VSL sklep III Cpg 1322/2010

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo kot prepozno prijavo terjatve upnika E. S.p.A iz Italije.. V pritožbenem roku je zoper sklep prvostopenjskega sodišča pritožbo vložil upnik, na katerega se nanaša izpodbijani sklep. V pritožbi je uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

Upnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da prvostopenjsko sodišče v konkretnem primeru ni postopalo skladno z določbami Uredbe Sveta ES št. 1346/2000 (v nadaljevanju Uredba), saj upnik ni bil obveščen skladno z določbo 40. člena navedene Uredbe o roku za prijavo terjatev oziroma o posledicah zamude navedenega roka. Navedena Uredba, ki ima od vstopa Republike Slovenije v Evropsko unijo tudi na območju Republike Slovenije neposredni učinek, v 1. odstavku 40. člena določa dolžnost stečajnega sodišča ali upravitelja, ki ga je imenovalo to sodišče, da takoj po uvedbi postopkov v primeru insolventnosti nemudoma obvesti znane upnike z običajnim ali stalnim prebivališčem ali registriranim sedežem v drugih državah članicah. V 2. odstavku istega člena pa je določena vsebina informacij, poslanih s posameznim obvestilom iz 1. odstavka in določa, da morajo vsebovati zlasti roke, posledice zamude teh rokov, organ, ki je pristojen za sprejemanje prijav terjatev in druge določene ukrepe. Lahko pa tudi navaja, ali morajo upniki, katerih terjatve so prednostne ali zavarovane s stvarmi, prijaviti svoje terjatve. Okoliščina, da Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/07 do 52/10 – v nadaljevanju ZFPPIPP) ne ureja tega vprašanja, v ničemer ne vpliva na upoštevnost te določbe, saj imajo uredbe ES neposredni učinek na območju v vseh držav članic Evropske unije. Tako določeno obvestilno dolžnost s posameznim obvestilom znanim upnikom z običajnim ali stalnim prebivališčem ali registriranim sedežem v drugih državah članicah je zato potrebno razumeti kot izjemo od ureditve vročanja v insolvenčnem postopku v 123. členu ZFPPIPP.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče štelo kot neupoštevano sklicevanje upnika v svoji prijavi na Uredbo na podlagi dveh okoliščin in sicer, da se je stečajni postopek začel na predlog istega upnika, kateremu je bil tudi vročen sklep o začetku postopka kakor tudi na okoliščini, da je upnika v tem postopku zastopal odvetnik s sedežem v Sloveniji, kateremu je bil tudi vročen sklep o začetku postopka. Upnik v pritožbi pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da mu je bil preko pooblaščenca vročen sklep o začetku stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom z dne 9.11.2009. Vendar bi imela vročitev tega sklepa upniku učinek v smislu obvestila iz 1. odstavka 40. člena Uredbe samo pod predpostavko, da bi sklep vseboval tudi informacije iz 2. odstavka istega člena Uredbe. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da sklep o začetku stečajnega postopka ne vsebuje informacij glede rokov in posledic z zamudo teh rokov in organa za sprejemanje prijav terjatev, na kar pravilno opozarja upnik v pritožbi.

Materialnopravno zmotno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da ni bilo podlage za dodatno pisno obveščanje upnika v smislu Uredbe na podlagi okoliščine, da je bil upnik v postopku zastopan po slovenskem odvetniku. Uredba opredeljuje dolžno postopanje sodišča oziroma stečajnega upravitelja glede posameznega obveščanja ob izkazanih dveh predpostavkah, to je, da gre za znane upnike in da imajo upniki običajno ali stalno prebivališče ali registriran sedež v drugih državah članicah. Uredba te dolžnosti ne izključuje v povezavi z morebitnim sedežem pooblaščenca takega upnika v državi, v kateri teče insolvenčni postopek. Okoliščina, da je bil stečajni postopek začet na predlog samega upnika s sedežem v drugih državah članicah, ima zato za posledico zgolj, da je s tem izkazana dejanska predpostavka iz 1. odstavka 40. člena Uredbe in je s tem podana tudi ustrezna obvestilna dolžnost sodišča oziroma stečajnega upravitelja. Določila citirane Uredbe pa ne dajejo podlage za razlago, da je bil upnik že s tem, ko je bil zastopan po slovenskem odvetniku, zgolj z objavo oklica o začetku stečajnega postopka na spletni strani Ajpesa ustrezno obveščen o rokih za prijavo terjatev in pravnih posledicah zamude roka Uredba je zagotovila ustrezno zaščito tujih upnikov stečajnega dolžnika ne glede na to ali ima morebiti takšen upnik svojega pooblaščenca v državi insolvenčnega dolžnika. Zato izključevanje dolžnega postopanja sodišča v povezavi s to okoliščino nima podlage v Uredbi.

Iz zgoraj podane utemeljitve tako izhaja, da bi pritožnik moral biti individualno obveščen o rokih za prijavo terjatve in posledicah neprijave terjatve skladno z določbo 40. člena Uredbe. Ker ta postopek ni bil izveden, upnik ne more trpeti škodljivih posledic v smislu izgube možnosti prijave terjatev v stečajnem postopku. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrženje prijave terjatve upnika, saj zaradi opustitve sodišča ta rok pred vložitvijo prijave niti še ni začel teči. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek (3. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).