VSRS Sodba VIII Ips 364/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 28. 2. 1999 in da je z vsemi pravicami iz delovnega razmerja trajalo do 20. 7. 2004. Zavrnilo je tudi reparacijski zahtevek in zahtevek za vpis delovne dobe v delovno knjižico za obdobje od 1. 3. 1999 do 19. 7. 2004. Tožena stranka je s tožnikom sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas, zadnjo dne 30. 4. 1998 za 9 mesecev. Avgusta 1998 je tožnik doživel prometno nesrečo, zaradi katere je bil na zdravljenju ob izteku zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dnem 31. 1. 1999. Tožena stranka sama neposredno ni opravljala dejavnosti, za katero je tožnik sklepal pogodbe o zaposlitvi, saj je posredovala delavce naročnikom glede na njihove potrebe po opravljanju določenih del. Zato je neutemeljena zahteva, da bi morala s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je kot razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas navedla projektno delo in ker tožnik ni ostal na delu po poteku časa, ni pogojev za transformacijo delovnega razmerja v skladu z 18. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji).

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka kot delodajalec s koncesijo za posredovanje dela delavcev uporabnikom zlorabila institut pogodbe o zaposlitvi za določen čas s sklenitvijo petih pogodb. Tožnik je vsa dela po sklenjenih pogodbah opravljal pri istem uporabniku. Prekladanja 50-kilogramskih vreč na transportni voziček in transporta ni možno opredeliti kot projektno organizirano delo.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6V skladu z 12. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki je veljal v spornem obdobju, se delovno razmerje praviloma sklene za nedoločen čas, le izjemoma pa lahko tudi za določen čas. Razloge za sklenitev delovnega razmerja za določen čas je določal ZDR/90 v prvem odstavku 17. člena, hkrati pa je v 1. odstavku 18. člena uzakonil domnevo, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, če je bilo iz razlogov na strani organizacije oziroma delodajalca sklenjeno za določen čas v nasprotju z zakonom ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Tožena stranka se je očitno ukvarjala s posredovanjem dela naročnikom v skladu z drugim odstavkom 6. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in naslednji), ki je v času sklenitve pogodb o zaposlitvi za določen čas med tožnikom in toženo stranko določal, da republiški upravni organ, pristojen za delo, lahko s pogodbo o koncesiji pooblasti organizacijo oziroma delodajalca, ki izpolnjuje kadrovske, organizacijske in druge pogoje, da izvaja strokovne naloge posredovanja dela, posredovanja zaposlitve, posredovanja in zagotavljanja delovne sile, izdelavo zaposlitvenega načrta in izvajanje aktivne politike zaposlovanja. Ne glede na poseben status tožene stranke ni mogoče mimo dejstva, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi oziroma delovno razmerje z njo in ne z naročnikom. Zato je ključnega pomena, ali so za sklenitev delovnega razmerja za določen čas obstajali pogoji pri toženi stranki.

7Izvedba dela, ki je projektno organizirano, je po tretji alineji prvega odstavka 17. člena ZDR/90 zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Iz tega razloga sta tožnik in tožena stranka sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi. Revizija obstoju tega pogoja za sklenitev delovnega razmerja za določen čas s toženo stranko ne oporeka. Ker je tožnik sklenil delovno razmerje s toženo stranko (in pri njej tudi uveljavlja transformacijo), na zakonitost sklenitve delovnega razmerja za določen čas ne vpliva narava dela pri naročniku. Po prvem odstavku 18. člena ZDR/90 se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Delovno razmerje za določen čas med tožnikom in toženo stranko je bilo, kot izhaja in pogodb o zaposlitvi, sklenjeno iz enega od razlogov, predvidenih v zakonu (neobstoja tega razloga pri toženi stranki tožnik, kot rečeno, ne uveljavlja), po poteku časa, določenega v zadnji pogodbi o zaposlitvi pa tožnik na delu ni ostal. Zato je presoja sodišča druge stopnje, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno zakonito, pravilna.

8Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.