VSRS Sodba VIII Ips 232/2010

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 5. 7. 2007 in 11. 6. 2007 ter Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 8. 8. 2007, o prepovedi opravljanja dela in o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, za vrnitev nazaj na delo, vpis delovne dobe v delovno knjižico, izplačilo razlike v plači za čas od 11. 6. 2007 do 22. 8. 2007 in plač za čas od 22. 8. 2007 dalje, ter za plačilo stroškov predpravdnega postopka. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožnik (policist) dne 9. 6. 2007 med 2.00 in 5.30 uro brez razloga streljal s službeno pištolo na parkirišču v Šentjurju. Pri tem je ogrozil premoženje (strelna poškodba na dveh avtomobilih) in povzročil nevarnost za življenje ljudi, ki so se tam nahajali. Njegovo ravnanje predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (35. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) in ima tudi vse znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti (317/I. člen Kazenskega zakonika, KZ - Ur. l. RS, št. 63/1994 in nadaljnji). Ker delovnega razmerja z njim ni bilo mogoče nadaljevati, mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zakonito mu je izrekla tudi ukrep prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nemožnosti preizkusa izpodbijane sodbe. Navaja, da je tožena stranka zamudila rok za podajo odpovedi, saj je za okoliščine, ki jo utemeljujejo, izvedela že dne 12. 6. 2007. Stališča izpodbijane sodbe v zvezi z obveščanjem sindikata v postopku odpovedi niso pravilna. Zakonodajalec je želel, da delodajalec počaka z odpovedjo do prejema mnenja sindikata, na kar kaže določitev roka, v katerem sindikat lahko poda mnenje, in možnost nasprotovanja odpovedi. Tožnik spornega dne ni streljal na parkirišču v industrijski coni. Obstaja dvom o tem, ali je tožnik izstrelil sporne tulce iz orožja. Ker je levičar, bi se večje število karakterističnih delcev moralo nahajati na levi roki, ne na desni. Za naboje znamke seller belot je značilna prisotnost kalcija in silicija, ki na tožnikovih rokah nista bila najdena. Sodišče ni ugotavljalo, na katerem delu rok so bili najdeni karakteristični delci – tožnik se je lahko z delci kontaminiral ob rokovanju z orožjem pred oddajo na forenzični pregled, kar pomeni obstoj verjetnosti, da je bila večina delcev na dlaneh. Za obstoj očitanega kaznivega dejanja mora obstajati konkretna nevarnost za ljudi, katere pa tožena stranka ni dokazala. Nižji sodišči nista ugotavljali, ali je bil sploh kdo ogrožen. Tožnik reviziji prilaga zapisnike iz kazenskega postopka, s katerimi do sedaj ni razpolagal. Iz njih izhaja, da sta Ž. in K., ki sta bila prisotna na kraju dogodka, izjavila, da sta mislila, da gre za pok petard in temu nista posvečala večje pozornosti, torej se nista počutila ogrožena; B. in H. sta izpovedala, da jima je bilo ob odvzemu vzorca na policijski postaji rečeno, da obstaja velika možnost za pozitiven rezultat, ker sta morala pred odvzemom vzorca oddati svoje orožje, kar pomeni tudi razstaviti nabojnik; G. je izpovedal, da tožnik spornega dne ni streljal. Tožena stranka je predlagala, naj se G. zasliši kot pričo, vendar sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Čeprav je revizija formalno vložena zoper sodbo sodišča druge stopnje v celoti, ne vsebuje razlogov glede odločitve o prepovedi opravljanja dela tožnika za čas trajanja postopka. V tem delu Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe zato ni preizkusilo.

6Revizijski očitek, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, ni utemeljen. To absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) revizija uveljavlja le pavšalno in je podrobneje vsebinsko ne opredeli. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo, saj je sodišče druge stopnje odločitev o zakonitosti tožniku podane izredne odpovedi utemeljilo z ustreznimi razlogi tako dejanske kot tudi pravne narave.

7Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je tožnik je dne 9. 6. 2007 med 2.00 in 5.30 uro brez razloga streljal s službeno pištolo in s tem naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja po 317. členu KZ. Na podlagi 1. alineje citiranega določila ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, na podlagi 2. alineje pa, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

9Če delavec tako zahteva, mora delodajalec o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka (prvi odstavek 84. člena ZDR). Sindikat lahko poda svoje mnenje v roku 8 dni, če ga v tem roku ne poda, pa se šteje, da odpovedi ne nasprotuje (drugi odstavek 84. člena ZDR). Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da izredna odpoved ni nezakonita, ker naj bi bila podana, še preden je sindikat podal svoje mnenje. To stališče revizija izpodbija neutemeljeno. Vrhovno sodišče je glede drugega odstavka 84. člena ZDR že zavzelo stališče (1), da „lahko sindikat v 8 dneh (od seznanitve z nameravano odpovedjo) poda mnenje, pri čemer ni določeno, ali je to lahko podano še v fazi nameravane odpovedi ali po dejansko izvršeni odpovedi (kar bi bilo ob upoštevanju naslednjih zakonskih določil bolj logično). Ta določba delodajalcu ne preprečuje, da odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi dal prej kot v 8 dneh, kolikor ima na voljo sindikat za svoje mnenje in odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti preuranjena, če je dana pred potekom tega roka. To še toliko manj, ker tretji odstavek istega člena določa, da sindikat lahko nasprotuje odpovedi (ne nameravani odpovedi), kar pomeni, da je v skladu z zakonsko določbo, če je odpoved pogodbe o zaposlitvi dana pred podajo mnenja sindikata“. S tem stališčem Vrhovno sodišče ni poseglo v pravico sindikata, da od delodajalca zahteva zadržanje odpovedi, kar zmotno očita revizija. Če sindikat v skladu s tretjim odstavkom 84. člena ZDR v 8 dnevnem roku (četudi bi se ta iztekel po tem, ko bi bila delavcu pogodba že odpovedana) poda pisno obrazloženo mnenje, v katerem nasprotuje odpovedi, je to mnenje za delodajalca zavezujoče v tem smislu, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne more učinkovati do poteka roka za arbitražno oziroma sodno varstvo, seveda ob predpostavki, da je delavec pri delodajalcu zahteval zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 85. člena ZDR).

10Neutemeljen je revizijski očitek, da je tožena stranka zamudila rok za podajo odpovedi. Iz revizijskih navedb izhaja, da tožnik uveljavlja zamudo subjektivnega roka za odpoved. Na podlagi drugega odstavka 110. člena ZDR mora pogodbena stranka podati izredno odpoved najkasneje v subjektivnem roku 15 dni od seznanitve z razlogi, ki jo utemeljujejo, v primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca. Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da sta tako trenutek seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, kot tudi trenutek seznanitve s kršitvijo delovne obveznosti in storilcem, po svoji naravi dejanski vprašanji, in ju je potrebno ugotavljati v vsaki zadevi posebej glede na okoliščine obravnavanega primera (2). Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da tožena stranka dne 11. 6. 2007, ko je podala pisno obdolžitev in prepoved opravljanja dela, še ni vedela za storilca, oziroma še ni bila seznanjena z razlogom, ki bi utemeljeval izredno odpoved. Vrhovno sodišče soglaša, da so v obravnavani zadevi obstajali razumni razlogi, ki so narekovali dodatne poizvedbe o dejanskem stanju. Kot je sodišče druge stopnje pravilno obrazložilo, je bilo namreč ob spornem dogodku prisotnih več oseb s sledovi streljanja na rokah, zato je tožena stranka morala počakati na analizo sledi, ki jo je opravil Center za forenzične preiskave (CFP). Datum 21. 6. 2007, ko je tožena stranka dobila izsledke raziskave CFP, je zato utemeljeno štelo za tisti trenutek, od katerega je začel teči subjektivni rok za podajo izredne odpovedi. Tožniku je bila pogodba izredno odpovedana dne 5. 7. 2007, kar je znotraj zakonsko določenega 15-dnevnega roka. Tudi sicer je ugotovitev o tem, kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, oziroma s kršitvijo delovne obveznosti in storilcem, dejanska ugotovitev, na katero je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Obširnih revizijskih navedb (citiranje izjav prič in objav v medijih), s katerimi tožnik dokazuje, da je tožena stranka že dne 12. 6. 2007 izvedela za okoliščine, ki utemeljujejo izredno odpoved, zato ni mogoče upoštevati, saj so usmerjene v izpodbijanje drugostopenjske dokazne ocene, kar ni dovoljen revizijski razlog, da bi dokazna ocena pritožbenega sodišča temeljila na relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP), pa revizija ne uveljavlja.

11Ni mogoče upoštevati obširnih revizijskih navedb, s katerimi tožnik dokazuje, da spornega dne na parkirišču v industrijski coni ni streljal, oziroma zatrjuje, da glede na vsebino forenzičnega mnenja obstaja dvom, da je izstrelil sporne tulce iz orožja. S temi navedbami izpodbija drugostopenjsko dokazno oceno o tem, da je storil v odpovedi očitano ravnanje. Kot je bilo že pojasnjeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog, relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z dokazno oceno o storitvi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja pa revizija ne uveljavlja. Prav tako ni mogoče upoštevati zapisnikov in izjav iz kazenskega postopka, ki jih je tožnik priložil reviziji in pojasnil, da z njimi do sedaj ni razpolagal. Na podlagi 372. člena ZPP smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Tožnik z navedenimi zapisniki in izjavami ne zatrjuje in ne dokazuje bistvenih kršitev v postopku, temveč želi doseči spremembo dokazne ocene, t. j. da ni storil očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja.

12Vrhovno sodišče soglaša z drugostopenjsko presojo, da je tožena stranka dokazala resen in utemeljen odpovedni razlog. V izredni odpovedi očitano ravnanje (naklepno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja; 2. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR) je pritožbeno sodišče pravilno opredelilo kot kršitev 35. člena ZDR. Kot je obrazložilo je tožnik orožje uporabljal popolnoma brez razloga, ne da bi s tem varoval življenje ali premoženje, kar je v nasprotju z njegovimi službenimi zadolžitvami in prepovedjo v 35. členu ZDR, po kateri se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Pravilna je tudi presoja, da tožnikovo ravnanje izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti iz prvega odstavka 317. člena KZ, kar utemeljuje podajo odpovedi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. V skladu s citiranim določilom KZ se tisti, ki s splošno nevarnim dejanjem ali sredstvom povzroči nevarnost za življenje ljudi ali za premoženje velike vrednosti, kaznuje z zaporom do treh let. Vrhovno sodišče je glede tega kaznivega dejanja že obrazložilo, „da je kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti ogroževalni delikt, kar pomeni, da je posledica povzročitev neposredne ali konkretne nevarnosti, to se pravi nevarnosti, ki neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodovanje zavarovane dobrine (3), oziroma, „da je konkretna nevarnost v teoriji določena kot neko neredno stanje, v katerem lahko po splošnih izkušnjah z verjetnostjo vsak čas nastopijo škodljive posledice (4)“. Revizija neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni dokazala, da je bila s tožnikovim dejanjem povzročena konkretna nevarnost za ljudi. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da so se na kraju dogodka nahajali ljudje (policisti, ki so bili na zabavi). Gre za dejansko ugotovitev, na katero je Vrhovno sodišče vezano. Tožnikovo streljanje brez razloga na kraju, kjer so se nahajali tudi drugi policisti, je nedvomno predstavljalo neposredno nevarnost za njihovo življenje, t. j. nevarnost, ki bi se lahko vsak čas sprevrgla v poškodovanje zavarovane dobrine. Sodišče druge stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je tožnik z uporabo pištole ogrozil življenje ljudi, s tem pa tudi izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 317. člena KZ.

13Ob upoštevanju vsega zgoraj obrazloženega in ugotovitve izpodbijane sodbe o tem, da delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, je tožena stranka tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

14Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Sodbi VIII Ips 250/2003 z dne 13. 1. 2004 in VIII Ips 156/2007 z dne 11. 3. 2008.

Op. št. (2): Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že večjem številu svojih odločb, npr. VIII Ips 227/2007 z dne 20. 10. 2008, VIII Ips 424/2007 z dne 6. 11. 2008, idr..

Op. št. (3): Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 294/2004 z dne 2. 3. 2006 in I Ips 51/2004 z dne 9. 3. 2006 (iz slednje med drugim izhaja, da je obsojenec z odvrženjem dveh močnih pirotehničnih sredstev v bližini otrok povzročil konkretno nevarnost za te otroke).

Op. št. (4): Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 116/98 z dne 23. 1. 2001. Iz nje med drugim izhaja, da se je obsojenec nedvomno zavedal in tudi privolil v konkretno nevarnost, ko je s pištolo streljal proti sosednjim blokom, in to v času, ko je vedel, da so stanovalci doma, saj je v stanovanjih gorela luč.