VSRS Sodba I Ips 73/2010

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo K 271/2006 z dne 26. 9. 2008 M. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z drugim odstavkom 36. člena KZ, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let ter stransko denarno kazen v višini 2.000 EUR. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in povprečnino. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 126/2009 z dne 6. 10. 2009 delno ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu M. D. ob nespremenjeni stranski denarni kazni kot glavno kazen izreklo šest mesecev zapora. Pritožbo obdolženčeve zagovornice je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sklepom K 271/2006 z dne 5. 7. 2010 odločilo, da se obsojencu izrečena kazen šest mesecev zapora nadomesti s hišnim zaporom.

2Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenec in njegova zagovornica vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojenec je zahtevo vložil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, obsojenčeva zagovornica pa zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi, razveljavi izpodbijani sodbi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahtev kot neutemeljenih. Ugotavlja, da obsojenčeva zahteva razen ponavljanja zatrjevanja, da „to sploh ni njegova zgodba“, ne navaja niti, katero kršitev zakona uveljavlja, niti v čem naj bi bila ta kršitev. Neutemeljena so tudi zatrjevanja zagovornice, da so bili dokazi, pridobljeni s tajnim opazovanjem in prisluškovanjem ter snemanjem pogovorov s privolitvijo ene osebe, pridobljeni na nezakonit način. Dovoljenji državnega tožilca za tajno opazovanje ter odredba preiskovalne sodnice za prisluškovanje in snemanje pogovora sta zakonita, saj je zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe, ki je bil podlaga za ta ukrep, vseboval dovolj podatkov o utemeljenih razlogih za sum, da obdolženec izvršuje očitano mu kaznivo dejanje. Policija je ukrepa izvajala v času in obsegu, kot je bil prvi dovoljen, drugi pa odrejen. Obsojenec je oškodovancu zatrjeval, da ima vpliv na določene uradne osebe, saj je zaposlen na občini N., omenjal pa mu je tudi imena najvišjih funkcionarjev te občine, s katerimi tesno sodeluje, zato zahteva ne more uspeti, niti kolikor zatrjuje, da v sodbi niso konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici. Obsojenec je v podani izjavi vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti, njegova zagovornica pa se o njem ni izjavila.

B.

5Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6Obsojenec in njegova zagovornica v vloženih zahtevah pravilno ugotavljata, da sodišči prve in druge stopnje v pravnomočni izpodbijani sodbi nista odločili o vštetju časa pridržanja in pripora v izrečeno kazen, vendar je bila navedena pomanjkljivost že odpravljena s posebnim sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu K 271/2006 z dne 8. 12. 2009, izdanim na podlagi prvega odstavka 133. člena ZKP, s katerim je sodišče v izrečeno kazen šest mesecev zapora vštelo čas pridržanja in pripora od 3. 10. 2005 od 12.59 ure do 7. 10. 2005 do 14.20 ure.

7Obsojenec v zahtevi trdi, da je med sodbama sodišča prve in druge stopnje neskladje, ker je bil obsojenec s sodbo sodišča prve stopnje obsojen zaradi nezakonitega poslovanja, s sodbo sodišča druge stopnje pa zaradi nezakonitega posredovanja, njegova zagovornica pa opozarja, da kaznivo dejanje nezakonitega poslovanja ne obstaja. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje sicer res izhaja, da je obsojenec z očitanim mu dejanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito poslovanje po prvem odstavku 269. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 36. člena KZ, vendar pa je upoštevaje uvod navedene sodbe, opis dejanja v izreku, kot tudi njeno obrazložitev nedvomno, da je bil obsojenec z navedeno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje, opredeljenega v 269. členu KZ in da je zapis o poslovanju v izreku očitna pisna pomota. Slednje je ugotovilo tudi Okrajno sodišče v Novem mestu, ki je s sklepom K 271/06 z dne 24. 12. 2009, izdanim na podlagi prvega odstavka 365. člena ZKP, ugotovljeno pomoto popravilo.

8Obsojenec s trditvami, da so ostali nerazčiščeni nezakonita in prekomerna provokacija kriminalistov, siljenje v kriminalno dejavnost ter nezakonita pridobitev dokazov, graja dokazno oceno nižjih sodišč v zvezi z zakonitostjo dela kriminalistov. S tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti, skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP, ni mogoče uveljavljati. Obsojenec izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja tudi s trditvami, da je podal F. Š. lažno ovadbo, katere ni umaknil zgolj zaradi pritiskov policije, da vsi vedo, da to ni njegova zgodba, da sodišče ni iskalo resnice, da se je dobil s F. Š. po navodilu B. K., da bi mu pomagal pri njegovih težavah, ko pa je uvidel, da gre za čudno igro, se z njim ni hotel več dobiti in je le-to storil šele po klicih s strani F. Š. in ostalih ter navodilih B. K., ki ga je izrabil, da od F. Š. nikoli ni zahteval denarja, katerega mu je prav slednji vsiljeval po napotkih kriminalistov in da je v zadevo vpletena sestra J. D.

9Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik in jih v svoji zahtevi tudi določno obrazloži. V nasprotnem njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Z neobrazloženimi navedbami, da sodnik določenih stvari ni zapisal ali pa jih je preslišal in da ne ve, kaj je delal B. K. sam pri sodniku, obsojenec ni zadostil zahtevi po minimalni določenosti, ki bi omogočila preizkus utemeljenosti uveljavljene kršitve zakona. Enako velja glede trditve, da prepis prisluhov ne ustreza posnetku, na kar je že opozoril, vendar njegove pripombe niso bile upoštevane, saj obsojenec ne pojasni, kateri prepis posnetka naj ne bi ustrezal posnetku, pri čemer Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v okviru dokaznega postopka ni bralo prepisov posnetkov, temveč je sledeč zapisniku o glavni obravnavi z dne 12. 6. 2008 poslušalo posnetke pogovorov med F. Š. in obsojencem ter nanje oprlo sodbo. Nekonkretizirane pa so tudi trditve obsojenca, da bi zaslišanje takratnega podžupana M. D. postopek bistveno obrnilo v drugo smer ter da bi takratni predsednik nadzornega odbora občine N. F. in bivša direktorica M. Š. povedala, da to ni njegova zgodba.

10Glede obsojenčevih trditev, da je njegova zagovornica poslala pritožbo na višje sodišče, preden jo je videl in podal pripombe, da bi morala v pritožbi vztrajati pri zaslišanju M. D. in ga opozoriti, da lahko predlaga še nove priče, Vrhovno sodišče ugotavlja, da se navedeni očitki nanašajo na notranje razmerje med obsojencem in njegovo zagovornico in ne morejo biti predmet presoje v tem postopku.

11Zagovornica meni, da v opisu obsojencu očitanega dejanja v izreku sodbe niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena KZ, ker bi moral biti v izreku sodbe konkretiziran tudi položaj obsojenca, ki mu je omogočil vpliv na uradno osebo, kar je eden od zakonskih znakov tega kaznivega dejanja.

12Kaznivo dejanje sprejemanja daril za nezakonito posredovanje stori med drugim kdor za drugega terja ali sprejme nagrado, da bi izkoristil svoj položaj ali vpliv in posredoval, da se opravi ali ne opravi kakšno uradno dejanje. Storilec lahko torej izkoristi svoj položaj ali pa svoj vpliv. Iz opisa dejanja v izreku sodbe izhaja očitek obsojencu, da je izkoristil svoj vpliv, in sicer poznanstvo z neznano osebo in posredoval pri slednji, zato je zmotno stališče zagovornice, da bi moral biti v opisu dejanja konkretiziran tudi obsojenčev položaj, ki mu je omogočil vpliv na uradno osebo. Tudi položaj neznane osebe, ki bi na podlagi obsojenčevega posredovanja, ne glede na utemeljenost ovadbe o nepravilnosti pri delu F. Š., ustavila vse postopke v zvezi s to ovadbo, ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Dejstvo, da iz izreka sodbe ne izhajata položaj neznane osebe in način, na katerega bi lahko ta oseba ustavila vse postopke zoper oškodovanca, ne vpliva na razumljivost izreka, zato ni moč pritrditi zagovornici niti kolikor posplošeno zatrjuje, da je izrek sodbe nerazumljiv.

13Zagovornica trdi, da so vsi dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi odredbe okrožnega državnega tožilstva Ktr 1212/05 z dne 7. 9. 2005 za odreditev ukrepa tajnega opazovanja na podlagi prvega odstavka 149. a člena ZKP in na podlagi odredbe preiskovalne sodnice Pp 7/05 z dne 8. 9. 2005 za odreditev prisluškovanja in snemanja pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe v pogovoru, pridobljeni na nezakonit način, zato jih je potrebno izločiti. Trdi, da odredba okrožnega državnega tožilstva ni bila izdana v skladu s 149. a členom ZKP. V utemeljitev navaja, da odredba v celoti povzema razloge pobude Policijske postaje Novo mesto z dne 1. 9. 2005, kateri pa je bil kot dokaz njene utemeljenosti priložen zgolj zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon oškodovanca. V obrazložitvi pobude pa so navedena tudi dejstva in okoliščine, ki iz navedenega zapisnika ne izhajajo, in sicer, da naj bi oškodovanec trdil, da mu je obdolženec v razgovoru dal vedeti, da ga lahko uničijo, podobno kot se je to zgodilo v primeru občine N. in Komunale N. ter da ga je obdolženec dne 1. 9. 2005 v dopoldanskem času dvakrat klical in ga vprašal, ali je zadevo že premislil, kar kaže, da je policija poleg uradnega zaznamka o sprejemu ustne ovadbe, zbrala še druge dokaze, ki pa niso priloženi k pobudi, kljub temu, da bi policija morala vse zbrane dokaze priložiti, saj morajo biti navedbe v pobudi preverljive in dokumentirane z dokazi.

14Do trditev zagovornice o nezakonito pridobljenih dokazih in predloga za njihovo izločitev, sta se s presojo okoliščin, ki jih navaja zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, že opredelili sodišči prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje je na strani 2 sodbe ob ugotovitvi, da so bili v spisu podatki, na podlagi katerih sta bili izdani odredbi okrožnega državnega tožilstva in preiskovalne sodnice, zavrnilo predlog zagovornice za izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi navedenih odredb. Sodišče druge stopnje pa je na strani 2 sodbe pritrdilo zagovornici, da je Policijska postaja Novo mesto k pobudi priložila le ustno kazensko ovadbo oškodovanca, pri tem pa ugotovilo, da je vsebina slednje po kvantiteti in kvaliteti zadoščala za utemeljene razloge za sum, da obdolženi M. D. pripravlja oziroma že izvršuje kaznivo dejanje izsiljevanja. Okoliščino, da je obdolženec oškodovanca še dvakrat poklical dne 1. 9. 2005, pa upoštevaje obsojenčevo predhodno vzpostavljanje stikov dne 25. 8. 2005 in 26. 8. 2005, ko je oškodovancu pojasnjeval, da naj bi kot župan občine Ž. imel težave, da se bo kmalu začela preiskava v zvezi z oškodovančevimi zlorabami funkcije župana, da mu je nakazoval, da mu lahko pomaga, vendar ne brez plačila, da je dne 26. 8. 2005 že govoril o plačilu 10.000 EUR, kar vse izhaja iz ustne kazenske ovadbe oškodovanca, je sodišče druge stopnje ocenilo kot zanemarljivo in zaključilo, da podatki kazenske ovadbe zadoščajo za zahtevano stopnjo utemeljenih razlogov za sum. Razumnim razlogom, ki sta jih navedli nižji sodišči, predvsem sodišče druge stopnje, pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, ki sprejema tudi presojo sodišča druge stopnje o dovolj določni opredelitvi sodišča prve stopnje do trditev obrambe o nezakonitosti izdanih odredb, saj je iz ustne kazenske ovadbe izhajala zahtevana stopnja suma za odreditev posebnih prikritih ukrepov, zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

15Zagovornica pravilno izpostavlja, da je v odredbi Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu z dne 7. 9. 2005 navedeno zgolj trajanje odrejenega ukrepa tajnega opazovanja, ni pa naveden način njegovega izvajanja in njegov obseg. Te okoliščine morajo biti skladno z določbo 5. točke sedmega odstavka 149. a člena ZKP v odredbi navedene, zaradi zavarovanja ustavno varovanih človekovih pravic in svoboščin, v katere se posega z odrejenim ukrepom in preprečitve njegovih morebitnih zlorab. Iz poročil o tajnem opazovanju je razvidno, da se je ukrep izvajal s ponavljajočim opazovanjem na javnih krajih in prostorih, v nekaterih primerih s fotografiranjem oziroma video-snemanjem. Upoštevaje, da se je tajno opazovanje izvajalo v času, določenem v odredbi ter v obsegu in na način, ki je še zagotavljal pridobitev dokazov, pri čemer zagovornica niti ne uveljavlja, da naj bi se ukrep izvajal na nedovoljen način in v nedovoljenem obsegu, Vrhovno sodišče ocenjuje, da ugotovljena kršitev, ki je relativne narave, ni vplivala na dopustnost in veljavnost dokazov, pridobljenih z izvajanjem navedenega ukrepa oziroma na zakonitost sodbe, ki se nanje opira, česar zagovornica niti ne zatrjuje.

16Iz obrazložitve odredbe Okrožnega sodišča v Novem mestu Pp 7/05 z dne 8. 9. 2005 je, v nasprotju s trditvami zagovornice, jasno razvidno, da je preiskovalna sodnica presojo o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje oziroma da se pripravlja, opravila na podlagi zapisnika o kazenski ovadbi, ki jo je dne 31. 8. 2005 podal oškodovani F. Š. zoper M. D. pri SKP PU Novo mesto. Preiskovalna sodnica v navedeni odredbi res ni izrecno navedla rezultata presoje sorazmernosti odrejenega ukrepa prisluškovanja in snemanja pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe udeležene v pogovoru po 4. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, z ozvočenjem oškodovanega F. Š., vendar je pri tem potrebno upoštevati, da je že zakonodajalec z uvrstitvijo kaznivega dejanja izsiljevanja, zaradi katerega je bil odrejen ukrep, kot tudi kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje, kot je bilo dejanje kasneje opredeljeno, med kazniva dejanja, v zvezi s katerimi se lahko odredi navedeni ukrep, ocenil dejanji kot tako nevarni, da je ob obstoju utemeljenih razlogov za sum, da ju določena oseba izvršuje, lahko podana sorazmernost med odrejenim ukrepom in posegom v obdolženčeve osebnostne pravice. Glede na sam opis obsojencu očitanega dejanja v obrazložitvi odredbe, iz katerega izhaja, da je obsojenec stopil v kontakt z oškodovancem, s katerim sta se nato dobila v lokalu, kjer so se začela izsiljevanja s strani obsojenca, pri komunikaciji med njima pa ni bil prisoten nihče drug, je upoštevaje naravo obravnavanega dejanja, na podlagi logične presoje in življenjske izkušnje očitno, da dokazov, potrebnih za uspešno izvedbo kazenskega postopka ni bilo mogoče zbrati z uporabo drugih milejših ukrepov. Ugotovljena neogibnost pomeni tudi sorazmernost odrejenega ukrepa. Vsebina zbranega gradiva je tako utemeljevala poseg v obdolženčeve osebnostne pravice, ki je bil sorazmeren z nevarnostjo kaznivega dejanja in s potrebo, da se uvede kazenski postopek.

17Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami o neverodostojnosti oškodovanca F. Š., zaradi spreminjanja izjav tekom postopka, in čigar verodostojnost naj bi omajale izpovedbe priče B. K. in D. B., kot tudi dejstvo, da ne obstoji noben dokaz, da naj bi obsojenec ob neki priliki na listek napisal 10.000 EUR, kar vse sta v povezavi z zagovorom obdolženca, skladno z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) ocenili in presodili sodišči prve in druge stopnje, izhaja iz nasprotne dokazne ocene in drugačnih zaključkov od tistih, ki jih je v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejelo sodišče. Po vsebini takšne navedbe zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa uveljavljanje kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

18Tudi zagovornica v zahtevi navaja, da je policija v pretežni meri soprispevala k storitvi kaznivega dejanja in izraža nestrinjanje z zaključki sodišča druge stopnje o stopnjevanju obsojenčevih pritiskov, zaradi česar naj ne bi šlo za izzvano kriminalno dejavnost. Ta očitek utemeljuje z navedbami, da je policija po prejemu kazenske ovadbe vodila in režirala ves postopek, da je od oškodovanca zahtevala, naj kliče obdolženca in mu dajala navodila glede vprašanj, ki naj jih postavlja obsojencu, po njenih navodilih pa je oškodovanec tudi ponudil obsojencu znesek 5.000 EUR. Navedbe o izzvani kriminalni dejavnosti predstavljajo ponavljanje obsojenčevega zagovora, ki ga sodišče v izpodbijani sodbi ni sprejelo. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je, opirajoč se na vsebino posnetih pogovorov, predvsem na pogovor z dne 3. 10. 2005, ko je bil prijet obsojenec, pri katerem je bila najdena kuverta s 5.000 EUR, sprejelo tudi sodišče druge stopnje, ki je pritožbene očitke v tej smeri zavrnilo kot neutemeljene. Zagovornica torej tudi v tem delu uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

19Zahteva zagovornice ni utemeljena niti kolikor trdi, da bi moralo sodišče druge stopnje ob pravilni oceni olajševalnih in obteževalnih okoliščin zavrniti pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno in da bi pri odmeri kazni moralo upoštevati odmaknjenost dogodka, ne pa zmotne presoje, da gre za skrajno zavržno dejanje, pri izvrševanju katerega je obsojenec z izvrševanjem in stopnjevanjem pritiskov pokazal posebno vztrajnost, saj so takšni zaključki sodišča v nasprotju s podatki v spisu. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila obsojenemu M. D. kazenska sankcija izrečena v okvirih, predpisanih za kaznivo dejanje, za katero je bil spoznan za krivega; primernosti izrečene kazenske sankcije v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijani, sicer pa zagovornica tudi v tem delu izraža zgolj njeno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča druge stopnje o skrajno zavržnem ravnanju obsojenca.

C.

20Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa sta zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi obsojenca in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

21Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.