VSRS Sodba VIII Ips 84/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan plačati odškodnino v skupnem znesku 20.864,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti ter zahtevek za povračilo stroškov postopka. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti njegove stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ugotovilo je, da je toženec dne 13. 1. 2006 izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. To odpoved je bil delodajalec dolžan upoštevati in jo ne obravnavati kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je zaradi izredne odpovedi toženca temu delovno razmerje prenehalo s samo odpovedjo, tožeča stranka ni upravičena do pavšalno določene odškodnine zaradi tega, ker naj bi toženec od 23. 1. - 27. 1. 2006 (torej že po prenehanju delovnega razmerja) kršil konkurenčno prepoved. Toženca ne zavezuje niti določba o plačilu pavšalne odškodnine v konkurenčni klavzuli. Ta klavzula v pogodbi o zaposlitvi med strankami ne velja, ker ne določa denarnega nadomestila za spoštovanje klavzule.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Kot neutemeljene je zavrnilo pritožbene navedbe, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za odločitev v sporu zaradi plačila odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi je pomembno zgolj dejstvo, ali je bila kršitev storjena v času delovnega razmerja ali ne. Ker je toženec izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 112. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ta odpoved učinkuje z dnem, ko jo je tožeča stranka prejela in jo je bila dolžna kot takšno upoštevati. Sodišče je opozorilo tudi na to, da ZDR ne predvideva sodnega varstva delodajalca za ugotovitev nezakonitosti takšne odpovedi, temveč je zakonitost te odpovedi mogoče presojati le v okviru morebitne odškodninske odgovornosti delavca na podlagi prvega odstavka 182. člena ZDR - če je delodajalcu zaradi delavčeve odpovedi v nasprotju z določbami ZDR nastala škoda.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri „vztraja pri že podanih pritožbenih izvajanjih“ ter v nadaljevanju poudarja, da je za odločitev o zahtevku bistvena presoja zakonitosti izredne odpovedi toženca. V kolikor odpoved ni bila zakonita, je tožencu delovno razmerje prenehalo šele s 13. 2. 2006. Ker se sodišče prve stopnje o zakonitosti ni izjasnilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, drugostopenjsko sodišče pa je te očitke zavrnilo zgolj z navedbo, da je ključnega pomena le to, ali je bila kršitev storjena v času delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je navedlo, da delodajalec lahko zahteva presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če je delodajalcu zaradi odpovedi nastala škoda. Glede na takšno stališče bi bilo treba zahtevku ugoditi, saj tožeča stranka uveljavlja prav plačilo odškodnine, za katero je izkazala vse predpostavke odškodninske obveznosti.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6Revident uvodoma pravilno navaja, da je glede na vrednost spornega predmeta revizija v tem sporu dovoljena (1. točka 31. člena ZDSS-1 v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZPP), saj je bila pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008) na prvi stopnji že izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. V takšnem primeru se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (drugi odstavek 130. člena ZPP-D).

7Tožeča stranka se v reviziji najprej sklicuje na „že podana pritožbena izvajanja“, ki jih revizijsko sodišče ne more upoštevati, saj glede narave revizije kot izrednega pravnega sredstva sklicevanje na lastne navedbe še pred pravnomočno končanim postopkom ne pride v poštev.

8Tožeča stranka tudi ne navede dovolj konkretno, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja, sicer pa ne dovolj opredeljeno bistveno kršitev določb postopka očita le sodišču prve stopnje in ne tudi sodišču druge stopnje. Pri tem tudi spregleda dejstvo, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

9Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

10Zoper delavčevo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 81. člena ZDR) in zoper njegovo izredno odpoved (tretji odstavek 81. člena in prvi odstavek 112. člena ZDR) zakon ne predvideva sodnega varstva, tako da bi lahko tudi delodajalec v posebnem postopku uveljavljal nezakonitost takšne odpovedi. Sodno varstvo po tretjem odstavku 204. člena ZDR je namreč predvideno le v korist delavca, to je v primeru delodajalčeve redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (enako v odločbah VIII Ips 136/2006, 38/2007, 178/2007, itd.). Zato je s strani delavcev podano odpoved pogodbe o zaposlitvi treba upoštevati tako, kot je bila podana. Ni podlage za to, da bi delodajalec sam presodil, da je delavec pri izredni odpovedi prekoračil rok za odpoved, da ni izvedel predhodnega postopka pred odpovedjo oziroma, da odpovedni razlogi ne obstajajo in da bi po takšni presoji izredno odpoved preoblikoval v redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženčeva izredna odpoved z dne 12. 1. 2006, ki jo je tožeča stranka (delodajalec) prejel naslednjega dne, je tudi dovolj jasna in določna – gre za izredno odpoved po 112. členu ZDR. Zato bi mu morala tožeča stranka na podlagi te odpovedi tudi takoj zaključiti delovno knjižico.

11Ker je tožencu delovno razmerje torej dejansko prenehalo s 13. 1. 2006 oziroma so takrat nastopili vsi učinki izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca (ne glede na kasnejše postopanje tožeče stranke, ki se s tem ni strinjala) od takrat dalje tožencu ni mogoče očitati kršitve konkurenčne prepovedi (v času od 23. 1. - 27. 1. 2006). Konkurenčna prepoved v skladu s 37. členom ZDR in 9. členom pogodbe o zaposlitvi toženca tega veže le v času trajanja delovnega razmerja. Že zaradi navedenega ni pravne podlage za to, da bi tožeča stranka kot delodajalec od toženca – delavca lahko zahtevala povrnitev škode zaradi kršitve konkurenčne prepovedi.

12Tožeča stranka napačno razlaga izpodbijano sodbo v zvezi z možnostjo uveljavljanja odškodnine za škodo, ki lahko nastane delodajalcu zaradi tega, ker za izredno odpoved morda niso izpolnjeni zakonski pogoji, itd., delavec pa takoj po izredni odpovedi preneha z delom. Dejstvo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca po 112. členu ZDR namreč samo po sebi še ne pomeni, da je izredna odpoved podana v skladu s to določbo in drugimi določbami ZDR in da ima delavec zgolj zaradi izredne odpovedi pravico tudi do odpravnine in do odškodnine po drugem odstavku 112. člena ZDR. To tudi ne pomeni, da zaradi izredne odpovedi delavca v nasprotju z določbami ZDR delodajalec proti njemu ne bi mogel uveljavljati odškodninskega zahtevka po prvem odstavku 182. člena ZDR. Zakonitost oziroma utemeljenost izredne odpovedi se torej lahko ugotavlja le posredno – v zvezi s presojo utemeljenosti zahtevka delavca za odpravnino in odškodnino po drugem odstavku 112. člena ZDR oziroma zahtevka delodajalca za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi izredne odpovedi in takojšnjega prenehanja dela delavca.

13Tožeča stranka takšne odškodnine od toženca ne zahteva, temveč uveljavlja za vsako od domnevnih kršitev konkurenčne prepovedi pavšalno odškodnino v znesku 10.432,32 EUR (2,500.000,00 SIT) oziroma skupaj 20.864,64 EUR. Pri tem tudi možnost uveljavljanja takšne odškodnine tolmači napačno. Meni namreč, da odškodnino v navedenem pavšalnem znesku lahko zahteva v primeru kršitve konkurenčne prepovedi, kar pa ni v skladu z 9. členom pogodbe o zaposlitvi toženca. Po tej določbi je pavšalna odškodnina predvidena le v primeru ravnanja v nasprotju s konkurenčno klavzulo in ne v primeru kršitve konkurenčne prepovedi ali celo poslovne tajnosti (ki je prav tako določena v 9. členu pogodbe o zaposlitvi toženca). Določba 9. člena pogodbe je jasna. Revizijsko sodišče se pridružuje tudi presoji sodišč druge in prve stopnje o tem, da konkurenčna klavzula med strankama, kljub določitvi v pogodbi o zaposlitvi toženca, ne velja, saj ne vsebuje denarnega nadomestila za spoštovanje te klavzule (tretji odstavek 39. člena ZDR).

14Glede na navedeno v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.