VDSS sodba Pdp 445/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 3. 10. 2007 in sklepa Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 20. 8. 2007, za ugotovitev, da tožnica s 1. 1. 2007, zaposlena kot podsekretarka v sekretariatu za programe zaposlovanja v direktoratu za trg dela in zaposlovanje, napreduje za dva plačna razred, ter da je tožena stranka dolžna s tožnico skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi, 6. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2004 pa spremeniti, tako da tožnica napreduje za dva plačna razreda, in tožnici izplačati razliko v plači od 1. 1. 2007 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter poravnati vse pripadajoče prispevke in davke (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 669,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je prvi pogoj za napredovanje, to je število točk, presegla za več kot sedemkrat, kar kaže, da oceni dela „podpovprečno“ v januarju 2007 in „povprečno“ v juniju 2007 nista realni. Po številu točk je presegla povprečje, delo je opravljala na številnih področjih in z različno strokovno zahtevnostjo. Ob zaslišanju je to delo natančno opisala (sodelovanje v mednarodnih komisijah, priprava gradiva za vlado, sestavljanje mednarodno-pravnih pravilnikov), poleg tega je opravljala delo, ki ni sodilo v krog njenih obveznosti. Že iz tega razloga sta njeni oceni neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da sta oceni pravilni, napravilo na podlagi izpovedi prič R.D. (generalnega direktorja direktorata za trg dela in zaposlovanje) in U.Z.K. (vodje sektorja za programe zaposlovanja). Slednja je izpovedala o napakah, ki naj bi jih tožnica storila. Te napake, ki jih nadrejena uslužbenca nista očitala, je tožnica, ko je bila zaslišana kot stranka, zanikala, v času, ko je vodila Evropski socialni sklad v letu 2005, je uspela črpati 92 % sredstev, v letu 2006, ko je bil vodja R.D., pa je prišlo do velikega zastoja. To je bil razlog, da ga je ministrica M.C. manj kot leto dni po prevzemu funkcije razrešila. Izpoved priče R.D., ki je bila podana na dveh narokih za glavno obravnavo, bi moralo sodišče prve stopnje obravnavati kot celoto skupaj z izpovedjo priče M.C. in tožnice. Priča je izpovedala, da je oceno tožnice podala na podlagi ocene nadrejene uslužbenke, ker s tožnico ni bila v neposrednih stikih. Konkretno njenega dela ni spremljala, izpovedala je le o določenih zamudah pri pripravi poročila o nacionalnem programu za razvoj trga in zaposlovanje. Nadalje je na naroku za glavno obravnavo dne 7. 5. 2009 tožnici očitala, da gradivo o aktivni politiki zaposlovanja ni bilo usklajeno s socialnimi partnerji. Na naroku za glavno obravnavo dne 13. 10. 2009 priča ni bila prepričljiva, pri izpovedi se je sklicevala na ocenjevalne liste. Tožnico bi lahko ocenila le za čas od 1. 3. 2006 do 1. 1. 2007 (devet mesecev), ne za celotno ocenjevalno obdobje (tri leta). Že iz tega razloga ocena ni zakonita. Iz elektronskega sporočila, ki sta ga poslala F.P. in B.V., z dne 5. 2. 2007 izhaja, da je R.D. posredoval podatke, da je tožnica odsotna z dela zaradi bolezni in da letna ocena za leto 2006 še ni bila podana ter da osebno njeno delo ocenjuje „podpovprečno“, tako da niso izpolnjeni pogoji za napredovanje. Pred tem je bila tožnica za leti 2004 in 2005 ocenjena „odlično“, ocena za leto 2006 bi morala biti izdelana najkasneje do konca januarja 2007. Zaradi nepravilne in nekorektne ocene, ki je bila izdelana kasneje (5. 2. 2007), je bila v triletnem obdobju ocenjena „podpovprečno“. Pisno oceno za leto 2006 je za tožnico izdelala U.Z.K., po tem ko je bila tožničina zahteva po napredovanju za dva plačna razreda že zavrnjena (30. 4. 2007). Vse navedeno kaže na nezakonitost odločitve tožene stranke, da tožnica ni napredovala januarja 2007 za dva plačna razreda. Tudi U.Z.K. dela tožnice ni mogla ocenjevati za obdobje treh let, tega tudi ni storila, kot je razvidno iz ocenjevalnega lista z dne 20. 4. 2007. Tožnico je ocenila „dobro“, vendar ta ocena ni veljala za ocenjevalno obdobje, ki se je zaključilo 1. 1. 2007. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi. Ugotovilo je, da tožnica v triletnem napredovalnem obdobju (od 1. 10. 2003 do 1. 1. 2007) ni izpolnila pogojev za napredovanje, ker je bila ocenjena „podpovprečno“, štiri mesece kasneje pa je izpolnila pogoje za napredovanje, ker je bila ocenjena „dobro“. Tožnica je bila ocenjena „dobro“ za leto 2006, ocena je bila podana 20. 4. 2007. Tožena stranka je nato 1. 6. 2007 pripravila nov ocenjevalni list, v katerem je, po tem ko je tožnica že izpolnjevala pogoje za napredovanje, presodila, da tožnica lahko napreduje na podlagi dopisa R.D., v katerem je ocenjena „povprečno“. Tožena stranka je torej o napredovanju tožnice odločala dvakrat, januarja 2007 in junija 2007, pri tem pa ni razpolagala z oceno tožnice za triletno ocenjevalno obdobje, kar ni zakonito. Tožnica je v sodnem postopku dokazala, da je delo nadpovprečno opravljala, tako da bi morala napredovati za dva plačna razreda. V zvezi s tem je predložila listine, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo in iz katerih je razvidno, da je že 1. 1. 2007 izpolnjevala vse pogoje za napredovanje za dva plačna razreda, pa kljub temu ni napredovala. Napredovala ni zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke, o čemer izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov. Zlasti se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ocenjevalnih listov, elektronskega sporočila R.D. z dne 5. 2. 2007 in ocene U.Z.K. z dne 4. 7. 2007. Posledično izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, zaradi katere je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Dejansko stanje je bilo tudi zmotno ugotovljeno, zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo. Tožnica je bila pri delu dolžna paziti na zakonitost in strokovnost, za sestanek na Ministrstvu za ..., ki se ga je udeležila, ni prejela gradiva s strani medresorskih skupin. Program aktivne politike zaposlovanja je tožena stranka pripravila za dobo sedmih let, za kar ni bilo pravne podlage, na podlagi opozorila tožnice ga je skrajšala na dve leti. Tega opozorila ni šteti za neprimerno izpolnjevanje delovnih nalog. Pravilnik o aktivni politiki zaposlovanja je pravočasno pripravila. Sodišče prve stopnje nadalje ni upoštevalo, da ji je R.D. odvzel funkcije pri Evropski komisiji, pri delovnih telesih in za delo v medresorskih skupinah. Tožnica je bila žrtev šikaniranja, ministrica M.C. je ni razporedila na drugo delovno mesto, ampak je razrešila R.D., ki ni izpolnjeval obveznosti.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe tožnice, pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijano sodbo, ter navedla, da je pri tožnici 1. 1. 2007 preverila izpolnjevanje pogojev za napredovanje in ugotovila, da kljub zbranemu številu točk ne izpolnjuje pogojev, ker je bila ocenjena „podpovprečno“. Med številom točk in oceno delovne uspešnosti ni povezave, ker se točke pridobi za funkcionalna znanja, interdisciplinarno usposobljenost, samostojnost, zanesljivost in ustvarjalnost pri delu, kar se dokazuje z listinami. Oceno delovne uspešnosti pa poda nadrejeni uslužbenec in sicer tisti, ki zaseda tak položaj ob preverjanju pogojev za napredovanje, ocene so „podpovprečno“, „povprečno“ in „nadpovprečno“. R.D. je tožnico zakonito ocenil, čeprav ni bil nadrejen celotno ocenjevalno obdobje, pred nastopom funkcije se je pozanimal o uslužbencih na svojem področju. Ob zaslišanju je enako kot priča U.Z.K. izpovedal o razlogih za oceni „podpovprečno“ in „povprečno“ pri tožnici. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sposobnosti R.D. in na njegovo razrešitev s funkcije generalnega direktorja, za odločitev niso relevantne. Dejstvo, da je R.D. oceno podal pozno, ni vplivalo na to, kdaj je tožena stranka preverjala izpolnjevanje pogojev za napredovanje tožnice, v kolikor bi bila ocenjena „nadpovprečno“ ali „povprečno“, bi napredovala s 1. 2. 2007. Ocena je bila posredovana prek elektronske pošte, kar je pri toženi stranki običajno. Ocena je sestavni del ocenjevalnega lista, z oceno se javnega uslužbenca ne seznani, v kolikor na podlagi ocene javni uslužbenec napreduje, se izda ustrezni aneks k pogodbi o zaposlitvi. V nasprotnem primeru pa se napredovanje ne izvede, pri čemer ni predvidena izdaja posebne odločbe ali sklepa. Kljub temu lahko javni uslužbenec uveljavlja varstvo pravic, na njegov predlog se ga seznani z oceno, nakar poda pritožbo, o kateri odloča komisija Vlade Republike Slovenije za pritožbe iz delovnega razmerja. Če tega ne stori, sodno varstvo ni dopustno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožnica v pritožbi, pri tem je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožnice, ki jih je podala v tožbi, pripravljalnih vlogah in na narokih za glavno obravnavo, pri odločitvi je upoštevalo vse dokaze, ki so bistvenega pomena, do dokazov, ki jih omenja pritožba (glede izpolnjevanja pogojev za napredovanje s 1. 2. 2007, to je ocenjevalnega lista s podpisom B.V. in brez podpisa F.P. – priloga A8, elektronskega sporočila R.D. z dne 5. 2. 2007 – priloga A8/1 in ocenjevalnega lista uradnika za leto 2006, ki ga je izpolnila U.Z.K. – priloga A26), pa se utemeljeno ni opredelilo, ker niso povezani z odločitvijo o napredovanju tožnice za en plačni razred s 1. 6. 2007, na katero se nanašata izpodbijana sklepa in je predmet sodne presoje.

Tožnica je tožbo vložila zoper sklep tožene stranke z dne 20. 8. 2007 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 3. 10. 2007, ki določa, da napreduje v višji plačni razred s 1. 6. 2007 (prilogi A2 in A4). Sklep temelji na ocenjevalnem listu, ki vsebuje podpisa B.V. in F.P. (priloga A9) in upošteva oceno „povprečno“ R.D. z dne 4. 7. 2007 (priloga A9/1). Tožnica je dosegla skupno 1200 točk in oceno delovne uspešnosti „povprečno“, tako da so bili izpolnjeni pogoji za napredovanje za en plačni razred skladno s 3. odstavkom 14. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 in nadaljnji; v nadaljevanju Pravilnik). Za dva plačna razreda bi po 15. členu Pravilnika napredovala le, če bi najmanj za 100 % presegla skupno število točk, potrebnih za napredovanje v višji plačni razred (če bi dosegla najmanj 200 točk), in če bi bila nadpovprečno delovno uspešna.

Pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo – določbe Pravilnika, ki je bil sicer sprejet na podlagi 2. odstavka 14. člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ; Ur. l. RS, št. 18/94 in nadaljnji). V III. poglavju je ZRPJZ urejal napredovanje javnih uslužbencev v višji plačni razred (na njihovem delovnem mestu) in je prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02), to je 13. 7. 2002. 1. odstavek 52. člena ZSPJS namreč določa, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati vse določbe zakonov in drugih predpisov, ki urejajo plače zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in lokalnih skupnosti ter drugih osebah javnega prava, ki se urejajo s tem zakonom, razen določb področnih predpisov, ki urejajo napredovanje oziroma pridobitev nazivov, in področnih zakonov, ki določajo dodatek za stalnost uradnikom s posebnimi pooblastili. Na podlagi te določbe ZSPJS je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se Pravilnik še uporablja za napredovanje v letu 2007.

ZSPJS ureja napredovanje v višji plačni razred (na delovnem mestu oziroma v nazivu), javni uslužbenec lahko po 3. odstavku 16. člena ZSPJS napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje glede delovne uspešnosti. Postopek in način preverjanja izpolnjevanja pogojev po 2. odstavku istega člena ZSPJS se za javne uslužbence v organih državne uprave, v upravah lokalnih skupnosti, v pravosodnih organih, javnih zavodih in drugih uporabnikih proračuna določi z uredbo vlade. Ta uredba vlade bi morala biti po prehodnih določbah oziroma po 8. odstavku 47. člena ZSPJS sprejeta do 30. 6. 2003. Dejansko je bila Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/08 in nadaljnji) sprejeta kasneje, veljati je začela 24. 5. 2008, kar pomeni, da so se vse do tega dne za napredovanje v višji plačni razred uporabljale določbe Pravilnika. Vse do tega dne so se poleg ZSPJS oziroma Pravilnika (ki se nanašata na napredovanje javnega uslužbenca v višji plačni razred znotraj naziva oziroma delovnega mesta) uporabljale tudi določbe o napredovanju iz ZJU (ki se nanašajo na napredovanje javnega uslužbenca v višji naziv). Te določbe so bile sicer črtane z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-B; Ur. l. RS, št. 113/05), v 84. členu ZJU-B pa je določeno, da se uporabljajo do začetka uporabe predpisa, ki ureja napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede, oziroma do začetka uporabe predpisa iz XV. poglavja ZJU (uredbe vlade, ki ureja postopek in pogoje napredovanja, konkretno Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive; Ur. l. RS, št. 98/08).

Kot že povedano, ZJU vsebuje določbe o napredovanju uradnikov in sicer glede napredovanja v višji naziv. Te določbe se tudi po uveljavitvi ZJU-B uporabljajo do začetka uporabe predpisa, ki ureja napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede, kar velja za sporno obdobje. Poleg tega se uporabljajo določbe ZSPJS oziroma Pravilnika, saj 118. člen ZJU določa, da uradniki in drugi javni uslužbenci napredujejo v višji plačni razred v skladu z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.

Tožnica je sodno varstvo uveljavljala zoper sklep tožene stranke z dne 20. 8. 2007 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 3. 10. 2007, ki določa, da napreduje v višji plačni razred s 1. 6. 2007. Sklep temelji na ocenjevalnem listu, ki vsebuje podpisa B.V. in F.P. (priloga A9) in upošteva oceno „povprečno“ R.D. z dne 4. 7. 2007. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali ta ocena temelji na objektivnih kriterijih. Ocena je namreč poleg zahtevanega števila točk (ki ga je tožnica nesporno dosegla) eden izmed pogojev za napredovanje, pri čemer na oceno zbrano število točk ne vpliva. Točke se skladno z 8. do 12. členom Pravilnikom nanašajo na dodatna funkcionalna znanja, interdisciplinarno usposobljenost za opravljanje dela na različnih delovnih mestih, samostojnost in zanesljivost pri delu ter na ustvarjalnost in se dokazujejo s pisnimi dokazili (na primer potrdili o opravljenih izpitih in usposabljanjih, fotokopijami naslovnic objavljenih knjig in člankov, akti o imenovanju), oceno za delovno uspešnost („podpovprečno“, „povprečno“ in „nadpovprečno“) pa po 13. členu Pravilnika poda predstojnik na predlog vodje organizacijske enote. Oceno tožnice je skladno s citirano določbo Pravilnika podal R.D. (generalni direktor za trg dela in zaposlovanje) na predlog U.Z.K. (vodje sektorja za programe zaposlovanja). O oceni tožnice (oziroma njene delovne uspešnosti) je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnico in priče R.D., U.Z.K. in M.C.. Na podlagi ocene njihovih izpovedi (ki so povzete v obrazložitvi izpodbijane sodbe), s katero pritožbeno sodišče soglaša, je ugotovilo, da je tožnica delo od meseca marca 2006 opravljala bistveno slabše, zamujala je roke in ni upoštevala navodil nadrejenih, delala je napake, vsega dela kljub večjemu številu urgenc ni opravila in podobno. Na podlagi tega je pravilno presodilo, da je ocena „povprečno“ ustrezna in da R.D. tožnice utemeljeno ni ocenil „nadpovprečno“, tako da bi lahko napredovala za dva plačna razreda. Oceno je podala pristojna oseba, to je tožničin nadrejeni uslužbenec. Skupaj s številom točk je tožnica izpolnila le pogoje za napredovanje za en plačni razred, kot je bilo ugotovljeno v ocenjevalnem listu, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa.

Ocena „dobro“ v ocenjevalnem listu tožnice za leto 2006 (priloga A26), ki jo je podala U.Z.K., je bila sprejeta na podlagi 111. do 117. člena ZJU in se nanaša na napredovanje v višji naziv po ZJU in ne na napredovanje v višji plačni razred (ob nespremenjenem nazivu), tako da ni povezana z izpodbijanim sklepom. Zoper to oceno bi tožnica lahko uveljavljala sodno varstvo po določbah ZJU, pa tega ni storila. Določba o seznanitvi z oceno, ki se opravi v obliki razgovora nadrejenega z javnim uslužbencem (uradnikom), in o možnosti preizkusa ocene pred komisijo, na katero se sklicuje tožnica v pritožbi, je vsebovana v 115. členu ZJU in se nanaša na to oceno (oceno U.Z.K., ki se upošteva pri presoji pogojev za napredovanje v višji naziv) in ki ni povezana z izpodbijanim sklepom (s presojo pogojev za napredovanje v višji plačni razred). Iz tega razloga ne predstavlja pravne podlage za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pri oceni, ki je predstavljala podlago za izdajo izpodbijanega sklepa, možnost preizkusa ocene ni predvidena. Določba o tem je bila v ZSPJS dodana šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-I; Ur. l. RS, št. 58/08) v letu 2008, tako da ne velja za sporno obdobje.

Zoper odločitev tožene stranke, da tožnica za napredovanje 1. 2. 2007 ne izpolnjuje pogojev, ki je razvidna iz ocenjevalnega lista s podpisom B.V in brez podpisa F.P. (priloga A8), tožnica prav tako ni uveljavljala sodnega varstva. Dejstvo, da je bila s to odločitvijo seznanjena, je razvidno iz elektronskega sporočila B.V. z dne 21. 3. 2007 (priloga A14). Pravilnik v 7. odstavku 28. člena določa, da je treba javnega uslužbenca na njegovo zahtevo seznaniti z oceno, in v 32. členu, da se varstvo pravic zahteva v skladu s predpisi, ki urejajo to področje. Skladno z 2. odstavkom 24. člena ZJU bi morala tožnica, če je menila, da tožena stranka ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od pravic iz delovnega razmerja, zahtevati, da se kršitev odpravi oziroma da se obveznost izpolni. Zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja bi morala vložiti pritožbo, šele nato bi bilo dopustno sodno varstvo, kot določa 5. odstavek 24. člena ZJU. To pomeni, da bi morala, po tem ko je izvedela, da ob preverjanju pogojev za napredovanje v mesecu januarju 2007 ni napredovala, zahtevati od tožene stranke, da izda sklep o napredovanju, zoper morebitno negativno odločitev tožene stranke bi morala vložiti pritožbo, šele nato bi lahko s tožbo zahtevala ugotovitev, da je s 1. 2. 2007 napredovala za dva plačna razreda, v kolikor bi dokazala, da je pogoje za napredovanje izpolnila. Ker tega ni storila, pa ravnanje tožene stranke, povezano z ocenjevanjem tožnice v mesecu januarju 2007, ni predmet sodne presoje. Predmet sodne presoje je le sklep tožene stranke z dne 20. 8. 2007 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 3. 10. 2007.

Do pritožbenih navedb, ki so povezane z delom R.D., njegovo razrešitvijo in črpanjem sredstev za Evropski socialni sklad se pritožbeno sodišče upoštevaje 1. odstavek 360. člena ZPP ni opredelilo, ker za odločitev niso bistvenega pomena.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožnica, niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Odločitev, da tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.