VSL sklep IV Cp 3262/2010

Pritožbi se ugodi ter se sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljavi.

Tožnik je vložil tožbo za razvezo zakonske zveze. Po vložitvi tožbe mu je sodišče vročilo nalog za plačilo sodne takse. Tožnik je nato v ugovornem roku podal predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je njegov predlog zavrnilo, češ da je prepozen, saj oprostitve plačila sodnih taks ni mogoče zahtevati za nazaj.

Proti sklepu vlaga laično pritožbo tožnik. V pritožbi pojasnjuje, da 1. točko izpodbijanega sklepa izpodbija zato, ker je bil z obveznostjo plačila sodne takse prvič seznanjen šele s prejemom plačilnega naloga.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je izpodbijana odločba skladna z enotno sodno prakso. Tako v sodni praksi velja, da v nobenem primeru ni mogoče predlagati taksne oprostitve za nazaj – torej za tiste primere, glede katerih je taksna obveznost nastala pred dnem, ko je vložen predlog za oprostitev. Takšna razlaga temelji na določbah o obsegu veljavnosti taksne oprostitve (13. čl. ZST-1 (1)), ki učinek taksne oprostitve navezuje na tiste taksne obveznosti, ki do tega dne še niso nastale. O tem, kdaj v posameznih procesnih primerih nastopi taksna obveznost, pa govori 5. člen ZST-1. V konkretnem primeru je torej taksna obveznost nastopila ob vložitvi tožbe in ne morebiti šele s prejemom plačilnega naloga ali celo s potekom ugovornega roka zoper le tega.

Pritožbeno sodišče od razlage, po kateri laična stranka oprostitve plačila sodne takse za tožbo ne more uveljavljati za nazaj in sicer v okviru ugovornega roka zoper plačilni nalog, zavestno odstopa. V nadaljevanju bodo podani argumentirani razlogi za zavesten odstop od sodne prakse.

ZPP (2) v 12. členu določa, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz navednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, sodišče opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Gre za temeljno procesno načelo o pomoči prava neuki stranki. Kot vsa načela mora tudi to načelo prevevati celoten postopek. Temeljna načela se v svetu pravnih pravil uresničujejo na tri načine.

Za prvi način je pristojen sam zakonodajalec, ki mora poskrbeti, da so pravna pravila skladna z vrednotnimi izhodišči temeljnih načel. Primeri, ki se nanašajo tudi na uresničevanje načela iz 12. čl. ZPP so npr. določbe o nalogu za plačilo sodne takse (105.a člen ZPP), o vračanju nepopolnih vlog v popravo (108. čl. ZPP) ali o pravnem pouku (89. in 324. čl. ZPP).

Drug način za uveljavljanje temeljnega načela o pomoči prava neuki stranki je ravnanje sodnikov v pravdi, ki se opira neposredno na to temeljno načelo. To načelo mu generalno zapoveduje, naj laično stranko opozarja na njene procesne pravice.

Tretji način, na katerega se temeljno načelo iz 12. člena ZPP odraža v svetu pravnih pravil, pa je razlaga pravnih pravil v skladu z vrednotnimi izhodišči temeljnih načel.

Če bi veljale le določbe ZST-1, ki jih je pritožbeno sodišče povzelo uvodoma, potem tožeče stranke, pa naj bo še tak laik in še tako socialno ogrožena, nikoli ne bi bilo mogoče opozoriti na njeno procesno pravico iz 168. čl. ZPP (oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse), kolikor se ta nanaša na taksno obveznost, ki nastane takoj ob vložitvi tožbe. Usoda takšne tožeče stranke bi bila zgolj ob ozki jezikovni razlagi določb ZST-1 z vložitvijo tožbe zapečatena. Od laika je namreč težko pričakovati, da si bo sam sposoben pravilno razložiti določbe ZST-1 na ta način, da mora ob vložitvi tožbe takoj zahtevati oprostitev plačila sodnih taks, ker tega za taksno obveznost, ki se nanaša na tožbo, sicer ne bo mogel nikoli več storiti. Od laika je tudi pretirano pričakovati, da se bo zavedal tega, da je z vložitvijo tožbe postal taksni zavezanec ter da se te obveznosti (vsaj v celoti) ne bo mogel na noben način nikoli rešiti – ne s predlogom za taksno oprostitev in niti ne z umikom tožbe. Taksne obveznosti se torej tudi v primeru, če so za to podani utemeljeni materialnopravni razlogi, ne bi mogel nikoli rešiti od trenutka, ko je tožbo oddal, čeprav ga na to nihče ni opozoril in čeprav se tega sam ni zavedal.

Takšna ureditev bi nasprotovala pravici do sodnega varstva v povezavi z načelom socialne države (2. čl. Ustave). Bila bi torej protiustavna, kar bi sodišču narekovalo, da sproži postopek ugotavljanja ustavnosti takšne ureditve pred ustavnim sodiščem.

Ampak: bila bi protiustavna, če ob določbah ZST-1 ne bi bilo tudi določb ZPP, ki omogočajo drugačno razlagalno izpeljavo tega procesnega položaja. Takšno, ki bo tudi ustavno skladna.

Rečeno je že bilo, da se načelo pomoči prava neuki stranki odraža tudi skozi posamezna pravna pravila ter da vsa načela skupaj obenem predstavljajo argumentacijsko vodilo pri razlagi posameznih pravnih pravil. Rečeno je tudi že bilo, da je primer takšnega pravila, ki stranki pomaga, tako da jo posebej opozarja na njene obveznosti, tudi pravilo o tem, da je treba stranki poslati nalog za plačilo sodne takse (2. odst. 105. a člena ZPP). Do poteka roka iz tega naloga stranka ni v zamudi s plačilom takse in tudi nikakršne procesne posledice (fikcija umika tožbe) ne morejo nastopiti.

Po tem roku je stranka v zamudi, poleg tega pa nastopi fikcija umika. A vendarle tako ni v vseh primerih. Nobenega dvoma najbrž ni, da stranka, ki je plačilnemu nalogu ugovarjala (5. odst. 34. čl. ZST-1), ta rok zamakne. Potem pa je tu še izjema iz 3. odst. 105. a člena ZPP. Ta izjema se glasi: „če so podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks“.

Kakšen je vsebinski pomen tega zakonskega besedila? Ali je pravi pomen tega besedila ta, da je izjema podana takrat, kadar je nekdo oproščen plačila sodnih taks? Takšno pravilo bi bilo nesmiselno, kajti če ni taksne obveznosti, potem tudi postopka po 105. a členu ZPP ni treba opraviti. Poleg tega: če bi imel zakonodajalec v mislih ta primer, bi izjemo formuliran preprosto: „razen, če je stranka oproščena plačila sodnih taks“.

Drug možen pomen tega besedila bi bil ta, da je stranka sicer podala predlog za oprostitev plačila sodnih taks, vendar o njem do poteka roka iz plačilnega naloga še ni bilo odločeno. Tudi tu velja, da bi zakonodajalec v tem primeru zapisal: „razen če je stranka podala utemeljen predlog za oprostitev plačila sodnih taks, pa o njem še ni bilo odločeno“. Poleg tega vsak predlog za oprostitev plačila sodnih taks (tako kot ugovor proti plačilnem nalogu) odloži nastanek taksne zamude in odloži nastop fikcije umika.

Tako torej ostane le še ta možnost, da 3. odst. 105. a člena ZPP v resnici pomeni, da stranka izpolnjuje pogoje za taksno oprostitev, pa predloga iz svoje nevednosti doslej ni podala (ker niti ni vedela za obstoj taksne obveznosti in tudi ne za obstoj svoje pravice iz 168. čl. ZPP). Sedaj, ko je bila s plačilnim nalogom na to svojo obveznost opozorjena (in je bila hkrati opozorjena tudi na to, kakšne bodo posledice neplačila), pa je taksno oprostitev zahtevala, le da o njej še ni bilo odločeno. Vsebinsko dilemo, ki jo ponuja besedilo 3. odst. 105.a člena ZPP je zato po prepričanju pritožbenega sodišča mogoče rešiti le na ta način, da bo skladna z argumentacijskim vodilom iz 12. čl. ZPP in da bo skladna z ustavnim načelom socialne države (2. čl. Ustave). To pa pomeni, da laična stranka lahko predlaga oprostitev plačila sodnih taks za tožbo tudi še v ugovornem roku zoper plačilni nalog.

V konkretni zadevi je tožnik takšno oprostitev v navedenem roku tudi predlagal. Ker je sodišče njegov predlog zavrnilo kot prepozen, je pritožbeno sodišče iz zgoraj navedenih razlogov pritožbi ugodilo ter takšno odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje bo torej moralo v nadaljevanju odločiti o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.

----------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008)

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji)