VSL sodba in sklep II Cp 1151/2008

Pritožba v preostalem delu se zavrne in se v nerazveljavljenem in nezavrženem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da se opravi parcelacija – delitev parc. št. 3185/1 na novi parc. št. 3185/4 in 3185/5, skladno z elaboratom evidentiranja spremembe v zemljiškem katastru v sodnem postopku, ki ga je izdelal sodni izvedenec ... (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je tudi, da se v zemljiškem katastru ugotovijo in evidentirajo spremembe katastrskih podatkov in da se ukine parc. št. 3185/1 (2. točka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da je omenjeni elaborat priloga sodbe in ugotovilo, da sta tožnika vsak do ½ lastnika parc. št. 3185/5 k.o. ... in se pri tej vzpostavi zemljiškoknjižno stanje z vknjižbo lastninske pravice na ime obeh tožnikov za vsakega do ½. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan iz parc. št. 3185/5 k.o. ... odstraniti nasuto zemljino, izravnati terensko razliko s parc. št. 3185/4 k.o. ... in teren zatraviti, v bodoče pa se mu prepovedujejo vsi posegi v lastninsko pravico tožnikov na parc. št. 3185/5 k.o. ..., zlasti nasipanje zemljine, gradnja opornega zidu, vožnja z vsemi vozili ali mehanizacijo in odlaganje drv na nepremičnini. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožencu naložilo, da tožnikoma plača njune pravdne stroške v znesku 3.433,65 EUR. Proti takšni odločitvi je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev razveljavi, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma zavrže. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo prepoved reformacije in peius. Sodišče prve stopnje v novem sojenju ne bi smelo razsoditi v škodo tožene stranke, saj se je v razveljavljenem postopku pritožila le ona. Navaja tudi, da je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Prav iz izjave tožeče stranke L.V., ko je bila zaslišana kot stranka, je razvidno, da se zatrjevana 20-letna priposestvovalna doba ni mogla izteči. Glede na to izjavo je priposestvovalna doba začela teči dne 15.9.1975, ko jima je tast podaril zemljišče, 20-letna priposestvovalna doba pa se je pretrgala na dan tastove smrti oziroma 9.7.1995. Zaradi vpisa v zemljiško knjigo na podlagi sklepa o dedovanju ima prednost pred drugo pravico, tudi če je bila pridobljena na orginaren način pa ne vpisana v zemljiško knjigo. Če bi prišlo do priposestvovanja, bi mu nastala velika škoda, saj bi bila meja le 80 cm od že zgrajene hiše. Opozarja tudi na izpoved priče V. D., ki je za soglasje v zvezi s prekopom vodovoda do njene nepremičnine prosila njega. Da tožnika nista bila v dobri veri izhaja tudi iz izjav prič D. V. ml., B. V. in A. V.. Tožeča stranka v zemljiški knjigi v zemljiškem katastru ni preverjala lastninskega stanja, kar pomeni slabo vero tožeče stranke. V zvezi s tem je napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožnika nista znala tolmačiti podatkov zemljiškega katastra, s katerim bi prišla do spoznanja o lastništvu parc. št. 3185/1 k.o. .... Tožnika nista predložila nobenega drugega dokaza, da jima je pravni prednik podaril več, kot je razvidno iz darilne pogodbe. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo judikata Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 125/2001, z dne 13.2.2001, iz katerega je razvidno, da nihče ne more pridobiti lastninske pravice na delu nepremičnine. Tožeče stranke v tej pravdi ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami ZPP za posamezna pravdna dejanja. T. K. od 28.9.2007 ni imela pooblastila za zastopanje tožeče stranke v tej zadevi. Stroški so samo pavšalno navedeni in ni razvidno in preverljivo, kako je sodišče prve stopnje prišlo do teh stroškov. Tožnika sta v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Toženec je podal tudi odgovor na odgovor tožeče stranke na pritožbo. Pritožba je delno utemeljena. Ni v nasprotju z načelom prepovedi reformatio in peius odločitev, s katero pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb postopka. Pritožbeno sodišče je s sklepom z dne 7.3.2007 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju je tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek, o katerem je prvostopenjsko sodišče odločalo prvič. Če je tako, potem z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ni moglo poseči v načelo prepovedi reformatio in peius. Toženec pa tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 11. točki 2. odst. 339. člena ZPP, češ da odvetnica T. K. ni imela pooblastila za zastopanje tožeče stranke v tej zadevi po 28.9.2007. Navedeni očitek ne drži, saj je omenjena odvetnica izkazala svoje upravičenje za zastopanje tožeče stranke s pooblastilom, ki ga je sodišču predložila z vlogo z dne 26.11.2007. Pritožbeno sodišče je v omenjenem razveljavitvenem sklepu opozorilo, da v primeru pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem, ko torej lastninska pravica nastane izvirno, z izpolnitvijo v zakonu določenih pogojev, zadostuje le ugotovitveni zahtevek. Tožnika sta zahtevala ugotovitev pridobitve lastninske pravice (s priposestvovanjem) na delu parcele 3185/1 k.o. ... in sicer v tistem delu, ki je v elaboratu, na podlagi katerega bo geodetska uprava evidentirala spremembo parcelacije, označen oziroma določen z (rezervirano) parcelno številko 3185/5 k.o. .... Tako bi morala tožnika tudi oblikovati tožbeni zahtevek. Vendar ga nista. Tako sta z delom tožbenega zahtevka zahtevala odločitev v sporu, ki ne sodi v sodno pristojnost. Hkrati je sodišče z odločitvijo v tem delu (1. in 2. točka izreka sodbe) kršilo načelo enakopravnosti in prirejenosti sodnih in upravnih postopkov. Obveznost sodišča je, da odloči v sporu o civilnopravnem razmerju med njegovimi udeleženci oziroma v konkretnem primeru v sporu o obsegu pridobitve lastninske pravice tožeče stranke oziroma o njeni pridobitvi tudi na spornem delu nepremičnine. Če ugotovitev lastninske pravice pogojuje parcelacijo oziroma delitev parcele (parcelacija je združitev parcel in delitev parcele – 1. odst. 47. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, ZEN) oziroma, če pogojuje spremembo v temeljni evidenci nepremičnin oziroma zemljiškem katastru, evidentira to spremembo organ, ki vzpostavlja, vodi in vzdržuje zemljiški kataster. To pa je Geodetska uprava Republike Slovenije – v nadaljevanju geodetska uprava (3. člen ZEN). Geodetska uprava v upravnem postopku evidentira spremembo v zemljiškem katastru, in sicer na predlog sodišča na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je bilo odločeno v sporu o pridobitvi lastninske pravice na delu parcele, ki ji mora biti priložen elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga med sodnim postopkom izdela izvedenec geodetske stroke (1. odst. 8. člena ZEN). Izdelava elaborata predstavlja podlago za tehnično izvedbo sodbe in strokovno podlago za postopek evidentiranja sprememb. V elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru na podlagi pravnomočne sodbe mora biti prikazano obstoječe stanje in predlog sprememb, ki se evidentirajo (2. odst. 8. člena ZEN). Elaborat torej vsebuje predlog parcelacije oziroma predlog oblikovanja novih parcel (z navedbo rezerviranih parcelnih številk), o katerem z odločbo (52. člen ZEN) odloči geodetska uprava. Ta je torej tisti organ, ki ukine prejšnjo parcelo in novo oblikovanim določi parcelne številke. Izvedenec geodetske stroke torej ni mogel opraviti parcelacije niti tega ne more sodišče. Prav tako ni z izdelavo elaborata ukinil parcelo, kot to navaja sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe. Kot je bilo navedeno, je izvedenec le izdelal elaborat, ki predstavlja strokovno podlago za izvedbo postopka evidentiranja parcelacije, ki ga bo opravila geodetska uprava. To pomeni, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo prirejenosti sodnih in upravnih postopkov, ko je s sodbo v upravni stvari odločilo, da se opravi parcelacija, ugotovi in evidentira sprememba katastrskih podatkov in ukine parcela št. 3185/1 (1. in 2. točka izreka izpodbijane sodbe). S tem je podana bistvena kršitev določb postopka po 3. točki 2. odst. 339. člena ZPP. V skladu z določilom 2. odst. 354. člena ZPP je pritožbeno sodišče v tem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in v istem delu zavrglo tožbo. Pritožba zoper preostali del izpodbijane odločitve ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je že v omenjenem razveljavitvenem sklepu pritrdilo ugotovitvi sodišča prve stopnje o izpolnjenosti zakonskih pogojev za priposestvovanje dela nepremičnine parc. št. 3185/1 k.o. .... V razlogih je odgovorilo na večino pritožbenih navedb, ki jih toženec ponavlja v obravnavani pritožbi. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je šlo v obravnavanem primeru za izjalovljen derivativni poskus pridobitve lastninske pravice. Oče oziroma tast obeh tožnikov jima je podaril zemljišče, po izpovedi tožnice, na katero se toženec še posebej sklicuje v svoji pritožbi, preden sta začela z zidavo. Zidati pa sta začela v letu 1973. Kasneje, 24.9.1975, pa so sklenili pisno darilno pogodbo. Tožnica je izpovedala tudi, da je tast v naravi pokazal, da jima daje tudi tisti del zemljišča, ki je predmet spora med pravdnima strankama. Ta del zemljišča po katastrskih podatkih ni zajet v parcelo št. 3185/2 k.o. ..., ki je nastala po kasnejši parcelaciji in katere lastnika sta tožnika, vendar pa sta ga imela tožnika od daritve dalje v posesti. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja prič in strank zaključilo, da sta bila tožnika posestnika spornega sveta od leta 1973 ali 1974. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil del očetovega darila tudi sporni del zemljišča, ki po obstoječih podatkih predstavlja del toženčeve parcele 3185/1 k.o. ... in da je prišlo do diskrepance med uživalnim in katastrskim stanjem. Na spornem delu zemljišča sta tožnika ves čas vršila posest tako, da sta ga kosila, sadila drevesa, obirala sadje, zlagala drva, na njegovem delu že v letu 1980 postavila gospodarski objekt, kasneje pesjak in garažo, ga tlakovala in asfaltirala. Meja izvrševanja posesti tožnikov in toženca je bila vidna v naravi, saj je sporni del zemljišča nivojsko nižji od dela, ki ga poseduje toženec. Ugotovljeno pravnorelevantni dejanski okoliščini posesti toženec v pritožbi ne oporeka. Oporeka pa ugotovljenemu časovnemu intervalu dobrovernosti obeh tožnikov. Tako v pritožbi uveljavlja okoliščino, da se je priposestvovalna doba pretrgala z dnevom smrti pokojnega očeta M. V. (9.7.1975). Okoliščina smrti očeta pravdnih strank sama po sebi ni pravno relevantna za izpodbijanje domneve dobrovernosti. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da nihče ni vedel za razliko med dejanskim uživalnim stanjem in mapnim stanjem vse do začetka gradnje toženčevega sina v letu 2004. Toženec je sicer navedel, da je vedel za mapno stanje, vendar pa vse do sklepa o dedovanju v letu 1996 tožnika na to ni opozoril, ker, kot je navedel, ni bil lastnik obravnavanega zemljišča. Tudi če bi ta okoliščina držala, lahko pogojuje le zaključek, da tožnika šele od takrat dalje nista bila več v dobri veri, kar pa za samo pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ni relevantno, saj je do takrat že potekla 20-letna dobroverna posest (4. odst. 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR). Čeprav iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je v obravnavani zadevi izkazana dobroverna in tudi zakonita posest spornega dela nepremičnine (2. odst. 28. člena ZTLR), pa je nedvomno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnika najkasneje v letu 1995, ko so se iztekli tudi pogoji, določeni v 4. odst. 28. člena ZTLR, postala lastnika spornega dela nepremičnine. Pritožbeno sodišče je v gornjih razlogih že opozorilo, da tožnika s spremembo tožbenega zahtevka nista v celoti sledila določbam ZZK-1 in ZEN. Tako sodba, ki v celoti sledi tožbenemu zahtevku, v izreku, pri opredelitvi nepremičnin, ne navaja obstoječega stanja podatkov o zemljiščih, ampak stanje, kakršno bo po evidentiranju sprememb v zemljiškem katastru (prim. določilo 4. odst. 8. člena ZZK-1). Ali je glede na preliminarnost tehnične izvedbe sodbe v zemljiškem katastru, pri čemer je, kot je bilo navedeno, strokovna podlaga evidentiranja spremembe elaborat in glede na povezanost podatkov zemljiškega katastra in zemljiške knjige (2. in 7. odst. 4. člena in 5. odst. 8. člena ZEN) mogoče zemljiškoknjižno realizirati tudi takšno sodbo pa je vprašanje, ki se prvenstveno tiče interesa tožnika, ne pa tudi toženca. Navedeni razlogi glede opredelitve nepremičnine veljajo enako tudi glede odločitve sodišča prve stopnje, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku po 99. členu Stvarnopravnega zakonika in tožencu naložilo, da preneha z vznemirjenjem lastninske pravice tožnikov ter vzpostavi prejšnje stanje. Sicer pa navedenega dela sodne odločitve toženec s pritožbo tudi opredeljeno ne izpodbija. Pritožba zoper navedeni del odločitve je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Neutemeljena je tudi pritožba zoper stroškovno odločitev. Iz stroškovnika tožeče stranke izhaja, katera opravila je sodišče štelo za priznana in katera ne, ter kako jih je ovrednotilo. Sodišče odmeri nagrado za tiste odvetniške storitve, ki so bile dejansko opravljene in prizna tiste stroške, ki so dejansko nastali. Pri tem je za sodno odločitev brezpredmetno, ali je za te storitve oziroma stroške odvetnica izdala stranki račun, kot sicer napačno meni toženec. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 2. odstavka 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP.