodišče zavrnilo, tega pritožba ne pojasni. Na pavšalno pritožbeno navedbo zato ni mogoče odgovoriti.

Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno. Sodišče je na podlagi strokovnega mnenja pravilno ugotovilo, da pri tožniku ni prišlo do posttravmatske stresne motnje. Dejstva, ki se nanašajo na enodnevno hospitalizacijo (zaradi opazovanja) in na preglede je sodišče pravilno ugotovilo. Sodišče tako v dokazni oceni ni ugotovilo, da tožnik teh pregledov in enodnevne hospitalizacije ne bi prestal. Zavrnitev zahtevka iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tako ni posledica dokaznega neuspeha tožeče stranke, marveč posledica materialnopravnega sklepa o tem, ali ugotovljena dejstva ustrezajo pojmu telesne bolečine iz 1. odstavka 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno materialnopravno sklenilo, da ta dejstva niso takšna nevšečnost, ki bi v skladu s 1. in 2. odstavkom 179. člena OZ tožnika upravičevala do odškodnine za telesne bolečine. Razloge o tem je sodišče navedlo na dnu osme strani izpodbijane sodbe.

Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker je bilo ugotovljeno, da pri tožniku ni nikakršnih trajnih posledic.

Edina utemeljena odškodninska postavka je tako tista, ki se nanaša na strah ob samem dogodku. Pritožbeno sodišče soglaša, da revaloriziranih 1.724,80 EUR, ki so bili že plačani, predstavlja pravično denarno odškodnino iz tega naslova (4).

Metoda revalorizacije že plačane odškodnine je pravilna in v novejši sodni praksi splošno sprejeta.

Utemeljeno pa pritožba napada zavrnitev obrestnega zahtevka od zneska plačane odškodnine v višini 1.600,00 EUR za čas od nastanka zamude do plačila. Ker je bila tožena stranka s plačilom navedene odškodnine v zamudi, je upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti (378. člen OZ). V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da mora tožena stranka plačati zakonske zamudne obresti od zneska 1.600,00 EUR za čas od 26.10.2006 do 25.10.2007.

Pritožba delno utemeljeno napada tudi odločitev o stroških postopka. V obravnavani zadevi je podan položaj, ko je tožeča stranka vložila tožbeni zahtevek, tožena stranka je del zahtevka izpolnila in tožeča stranka je po tem tožbo delno umaknila. S preostankom tožbenega zahtevka pa je tožeča stranka propadla. Po 1. odstavku 158. člena (z uporabo argumenta nasprotnega razlogovanja), mora tožena stranka plačati stroške tožeči stranki v primeru, ko ta umakne tožbo po izpolnitvi zahtevka. V delu glede 1.600,00 EUR je torej treba šteti, da je tožeča stranka z zahtevkom uspela. S preostalim delom pa je propadla, tako da je v celoti gledano podan položaj delnega uspeha. Primarno pravilo v primeru delnega uspeha je, da vsaka krije svoje stroške postopka (2. odstavek 154. člena ZPP). Ker v obravnavani zadevi ni razlogov, da bi sodišče od tega primarnega merila odstopilo, je torej odločilo, da mora vsaka stranka kriti svoje pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je torej pritožbi delno ugodilo glede obrestnega zahtevka in glede stroškov postopka. Pooblastilo za spremembo izpodbijane sodbe v tem delu je podano v 5. alineji 358. člena ZPP. V preostalem delu pa pritožba ni bila utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo v ostalem delu zavrnilo in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo.

Pritožnikov uspeh je minimalen. Uspel je le glede akcesornega zahtevka. Na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožnikov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov zavrnilo.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS. št. 83/2001 in nadaljnji)

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji)

(3) Tako tudi J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 2006, druga knjiga, stran 479.

(4) Primerjaj znatno hujši odškodninski primer, ki je bil obravnavan v revizijski zadevi pod opr. št. II Ips 845/2006; v tisti zadevi je bila v nasprotju z obravnavano podana posttravmatska stresna motnja, mladoletni tožnik pa je trpel dveletne tegobe.