VDSS sodba Pdp 233/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo opravljenih ur dežurstva in straže v višini, kot se obračunavajo nadure, popoldansko in nočno delo, v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti, razvidnih iz 1. točke izreka sodbe. Zavrnilo je tudi zahtevek na povračilo stroškov postopka. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 178.398,00 SIT v roku 8 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11.2006 dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da je efektivno delo lahko le aktivno ukrepanje ob izrednem in nepredvidenem dogodku in da vsega časa, ki ga tožnik prebije buden na dežurstvu, oziroma straži, ni mogoče šteti kot efektivno delo. V razlogih sodbe je ugotovilo, da je opravljanje rednega dela zahtevnejše od nalog dežurnega ali poveljnika straže, za kar ni imelo nobene dokazne podlage. Tako je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko je ugotovilo, da je bojna naloga (straža je edina bojna naloga v miru) manj zahtevna od rednega dela in da je opravljanje „drugih opravil“ (kot jih imenuje sodišče) enakovredno pripravljenosti na delo, ko naj bi tožnik čakal na delo. Bistvo spora je, da je sodišče samo ugotovilo, koliko časa je tožnik v času dežurstva in straže efektivno delal. Sodišče ugotavlja, da naloge v času dežurstva in straže ni mogoče šteti za efektivno delo, glede na določilo Kolektivne pogodbe. Za nekatera opravila po mnenju sodišča potrebuje tožnik več časa, za nekatera pa manj. Takšna ugotovitev je v nasprotju s predlaganimi dokazi in navedbami, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka ni predlagala niti enega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče dokazati, da tožnik ni efektivno delal. Tožnik pa je v svojih navedbah od minute do minute natančno opredelil delo, ki ga mora opravljati. Poleg vsega dela mora opravljati v času dežurstva in straže tudi usposabljanje, vendar to delo ni občasno, kot je sodišče ugotovilo v nasprotju z navedbami strank in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka tožniku izplačevala dodatek za dežurstvo, vendar je bilo to izjemoma. Tožena stranka ni izplačala vseh dodatkov za dežurstvo in stražo, iz osebne evidence rednega nadurnega dela za tožnika, ki je tožena stranka ni predložila, bi bilo razvidno, da je tožnik delal veliko več dežurstev in nočnih ur, kot so mu bile izplačane in so razvidne iz plačilnih list. Sodišče tudi ni vpogledalo v vse elaborate in hišne rede, iz katerih točno izhaja, katera opravila je moral opravljati, niti ni zaslišalo predlaganih prič, katere bi izpovedale, da je dejansko efektivno delal toliko, kot je navedel. Ugotavljalo je, da bi za čas dežurstva in straže lahko prejel višje plačilo, kot ga prejme za svoje redno delo, ko izvaja aktivno usposabljanje, čeprav za to ni imelo opore v dokazih. Dejstvo je, da je tožnik redno opravljal vsa dela, ki so navedena v pripravljalni vlogi in tega tožena stranka ni zanikala. Kljub temu, da drugega dela po določbah Pravil ne bi smel opravljati, je moral ta dela opraviti tako, kot tudi vsi njegovi kolegi po Sloveniji. Sodišče ne more zgolj na podlagi Pravil službe ugotavljati dejanskega stanja. V kolikor bi to storilo, bi moralo priznati nadomestilo vsaj za čas straže, kajti v Pravilih je določeno, da je staža edina bojna naloga v miru. Glede na to, da je praviloma 7 dni skupaj na bojni nalogi, se postavlja vprašanje, ali je dejansko bojna naloga efektivno delo, ko ni tožniku potrebno ničesar delati – to je počivati. Ugotovitev, da tožnik ni izkazal, da je opravil več efektivnega dela, kot je dobil izplačanega, je v nasprotju z vsemi navedbami, saj je tožena stranka tista, ki bi morala predložiti dokaze, da tožnik ni opravil toliko efektivnega dela, kot je navedel v svojih vlogah. Tožnik pa je za razliko od tožene stranke predlagal vpogled v elaborate in hišne rede, zaslišanje prič, predložitev osebne evidence rednega dela nadur, ki naj bi ga predložila tožena stranka, iz katere bi bilo razvidno za vsak posamezni dan, koliko časa je bil v službi in ali je opravljal dežurstvo oziroma stražo. Sodišče tudi ni odločalo o podrejenem in obogatitvenem zahtevku, ker tožnik zahtevka ni utemeljil niti obrazložil, kar pa ne drži, saj je to storil v tč. VII svojih navedb.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004, uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju: ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na pritožbene navedbe le še dodaja:

V tem individualnem delovnem sporu zahteva tožnik plačilo ur dežurstva in stražarske službe v višini, kot je določena za delo preko polnega delovnega časa (nadure). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zavzelo stališče, da dežurstva in opravljanja straže v Slovenski vojski ni mogoče šteti za nadurno delo, zato tožnik ne more zahtevati nadomestila v višini plačila za delo preko polnega časa. Po 212. točki Pravil službe v Slovenski vojski (Uradni list RS, št. 49/96; v nadaljevanju: PS) se v poveljstvih in enotah Slovenske vojske izvaja dežurna služba. Dežurstvo je funkcija notranje službe in hkrati funkcija poveljevanja, izvaja se nepretrgoma. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dežurstvo in straža predstavljata utečeno in stalno funkcijo, ki se izvaja nepretrgoma in kot taka nima značaja dela preko polnega delovnega časa. V času dežurstva dežurni in pomočnik tudi počivata (izmenoma), kar pomeni, da ves čas dejansko ne delata (216. točka PS). Narava dežurstva in straže v vojski je specifična, saj v tem času delavec, ki izvaja ti dve vrsti obveznosti, ne opravlja svojega dela. Po 206. točki PS predstavlja dežurstvo notranjo službo, ki obsega dejavnosti, ki zagotavljajo in ohranjajo neprekinjeno poveljevanje, delovno in bojno pripravljenost, vzdrževanje prostorov in opreme, vzdrževanje reda ter vojaške discipline. Iz nalog dežurnega poveljnika straže izhaja, da je prvenstveni namen izvajanja teh služb preprečevanje izrednih ali nepredvidenih dogodkov in ustrezno ukrepanje, ko do njih pride. Le v primeru aktivnega ukrepanja v izrednem in nepredvidenem dogodku bi lahko govorili o delu preko polnega delovnega časa, saj le v teh primerih aktivnost delavca presega naloge iz 206. točke PS. V primeru nepredvidenih dogodkov je plačilo višje ovrednoteno, kar določa 3. odstavek 96. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94, 44/97 in 87/97.) Glede na naravo dela v Slovenski vojski in glede na zadolžitve, ki jih mora delavec Slovenske vojske opraviti v času dežurstva in vodenja straže, ki traja nepretrgoma 24 ur in ki so določene v točkah 223. do 229. in točkah 290. do 294. PS, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je efektivno delo lahko le aktivno ukrepanje ob izrednem in nepredvidenem dogodku.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da opravila, ki jih tožnik opravlja v času dežurstva in straže ne predstavljajo efektivnega dela glede na določbe Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti RS (Uradni list RS, št. 18/91; v nadaljevanju: KPND). V času dežurstva tožnik ne opravlja rednega dela, temveč nadzor in kontrolo ter spremljanje in izvajanje stražarskih nalog. Tožnik je po opravljeni službi dežurstva oziroma straže prost toliko časa, da skupni delovni čas ne preseže mesečne delovne obveznosti (200. točka PS). Podobnih določb pri nadurah ni, saj jih te ne obravnavajo v okviru skupnega delovnega časa, temveč je določena omejitev glede njihovega obsega. Navedena določba torej le še dodatno poudarja, da opravljanje dežurstva in straže nikakor ne predstavlja dela preko polnega delovnega časa, temveč le drugačno razporeditev delovnega časa, ure dežurstva in straže pa se upoštevajo pri skupni obveznosti pripadnikov Slovenske vojske. Šele novi Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002; v nadaljevanju: ZDR) je v 141. členu opredelil pojem efektivnega delovnega časa. V navedeni določbi ZDR je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. V podobni zadevi je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 221/2005 z dne 11.4.2006 zavzelo stališče, da se dela (opravil, zadolžitve) v času dežurstva in straže ne bi štele kot delo. Gre za posebno obliko dela, vezano na naravo in organizacijo dela v vojski, ki utemeljuje tudi različno plačilo v primerjavi z rednim delom, ki ga delavec opravlja v okviru svojih rednih delovnih zadolžitev, in nadurnim delom, kolikor redno delo opravlja preko polnega delovnega časa.

Ker tožnik ni uspel dokazati, da v času dežurstva opravlja svoje redno delo, glede na stališče Vrhovnega sodišča RS pa ostale zadolžitve in obveznosti v času straže in dežurstva ne dajejo podlage za drugačen obračun plače kot v višini 60 % nadomestila osnovne plače, je bil tožbeni zahtevek pravilno utemeljeno zavrnjen. Zato tudi niso utemeljene tožnikove navedbe, da naj bi tožena stranka neupravičeno obogatena v smislu določb 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78).

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.