VSM sodba I Cp 851/2010

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek (ki sta različno formulirana le v obrestnem delu, zakonske zamudne obresti pa tožeča stranka vselej uveljavlja od 16.10.1997 do plačila), s katerim je tožeča stranka, zraven že pravnomočno razsojenega zneska v višini 12.393,59 EUR, iz naslova škodnega dogodka z dne 5.10.1996, ko je bila poškodovana v prometni nezgodi, uveljavljala plačilo nadaljnje odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 33.925,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.1997 do plačila ter zahtevala povrnitev pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo še, da toženi stranki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v višini 6.747,18 EUR, po poteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi odločilo tretjič. Pojasnilo je, da je tožeči stranki kot odškodnina za škodo, ki jo je utrpela v obravnavanem škodnem dogodku, s sodbo opr. št. P 335/97 z dne 5.3.2001 že pravnomočno prisojen znesek v višini 12.393,59 EUR (prej 2.970,000,00 SIT), z ozirom na predstavljeno kronologijo obravnavanja predmetnega tožbenega zahtevka, kot natančneje izhaja iz izpodbijane sodbe, pa je v okviru tretjega sojenja na prvi stopnji presojalo še zahtevek v višini 33.925,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.1997 do plačila. Skladno z napotilom naslovnega sodišča v sklepu I Cp 1836/2008 z dne 11.3.2009 je v okviru novega sojenja moralo natančno odgovoriti na vprašanje, ali so ob sedaj nesporni ugotovitvi o trčni hitrosti v prometni nezgodi udeleženih vozil (25 km/h) in ugotovljenih pojemkih pri trčenju, vse težave, ki jih zatrjuje tožeča stranka, res posledica obravnavanega škodnega dogodka. Iz obrazložitve že zgoraj citiranega sklepa namreč izhaja, da so v že pridobljenih izvedenskih mnenjih izvedencev medicinske stroke (dr. R.B. in Komisije za fakultetna izvedenska mnenja) prisotna nasprotja v zvezi s vprašanjem, kakšne poškodbe je tožeča stranka utrpela v prometni nezgodi oziroma ali so težave tožeče stranka, ki so se pokazale v razdobju več kot enega leta po poškodovanju, v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Ugotovljeno nasprotje je sodišče prve stopnje skladno z napotilom skušalo odpraviti tako, da je po predlogu tožene stranke dopustilo dokaz z dopolnitvijo izvedenskega menja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki bi ga ta podala po pridobitvi vse relevantne medicinske dokumentacije za tožečo stranko. Sodišče prve stopnje obrazloži, da zgoraj imenovana institucija svojega izvedenskega dela skladno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 9.9.2009 ni dopolnila, saj to zaradi dejstva, da se tožeča stranka ni odzvala vabilu na osebni pregled, ni bilo mogoče, kar je imelo za posledico sklepanje sodišča prve stopnje po pravilu o dokaznem bremenu (215. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ki je štelo, da tožeča stranka večjega oziroma nadaljnjega obsega škode, ki naj bi izvirala iz predmetnega škodnega dogodka, ni uspela dokazati in je ob tem, ko opravičljivih razlogov za ravnanje tožeče stranke ni našlo in ko je prof. dr. Vladimir Smrkolj (Komisija za fakultetna izvedenska mnenja) podal izrecno izjavo, da izdelava dopolnitve izvedenskega menja brez osebnega pregleda poškodovanca ni mogoča, odločilo kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Meni, da izjava izvedenca, s katero se je seznanila šele na naroku 19.11.2010, ne ustreza dejanskemu in resničnemu stanju stvari. Dejstvo je namreč, da je postavljeni izvedenec tožečo stranko pozval na pregled, pri čemer je izrecno zapisal, da naj s seboj prinese 100,00 EUR, takšna zahteva pa je po stališču tožeče stranke protipravna, zraven tega pa je izvedenec tisti, ki mora odgovoriti na vprašanja sodišča in preiskovanec nikakor nima možnosti, da izbira kakšne preiskave. Pritožba v nadaljevanju opozarja, da je tožeča stranka prava neuka stranka, ki je bila v času poziva praktično brez pooblaščenca, saj je zaradi skrhanega zaupanja prekinila mandatno razmerje s takratnim pooblaščencem in zaprosila za brezplačno pravno pomoč, ki ji je bila odobrena šele 6.1.2010, to je po pozivu izvedenca. Zaradi vsega navedenega je po stališču pritožbe podana kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano očitno nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu. Sodišče prve stopnje bi tako moralo postopati skladno z 12. členom ZPP in tožečo stranko opozoriti na njene pravice in ji omogočiti pregled pri izvedencu. Podrejeno pa tožeča stranka tudi ugotavlja, da so v spisu listine, na podlagi katerih bi bilo mogoče meritorno odločiti o višini odškodnine. Končno pa pritožba opozarja, da je tožeča stranka po pooblaščencu na naroku 19.1.2010 izrecno navedla, da se bo udeležila pregleda, vendar zanj ne more plačati. Tudi sicer pa meni, da je odločitev sodišča prve stopnje ob sklepanju po pravilu o dokaznem bremenu materialnopravno zmotna, saj je dokazno breme vendar na toženi stranki, sodišče pa bi o zahtevku lahko odločilo tudi na podlagi dokazov v spisu ob uporabi določila 216. člena ZPP, nenazadnje je navedena odločitev tudi v popolnem nasprotju z načelom pravičnosti. Glede na navedeno tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov predmetne pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, podane pa niso niti kršitve določb postopka, ki jih zatrjuje pritožba. V posledici navedenega je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi utemeljeno sklepalo po pravilu o dokaznem bremenu in se pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more uveljaviti, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, saj je bilo breme dokazovanja obstoja škode oziroma njenega obsega kot posledice obravnavanega škodnega dogodka v danem primeru skladno s pravili materialnega prava na tožeči stranki, tako da se tudi ta pritožbeni razlog ne izkaže kot utemeljen.

Po pregledu in preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, utemeljeno zavrnilo, v posledici tega pa sklepalo po pravilu o dokaznem bremenu, ne da bi ob tem zašlo v procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Uvodoma velja pojasniti, da je civilni pravdni postopek dispozitivne narave in so stranke postopka tiste, ki prispevajo gradivo, ki naj bo podlaga sodni odločitvi. Skladno s prvim odstavkom 7. člena ZPP, ki je le še dodatno konkretizirano v 212. členu ZPP, morajo stranke navesti dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, razporeditev dokaznega bremena v zvezi s pravno pomembnimi dejstvi pa narekujejo pravila materialnega prava. V danem primeru, ko tožeča stranka vtožuje odškodnino za negmotno škodo, je potrebno izhajati iz določil Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), uporaba katerih ima podlago v določbi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo neposlovne odškodninske obveznosti. Skladno s 154. členom ZOR velja pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, tako da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, lahko pa se odškodninske obveznosti razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Iz navedenega torej sledi, da je oškodovanec tisti, ki mora z izjemo obstoja krivde, dokazovati preostale elemente odškodninske obveznosti, in sicer nastanek škodnega dogodka, obstoj škode ter vzročno zvezo med njima. Glede na pravkar obrazloženo pritožba zato zmotno meni, da je bilo dokazno breme v dani procesni situaciji na toženi stranki, saj zgolj dejstvo, da je izvedbo dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja predlagala tožena stranka, dokaznega bremena v zvezi z dokazovanjem vzročne zveze med obravnavanim škodnim dogodkom in nastalo škodo oziroma njenim obsegom, ne prevali na toženo stranko. Tožena stranka je namreč s podajo dokaznega predloga za dopolnitev izvedenskega menja zgolj izkoristila svojo procesno pravico, da aktivno vpliva na rezultate dokazovanja v postopku in s tem na dejanski stan, ki bo podlaga meritorni odločitvi. ZPP v 212. člen namreč pravdnim strankam ne nalaga zgolj, da morajo navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek, temveč tudi, da navajajo dejstva in predlagajo dokaze, s katerimi izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnika, prav v luči citiranega določila pa je tožena stranka v namen izpodbijanja trditev tožeče stranke o obstoju vzročne zveze, ob tem ko so že pridobljena izvedenska mnenja v zvezi s tem vprašanjem izražala različna strokovna stališča, predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja Komisije na za fakultetna izvedenska mnenja.

Kakor izhaja že iz sklepa naslovnega sodišča I Cp 1836/2008 z dne 11.3.2009, bi bilo na podlagi dopolnitve izvedenskega mnenja potrebno razčistiti predvsem vprašanje vzročne zveze med obravnavanim škodnim dogodkom in zatrjevanim obstojem nadaljnje oziroma večje škode, ki se odraža v vztrajajočih zdravstvenih težavah tožeče stranke, ki so se pojavile časovno odmaknjeno, v razdobju več kot leto dni po škodnem dogodku (kompresijski sindrom v zapestju, razpoka diskusa, ki jo ugotavlja izvedenec dr. R.B. kot poškodbo nastalo v predmetnem škodnem dogodku) ter razmejiti posledice obravnavane nezgode od vplivov bolezenskih stanj. Za potrebe izdelave dopolnitve izvedenskega menja je bila tožeča stranka z vabilom prof. dr. V.S. z dne 21.9.2009 vabljena na osebni pregled, vendar se tega dne 1.10.2009 ni udeležila, o čemer je zgoraj imenovani izvedenec istega dne obvestil sodišče (uradni zaznamek na hrbtni strani list. št. 270) in ob tem navedel, da dopolnitve izvedenskega mnenja brez ponovnega pregleda tožeče stranke ni mogoče izdelati. Temu stališču zagotovo ne gre oporekati, saj je izvedenec kot strokovnjak tisti, ki poda oceno, ob kakšnih pogojih lahko po pravilih znanosti in stroke odgovori na zastavljena vprašanja sodišča. V kakšnem smislu pa naj bi bila izjava izvedenca sicer v nasprotju z dejanskim in resničnim stanjem stvari, kakor zatrjuje pritožba, pa pritožbeno sodišče ne more ugotoviti, tožena stranka pa tako zatrjevanega podrobneje ne pojasni. Ob vpogledu v vabilo tožeči stranki na osebni pregled z dne 21.10.2009 pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz tega ne izhaja neposredna zahteva, da tožeča stranka s seboj prinese denarni znesek v višini 100,00 EUR, prav tako pa iz navedenega vabila ne izhaja, da bi bila izdelava izvedenskega mnenja kakorkoli pogojena s plačilom tega denarnega zneska oziroma z opravo morebitnih dodatnih preiskav, kakor to želi predstaviti pritožba. Res je v vabilu navedeno, da mora tožeča stranka s seboj prinesti zdravstveni karton svojega osebnega zdravnika ter fotokopije vse zdravstvene dokumentacije, ki se nanaša na obravnavano poškodovanje, prav tako pa približno 100,00 EUR za plačilo morebitnih preiskav, v kolikor bi jih tožeča stranka želela opraviti, vendar pa je pritožbeno sodišče ob pravkar predstavljeni dikciji, ko je govora o morebitnih preiskavah, ki bi se opravile le, v kolikor bi tožeča stranka to želela, prepričano da bi bilo tudi povsem laični osebi razumljivo, da oprava dodatnih plačljivih preiskav ni obvezna, prav tako pa iz vabila ne izhaja, da bi bila izdelava izvedenskega mnenja s temi preiskavami kakorkoli pogojena. Navedba o možnih dodatnih preiskavah v vabilu tudi gotovo ni mišljena v smislu, da bi tožeča stranka te lahko poljubno izbirala, kakor to nakazuje pritožba, temveč bi na te gotovo napotil izvedenec zaradi ugotovitve zdravstvenega stanja tožeče stranke, v kolikor bi se to za izdelavo izvedenskega menja izkazalo kot potrebno.

Vabilo z dne 21.9.2009 po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja vsebinsko tako zahtevnega pisanja, da bi tožeča stranka pri interpretaciji tega, v luči pravice do učinkovitega sodnega varstva, potrebovala kvalificirano pravno pomoč. V 12. členu ZPP je sicer res uzakonjeno načelo pravne pomoči prava nevešči stranki, vendar pa se tudi od pravdnih strank pričakuje, da v svoji zadevi postopajo z določeno mero skrbnosti. Že v kolikor bi izhajali iz dolžne skrbnosti, za katero se od povprečnega človeka pričakuje, da jo pokaže v lastnih zadevah, bi od tožeče stranke utemeljeno pričakovali vsaj, da bi se obrnila na sodišče, v kolikor so bile v zvezi z vabilom oziroma navedbo o plačilu dodatnih preiskav kakršnekoli nejasnosti, pa tudi v kolikor je menila, da plačila morebitni dodatnih preiskav ne bi zmogla, kar povsem utemeljeno izpostavi že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in je zato tudi na mestu prvostopenjski očitek tožeči stranki, da od prejema vabila z dne 21.9.2009 pa vse do prve glavne obravnave dne 19.1.2010, ko je preteklo skoraj štiri mesece, sodišča niti ni obvestila o tem, da se osebnega pregleda ni udeležila in tudi ne o razlogih za to, tako da sodišču pravzaprav sploh ni dala priložnosti, da ravna v luči določbe 12. člena ZPP. Tudi sicer je potrebno ugotoviti, da tožeča stranka v času prejema vabila ni bila brez pooblaščenca, saj je sodišče z dopisom, ki ga je to prejelo dne 6.10.2009, obvestila, da je dne 29.9.2009 ustno prekinila pooblastilno razmerje z dotedanjim pooblaščencem, odvetnikom L.H.. Tožena stranka v povezavi s pravkar obravnavanim sicer zatrjuje nasprotja med listinami spisa in razlogi sodbe, ki pa jih pritožbeno sodišče ne zazna, tudi tožena stranka pa jih natančneje ne opredeli.

Z oziroma na to, da pride načelo dispozitivnosti v rednem pravdnem postopku posebej do izraza, in je v ospredju pravno zavarovani interes tožeče stranke po plačilu odškodnine, je tudi od nje same pričakovati, da bi v predmetnem postopku pokazala določeno aktivnost in z oziroma na samo naravo spornega predmeta, ko gre za nepremoženjsko škodo, s tem prispevala, da se ugotovi obseg in višina škode, ki po njenih zatrjevanjih izvira iz obravnavanega škodnega dogodka. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zato sledi sodišču prve stopnje v stališču, da na strani tožeče stranke ni najti opravičljivih razlogov, da se pregleda pri izvedencih ni udeležila, zmotno pa je pritožbeno naziranje, da je o predmetnem zahtevku mogoče meritorno odločiti že na podlagi listin v spisu, saj, v kolikor ima tožeča stranka s tem v mislih zdravstveno dokumentacijo, sodišče ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem, da bi samo, brez strokovne pomoči izvedencev, presojalo obstoj oziroma neobstoj spornih pravno relevantnih dejstev; kot izhaja že iz sklepa naslovnega sodišča opr. št. I Cp 1836/2008 z dne 13.11.2009, pa v predmetnem postopku že pridobljena izvedenska mnenja zaradi ugotovljenih nasprotij ne dajejo zadosti podlage za odločitev v zadevi.

V predmetni zadevi prav tako ni osnove za odločitev o zahtevku po prostem preudarku ob uporabi 216. člena ZPP. Skladno s citiranim določilom sodišče, če ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti le z nesorazmernimi težavami, odloči o tem po prostem preudarku. Predmetni primer namreč pravkar opisanemu zakonskemu dejanskemu stanu ne ustreza. Izhajajoč iz zgoraj navedenega je odločitev sodišča po prostem preudarku mogoča le, kadar je zahtevek za plačilo odškodnine po temelju utemeljen, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, saj je še vedno sporen obstoj vzročne zveze med zatrjevano nadaljnjo škodo oziroma večjim obsegom škode v smislu, ali vsa ta škoda dejansko izvira iz predmetnega škodnega dogodka. Tudi sicer, v kolikor bi bila sporna tudi zgolj višina odškodnine, pa bi bilo sklepanje po prostem preudarku utemeljeno le v primeru, ko višine odškodnine ne bi bilo moč ugotoviti oziroma bi to bilo možno le z nesorazmernimi težavam, o čemer pa v danem primeru, ko izvedba dokaza z izvedencem medicinske stroke v namen razjasnitve pravno relevantnega dejanskega stanja ni bila možna zaradi ravnanja oziroma opustitve tožeče stranke, ne more biti govora.

Ob vpogledu v predmetni pravdni spis se izkaže, da tožeča stranka tudi na prvi narok za glavno obravnavo dne 19.1.2010 ni pristopila, navzoč je sicer bil njen pooblaščenec, ki pa razlogov za odsotnost svoje stranke ni mogel pojasniti, saj s temi ni bil seznanjen. Ne drži kakor zatrjuje pritožba, da je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo že zgoraj navedenega dne po svojem pooblaščencu zatrdila, da se bo udeležila pregleda, vendar zanj ne more plačati, saj je pooblaščenec na predmetnem naroku le pojasnil, da bi se tožeča stranka pregleda, na katerega je že bila vabljena, udeležila, v kolikor plačilo ne bi bilo potrebno. Ne nazadnje pa tožeča stranka po svojem pooblaščencu odločitve sodišča, ko je to na glavi obravnavi dne 19.1.2010 sklenilo, da se dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ne izvede, ker se tožeča stranka pregleda za potrebe izdelave dopolnitve mnenja ni želela udeležiti in zato izdelava mnenja ni bila mogoča, ni grajala v smislu določb 286.b člena ZPP in vztrajala pri izvedbi tega dokaza, tako da se že tudi iz tega razloga na kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP sedaj v pritožbi ne more več uspešno sklicevati. Ne gre pa prezreti tudi dejstva, da se tožeča stranka že tudi v okviru drugega sojenja v zadevi na prvi stopnji na osebni pregled h Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja zaradi izdelave medicinske ekspertize ni odzvala, iz dopisa prof. dr. V.S., ki ga je sodišče prejelo dne 4.3.2008 (list. št. 180), pa izhaja, da je bila tožeča stranka k izvedencem vabljena kar štirikrat, vendar se vabilu ni odzvala, svojega izostanka pa tudi ni opravičila, sodišče pa je tudi obvestila, da se pregleda pri izvedencih ne bo udeležila, kakor to izhaja iz dopisa sodišča Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja z dne 10.3.2008 (list. št. 181). Prav tako pa tožeča stranka že v svoji pripravljalni vlogi z dne 30.1.2008 izraža stališče, da za izdelavo izvedenskega mnenja pri Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja osebni pregled prav gotovo ni potreben, izvedbi tega dokaza pa tudi sicer nasprotuje. Glede na navedeno so zato utemeljeni pomisleki pritožbenega sodišča, ali ima tožeča stranka sploh interes za pridobitev medicinske ekspertize, ki bi bila izdelana na podlagi osebnega pregleda, saj njena ravnanja do sedaj v postopku ne kažejo v tej smeri.

Dodati velja le še, da sodišče v pravdnem postopku ne odloča preprosto po načelu pravičnosti, temveč na podlagi trditev pravdnih strank in izvedenih dokazov, tako da skladno z 8. členom ZPP po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka odloči, katera dejstva bo štelo za dokazana in tako ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje podredi ustrezni normi materialnega prava, iz katere izhajajo določene pravne posledice. Le na tak način, ko si vselej prizadeva razkriti materialno resnico, hkrati uresničuje načelo pravičnosti. Odločitev, ki daje pravno varstvo dejanskemu upravičencu iz materialnopravnega razmerja, je namreč hkrati tudi pravična odločitev. V primeru, ko pa določenega za odločitev pravno pomembnega dejstva zaradi učinkovanja procesnih pravil ni mogoče ugotoviti, pa sodišče skladno z določilom 215. člena ZPP sklepa po pravilu o dokaznem bremenu, kakor je to povsem utemeljeno storilo tudi v predmetni zadevi.

Po obrazloženem pritožbi tožeče stranke ni bilo moč priznati uspeha, zato jo je pritožbeno sodišče skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Posledica neuspeha tožeče stranke s pritožbo je tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka. Le-te tožeča stranka skladno z določilom prvega odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP krije sama.