UPRS sklep II U 51/2011

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se cepljenje A.A., roj. ..., stanujočega ..., proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib+IPV ali cepivom Pentaxim ne opravi do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Tožeča stranka je skupaj s tožbo, s katero izpodbija odločbo Ministrstva za zdravje, št. 181-114/2009/4 z dne 21.12.2010 vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da se cepljenje mladoletnega tožnika proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib+IPV ali cepivom Pentaxim ne opusti. Iz tožbe izhaja, da je bil mld. A.A. dne ... cepljen s cepivom Infanrix, proizvajalca GlaxoSmithKline, nekaj ur po cepljenju pa so se nenadoma (v nekaj sekundah) in kljub aplikaciji polovice svečke pojavile zelo hude reakcije v obliki intenzivnega joka, sekrecije iz očes, nosu in ust ter alergijske reakcije. Otrok je tako intenzivno jokal, da je večkrat dobesedno ostajal brez sape, verjetno tudi zaradi sekrecije iz zgornjih dihal. Kljub ponovni aplikaciji polovice supozitorija se je jok in zelo slabo splošno stanje nadaljevalo, otrok pa je omedlel po vsaj osemurnem nenehnem in neutolažljivem joku. Nato se ni zbudil vsaj dvanajst ur, kar je bilo zanj zelo nespecifično, naslednje jutro pa je bil „drugačen“. Do takrat je bil fizično zelo aktiven, po cepljenju pa je prišlo do drastične spremembe, enostavno je ležal v posteljici ne da bi se premikal. Pred cepljenjem je okolico opazoval z velikim zanimanjem, potem pa je strmel v eno točko in se praktično ni odzival. Na obrazu je dobil močan izpuščaj, ki je trajal več kot tri mesece. Izgubil je tek, kar je trajalo več kot tri tedne. Prišlo je torej do nastopa zelo hudih nezaželenih učinkov (bolečina tretje stopnje, ki omejuje normalno aktivnost, zavračanje hrane, visoka febrilnost, spremembe v obnašanju in spremenjene reakcije na dražljaje iz okolice, dalj časa trajajoče spremembe na koži), pojavila se je tudi alergijska reakcija na sestavine cepiva. V primeru ponovnega cepljenja obstaja velika verjetnost celo hujših in nepopravljivih posledic (encefalopatija). Tožeča stranka navaja, da v primeru, ko lahko pride do poslabšanja zdravstvenega stanja ali celo smrti, kar predstavlja težko popravljivo škodo v smislu drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami), za izdajo začasne odredbe zadošča najnižja stopnja verjetnosti, da bo do takih posledic prišlo in se pri tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 326/2009. Predlagana začasna odredba pa je utemeljena tudi z vidika učinkovitega sodnega varstva, saj bi, če bi v primeru cepljenja mld. tožnika prišlo do zgoraj navedenih posledic, to predstavljalo nepopravljivo škodo, sodno varstvo pa ne bi bilo učinkovito. Zaradi predlagane začasne odredbe pa tudi ne bo prizadeta javna korist, saj se s tem ne bo povečala nevarnost za širjenje nalezljivih bolezni, razen tega pa tudi dosedanji postopek traja že kar nekaj časa.

Tožena stranka na predlog za izdajo začasne odredbe v danem roku ni odgovorila.

Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

Drugi odstavek 32. člena ZUS-1 določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo prizadeta tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tretji odstavek citiranega člena pa določa, da lahko tožnik iz razlogov navedenih v drugem odstavku zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno.

Tožeča stranka sicer navaja, da predlaga izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, vendar pa je glede tega treba ugotoviti, da izpodbijana odločba ni odločba, ki se neposredno izvršuje po ZUS, saj z odločitvijo predstavlja ugotovitveno odločbo. Iz predloga za izdajo začasne odredbe izhaja, da tožeča stranka dejansko predlaga izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, torej ureditveno in ne odložitveno začasno odredbo. Upoštevajoč pogoje za izdajo ureditvene začasne odredbe in upoštevajoč dejansko stanje v obravnavani zadevi, ko bi bila situacija v primeru postopanja po izpodbijani odločbi takšna, da vzpostavitev prejšnjega stanja pravzaprav ni več mogoča, sodišče zaključuje, da je izdaja začasne odredbe v obravnavnem primeru utemeljena. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi, na katero se sklicuje tožeča stranka, to je v zadevi X Ips 326/2009. V sklepu z dne 1.10.2009, s katerim je v navedeni zadevi ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe, vloženi v revizijskem postopku, je Vrhovno sodišče zapisalo, da v primeru, kadar zaradi ravnanja ali odločitve državnih organov (v obravnavanem primeru odločitve, da se obveznega cepljenja mld. tožnika ne opusti) lahko pride do poslabšanja zdravstvenega stanja ali celo smrti (kar predstavlja težko popravljivo škodo v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1) za izdajo začasne odredbe zadošča najnižja stopnja verjetnosti, da bo do takih posledic prišlo.

Predlagano začasno odredbo pa je treba presojati tudi z vidika učinkovitega sodnega varstva, saj sodno varstvo, v primeru da bi do takšnih posledic prišlo in ko vzpostavitev prejšnjega stanja pravzaprav ni več mogoča, ne bi bilo učinkovito. Po obrazloženem sodišče zaključuje, da je tožeča stranka izkazala, da bi se ji z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadela težko popravljiva škoda, takšna začasna ureditev pa upoštevajoč načelo sorazmernosti tudi ne bo prizadela javne koristi. Zaradi izdane začasne odredbe se namreč raven zdravja prebivalstva ne bo znižala, pri tem pa tudi celoten postopek traja že leto in pol.

V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom tega člena je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo, v skladu s citiranimi določili pa je začasno odredbo izdalo za čas do izdaje pravnomočne odločbe.

Tožeča stranka je priglasila tudi stroške v zvezi s predlagano začasno odredbo, o stroških pa bo sodišče odločilo s končno odločitvijo v tem postopku.