VDSS sodba Pdp 1191/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki, dana 30.06.2006, nezakonita (točka 1 izreka), zato jo je razveljavilo in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto „video inšpektor“ ali na drugo ustrezno delovno mesto, mu vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače, po predhodnem odvodu ustreznih prispevkov in davkov pristojnim službam in zavodom od pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila ter mu priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu, vse v roku 15 dni pod izvršbo (točka 2 izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke (točka 3 izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da prvostopno sodišče ni ustrezno upoštevalo in ocenilo dejstva, da je tožnik v svojem poročilu toženi stranki z dne 15.06.2006 priznal, da je pozabil, da ima mesec maj 31 dni. S tem je po stališču tožene stranke praktično priznal svojo krivdo in malomarno ravnanje, ki je tako visoke stopnje, glede na to, da je tožnik dolgoletni delavec z izkušnjami na njegovem delovnem mestu, da se mu kaj takega ne bi smelo pripetiti. Navedeno dejstvo je odločilno za razsojo obravnavane zadeve. Ker prvostopno sodišče tega dejstva ni ocenilo, je bistveno kršilo določbo kazenskega postopka (pravilno: pravdnega postopka), kar narekuje razveljavitev prvostopne sodbe. Poleg tega je prvostopno sodišče tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni pomembno, ali bi tožnik moral vedeti za odtujitev ključev, temveč, če je po spornem dogodku odtujitve ključev sam ravnal v skladu s pravili, ki jih za njegovo službo določa Pravilnik o delovanju video nadzora. Tožnik je odpovedal, ko ni izločil, oziroma, ko je presnel videokasete, ki so bile za toženo stranko odločilne za dokazovanje izrednega škodnega dogodka. To naj bi storil, ker je zmotno štel število dni v mesecu maju, to pa obvladajo že otroci nižjih razredov osnovne šole in je možno pričakovati tudi od povprečno inteligentne osebe. Tožnik v zvezi s tem ni navedel nobenega opravičljivega razloga, kako je do take zmote lahko prišlo. Ravnal je v nasprotju s pravili službe, natančneje z določili Pravilnika o delovanju video nadzora. Glede na pomembnost zadeve in v zvezi s tem tožnikove kršitve je nadaljnje sodelovanje med toženo stranko in tožnikom in s tem nadaljevanje delovnega razmerja onemogočeno.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo. V odgovoru se sklicuje na pravilno izveden dokazni postopek, na pravilno dokazano oceno sodišča prve stopnje in glede na to pravilno odločitev o tožbenem zahtevku. Predlaga, naj pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo s pritožbo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pa tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Za odločitev o tožbenem zahtevku je bila bistvena presoja sodišča prve stopnje, s katero se strinja tudi pritožbeno sodišče, da iz izvedenih dokazov ni mogoče ugotoviti, da je tožnik na delovnem mestu video inšpektorja pri toženi stranki kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kot mu jih je očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30.06.2006 (priloga A5 spisa).

Delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, če obstajajo razlogi, določeni v Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR) in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR). Utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, je dolžna dokazati tista stranka, ki pogodbo o zaposlitvi izredno odpoveduje (2. odstavek 82. člena ZDR). Razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu so navedeni v 1. odstavku 111. člena ZDR. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, navedenega v 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, po kateri lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Tožena stranka je v odpovedi očitala tožniku kršitev 10. člena Pravilnika o delovanju video nadzora ter pravice in obveznosti video inšpektorja in njegovega pomočnika na video nadzoru (listovna št. B4 – v nadaljevanju Pravilnik), posebej 2. in 3. alineje 10. člena. Iz obrazložitve odpovedi izhaja očitek tožniku, da ni izločil videokaset o opravljenem video nadzoru z dne 24.05.2006 in 25.05.2006, čeprav mu je bilo to posebej naročeno. Ne glede na to pa je bil po 3. alineji 10. točke Pravilnika kot video nadzornik dolžan zaščititi vse materialne dokaze, torej tudi videokasete, ki bi služile kot dokaz v disciplinskem postopku ali za potrebe sodišča. S tem, ko je tožnik presnel videokasete, na katerih je bil posnet vhod v prostor, iz katerega je bila izvršena tatvina ključev, so bili izbrisani vsi dokazi o vstopu v sobo, iz katere je bila tatvina izvršena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izvedeni dokazi ne dopuščajo ocene, da je tožnik kot video nadzornik že pred 01.06.2006 vedel za tatvino ključev iz kovinskega trezorja iz pisarne nadzornikov pri toženi stranki. V času, ko je bila tatvina ključev verjetno izvršena, to je 24.05.2006 oziroma 25.05.2006, je bil namreč tožnik na dopustu, nadomeščal ga je sodelavec H.. Tožnik se je na delo vrnil 28.05.2006. Iz izpovedi priče D.L. (listovna št. 48 - 49 spisa) izhaja, da je tožnika opozorila na izločitev videokaset dne 01.06.2006, iz izpovedi tožnika (listovna št. 50 -51 spisa) pa njegovo pojasnilo, zakaj ni L. takoj povedal, da so videokasete z dne 24.05.2006 in 25.05.2006 že (skoraj) presnete), potem ko mu je naročila, naj jih izloči. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik vedel za izreden dogodek odtujitve ključev in da bi moral v skladu s Pravilnikom že sam izločiti videokasete. Prav tako je pravilno ugotovilo, da video inšpektorji niso opazili nepravilnosti in tako tudi niso mogli obvestiti uprave tožene stranke. Tožniku torej ni mogoče očitati kršitve 2. in 3. al. 10. člena Pravilnika tožene stranke, saj izvedeni dokazi ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev o tožnikovi kršitvi obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, kot mu jih je očitala tožena stranka v izredni odpovedi. Pri tem se pritožbeno sodišče strinja tudi s pomislekom prvostopnega sodišča glede ravnanja tožene stranke potem, ko je bilo 25.05.2006 ugotovljeno, da je prišlo do tatvine ključev iz blagajne.

Neutemeljena je pritožba, ko uveljavlja, da je tožnik priznal svojo krivdo v poročilu z dne 15.06.2006 (priloga B8). Tožnik se je namreč do svoje izjave v navedenem poročilu opredelil in jo pojasnil na zaslišanju dne 05.04.2007, kar je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe (1. odstavek na strani 3 obrazložitve, listovna št. 55 spisa). Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da iz navedenega poročila, pisnega zagovora tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in njegove izpovedi na glavni obravnavi, v zvezi z drugimi izvedenimi dokazi, izhaja, da ni storil očitane kršitve obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko uveljavlja, da tožnik ni dokazal nobenega opravičljivega razloga, zakaj je prišlo do zmote, da ima mesec maj 31 dni. Tožnik je namreč v zvezi s tem na zaslišanju izpovedal, da je potem, ko mu je L. naročila, naj izloči videokasete, pozabil, da so bile kasete z dne 24.05.2006 presnete že prejšnji dan, kasete z dne 25.05.2006 pa delno 01.06.2006, da je torej naročilo o izločitvi teh kaset prepozno. Očitno je torej, da opisana zmota, kot jo uveljavlja tožena stranka, ni povezana s kršitvami obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ali drugih obveznostih iz delovnega razmerja, kot jih je tožena stranka očitala tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega pritrjuje zaključkom iz izpodbijane sodbe, da ne obstajajo razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku,. da je bila izredna odpoved nezakonita, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku, kot je opisan v izreku izpodbijane sodbe, utemeljeno ugodilo v celoti. Zaradi tega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, v skladu z določbo 353. člena ZPP, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe.