VSL sodba I Cp 3735/2010

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se z a v r n e tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi:

1. Tožeča stranka AA je lastnik nepremičnine parc. št. 2036 – travnik v izmeri 13577 m2, ki je pripisana k vl. št. 959 k.o. P..

2. Tožena stranka BB, je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 2036 – travnik v izmeri 13577 m2, ki je pripisana k vl. št. 959 k.o. P. na ime tožeče stranke AA, do celote, sicer bo takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba, v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.361,64 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka lastnik nepremičnine parc. št. 2036 vl. št. 959, k.o. P.. Toženo stranko je obvezalo na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za prenos lastninske pravice na tej nepremičnini v korist tožeče stranke. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.735,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti in ji naloži plačilo stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je uporabilo določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ), moralo pa bi uporabiti določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Predpostavke za priposestvanje po 28. členu ZTLR niso podane. Tožnik ni dokazal, da je imel sporno nepremičnino v posesti ves čas priposestvovalne dobe. Prav tako tožnik ni bil v dobri veri. Toženec je dokazal, da tožnik ni bil dobroveren in da njegova zmota (če bi bila podana) ni bila opravičljiva. Toženec je dokazal, da je njegova mati na navedeni nepremičnini dobila lastninsko pravico do ½ na podlagi sklepa o dedovanju opr. št. O 44/1975 Občinskega sodišča v Krškem z dne 28.3.1978 po pokojni T. K.. Tožnik je v zapuščinskem postopku celo sodeloval. Še več: zavezal se je, da bo svojo solastninsko pravico na navedeni nepremičnini podaril toženčevi materi F. B., kar je tudi storil. Dne 4.4.1984 sta tožnik in toženčeva mati sklenila darilno pogodbo, na podlagi katere je tožnik toženčevi materi podaril svojo solastninsko pravico na navedeni nepremičnini. Dejstvo torej je, da se je na podlagi Dn. št. 1093/85 vložene 20.5.1985 po darilni pogodbi z dne 4.4.1984 pri tožniku lastni polovici nepremičnine vknjižila toženčeva mati. Naslovno sodišče je s tem, ko je zaključilo, da je tožniku mogoče očitati nezadostno skrbnost pri zapisu dednega dogovora na zapuščinski obravnavi po pokojni K. A. dne 28.3.1978, kjer je bila nepremičnina zapisana toženčevi materi do ½, dejansko ugotovilo neopravičljivost tožnikove zmote. Zmoto tožnika pa je samo opravičilo s tem, da je verjeti tožniku, da je pri zapisu dednega dogovora 28.3. 1978 prišlo do zamenjave parcel ter da je prenos druge polovice nepremičnine na tožnikovo mater po darilni pogodbi iz leta 1984 le nadaljevanje že začete napake iz zapuščinskega postopka. Takšen zaključek pa je nepravilen in nezakonit, saj je sodišče prve stopnje s tem razveljavilo dedni dogovor, sklep o dedovanju in darilno pogodbo, kar pa ni dopustno. Tožnik se na napako ne more sklicevati, saj je nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi, v katero je tožnik ob dedovanju in ob sklenitvi darilne pogodbe vpogledal oziroma bi kot povprečno skrben človek moral vpogledati in se prepričati, kaj je predmet dedovanja in darila. Četudi bi do zmote prišlo v zapuščinskem postopku, pa bi se moral tožnik ob sklepanju darilne pogodbe prepričati, kaj podarja. V zapuščino po pokojni T. K. je spadala le ½ sporne nepremičnine, 1/2, ki jo je kasneje tožnik podaril toženčevi materi, pa je bila že od leta 1961 v lasti toženca. Toženec je ob sklenitvi darilne pogodbe leta 1984 vedel oz. bi moral vedeti, katero nepremičnino dejansko podarja toženčevi materi. Tožnik je imel torej na voljo 23 let, da se prepriča, ali je nepremičnina parc. št. 2036 k.o. P. v naravi dejansko „G.“ in ne „T.“ oziroma, da bi se prepričal, kaj podarja. Že zaradi obstoja darilne pogodbe iz leta 1984 bi moralo sodišče zaključiti, da tožnik ni bil dobroveren. Tožniku tudi ni uspelo dokazati, da je imel nepremičnino v nepretrgani posesti vso priposestvovalno dobo. Zmoten je zaključek sodišča, da odločba o subvenciji ne dokazuje uporabe temveč lastništvo. V nasprotju z izvedenimi dokazi je zaključek sodišča, da je tožnik od leta 1961 do 2008 z družino „G.“ kosil in pospravljal seno, kasneje pa po njegovem dovolilu S., K. in H. ter da nihče takšni uporabi ni nasprotoval. Toženec je izpovedal, da je kosil tudi sam in njegova mati in ni razloga, da sodišče temu ne bi sledilo. Tožnik naj bi kosil tudi v času, ko je bil zemljiškoknjižni lastnik še njegov oče, torej od 1961 do 1965. Tega obdobja ni mogoče šteti v priposestvovalno dobo. Enako ni moč v priposestvovalno dobo šteti obdobja od 1965 do 1978, ko je bil izveden zapuščinski postopek po pokojni T. K.. Sama košnja še ne upravičuje priposestvovanja, ne celotne nepremičnine, ne solastnega dela. Iz dokaznega postopka ni mogoče ugotoviti, kakšen čas in na kakšni podlagi naj bi kosili S., K. in H.. Tožnik ni dokazal, da je imel v času priposestvovalne dobe dejansko oblast nad celotno nepremičnino, še zlasti ne nad „Glavico“, kot je zatrjeval, saj navedenega dela ni obdeloval, za drug del pa sploh zatrjeval in dokazal neposredne dejanske oblasti nad stvarjo. Uporaba „T.“ za navedeni postopek ni relevantna in tožencu te uporabe ni bilo potrebno dokazovati. Tožnik posredne posesti sploh ni zatrjeval. Torej ni zatrjeval, da je sporno nepremičnino dal v uporabo oz. da jo je imel v posesti V., S., K. in H.. Sodišče pa je zaključke glede tega sprejelo v nasprotju s trditveno podlago, kar je nedopustno in je kršitev po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožencu pa je bila kršena tudi možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Glede sporne nepremičnine parc. 2036 k.o. P., za katero je tožnik zatrjeval, da jo je od leta 1961 dalje uporabljal kot dobroverni posestnik, zaradi česar jo je priposestvoval, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožnik z njo dvakrat razpolagal. Tožnik je polovico sporne nepremičnine že leta 1961 podedoval po pokojnem očetu M. K., drugo polovico pa je podedovala njegova mati T. K.. Prvič je tožnik s to nepremičnino razpolagal 28.3.1978 na zapuščinski obravnavi po pokojni materi T.K., ko je s pravno prednico toženca sklenil dedni dogovor, s katerim je ta v last in posest dobila ½ sporne nepremičnine. Zavezal pa se je tudi, da ji bo preostalo polovico nepremičnine podaril s posebno darilno pogodbo. Drugič pa je tožnik s sporno nepremičnino razpolagal 4.4.1984, ko je s pravno prednico toženca sklenil darilno pogodbo, s katero ji je podaril še preostalo polovico sporne nepremičnine.

Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravna določila SPZ namesto določil ZTLR, ki je veljal v obdobju, ko naj bi tožeča stranka nepremičnino priposestvovala.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje, kljub temu da je ugotovilo, da je tožniku mogoče očitati nezadostno skrbnost že pri zapisu dednega dogovora, zaključilo, da je bil tožnik ves čas posedovanja nepremičnine v dobri veri, saj je bil prepričan, da je nepremičnina parc. št. 2036 k.o. P. (po domače „G.“) njegova. Tak zaključek sodišča prve stopnje pa pritožnik utemeljeno graja.

Drži, da se dobrovernost posesti domneva (tretji odstavek 72. člena ZTLR), vendar pa je sklep o (ne)obstoju dobre vere materialnopravni zaključek, katerega podlaga so dejanske ugotovitve. Zakon določa, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Podana morata biti torej dejanski - dejanska oblast nad stvarjo (prvi odstavek 70. člena ZTLR) in voljni element - zavest o lastništvu nepremičnine. Slednje pomeni, da je posestnik v zmoti glede tega, komu dejansko pripada stvar. Za njegovo zmoto pa ne zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti tudi opravičljiva, kar pritožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja (glej tudi judikat VS RS, opr. št. II Ips 608/2005). Prepričan mora biti, da je stvar njegova, in to tudi potem, ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno, oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti.

Po oceni pritožbenega sodišča zmota v konkretnem primeru, to je zmota o parcelni številki nepremičnine, s katero je tožnik celo dvakrat razpolagal, ni bila opravičljiva. Še več: celo prvostopenjsko sodišče samo je ugotovilo, da je tožniku moč očitati neskrbnost že pri zapisu dednega dogovora.

Najmanj, kar se lahko od povprečno skrbne stranke pri prometu z nepremičninami pričakuje, je, da bo preverila, ali se parc. št. nepremičnine, s katero razpolaga, ujema s samo nepremičnino v naravi. Takšne neskrbnosti, kot jo je storil tožnik, v pravnem prometu ni mogoče tolerirati. Tožnik sicer ni vedel, da ni lastnik nepremičnine, vendar bi to moral vedeti, saj bi se glede na konkretne okoliščine primera moral zavedati, da je s sporno nepremičnino celo dvakrat razpolagal. Zato po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni bil dobroveren.

Povsem utemeljen je tako očitek pritožnika o zmotni uporabi materialnega prava, in sicer je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o dobrovernosti tožnikove posesti. Tožnik je pri razpolaganju z nepremičnino (dedni dogovor leta 28.3.1978 in darilna pogodbe z dne 4.4.1984) opustil običajno skrbnost, ki se v pravnem prometu pričakuje, zato njegova zmota o lastništvu ni opravičljiva. Ker tožeča stranka ni bila dobroverna, ena izmed predpostavk za priposestvovanje v skladu z določilom 28. člena ZTLR ni podana. Zato se njen zahtevek kot neutemeljen zavrne.

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

Ker je tožeča stranka v pravdnem postopku propadla v celoti, je v skladu z določilom 1. odstavka 154. člena dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, ki znašajo 687,50 EUR ter pritožbene stroške v višini 447,20 EUR, skupno torej 1134,70 EUR, kar povečano za 20% DDV znaša 1.361,64 EUR. Pravdne stroške je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.