VSRS Sklep X Ips 135/2008

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) po pooblaščencu vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogojev iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1.

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi z določbami 104. in 105. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 2. 2006. S to je bila zavrnjena njena pritožba zoper sklep Davčnega urada Ljubljana z dne 12. 9. 2003, s katerim je upravni organ prve stopnje zoper družbo A., d. o. o., uvedel postopek prisilne izterjave dolžnega zneska davčnih obveznosti izbrisane družbe B., d. o. o, ki izvirajo iz seznama zaostalih obveznosti z dne 25. 7. 2003 (glavnica v višini 1.197.877,00 SIT in zamudne obresti v višini 785.039,45 SIT) ter stroškov za sklep o prisilni izterjavi v višini 4.000,00 SIT.

4Po določbi drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 in Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Upoštevaje trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in določbo prvega odstavka 367. a člena ZPP, ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem. Skladno z določbami četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

6Revidentka utemeljuje dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 z navedbo, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja posledic uvedbe stečajnega postopka za prisilno izterjavo davčnega dolga ter glede vprašanja dopustnega obsega poprave napak s popravnim sklepom, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 248/2005, sklep II Ips 298/97 in sklep Cp 2/2002.

7Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni podan.

8Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča mogoče z uspehom uveljavljati le, če sta obravnavani primer in primer, na katerega se sklicuje revident, v bistvenem enaka. V obravnavani zadevi iz podatkov v sodnem in upravnih spisih izhaja, da zoper družbo A., d. o. o. v času izdaje sklepa upravnega organa prve stopnje (dne 12. 9. 2003), stečajni postopek ni bil uveden. Iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 248/2005, na katero se revidentka sklicuje, pa izhaja, da je bil v času izdaje prvostopenjske upravne odločbe zoper dolžnika že začet stečajni postopek. Poleg tega gre v obravnavani zadevi za prisilno izterjavo davčnih obveznosti, v zadevi I Up 248/2005 pa za odmerni postopek obveznih dajatev. Zato gre po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi za drugačen pravni in dejanski položaj kot v zadevi I Up 248/2005. Revidentka se sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 298/97, iz katerega izhaja, da gre za vprašanje pravočasnosti ter posledic opustitve prijave terjatev v stečajno maso, kar pomeni, da gre za drugačen pravni in dejanski položaj kot v obravnavanem primeru. Glede na navedeno revidentka v zvezi z vprašanjem posledic uvedbe stečajnega postopka za prisilno izterjavo davčnega dolga ni izkazala, da je izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

9Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka dovoljenosti revizije tudi ni izkazala z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja dopustnega obsega poprave napak s popravnim sklepom. Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča se mora namreč nanašati na pravno vprašanje, ki je bistveno za odločitev. V obravnavani zadevi predmet odločanja ni bila presoja popravnega sklepa, prav tako pa iz podatkov sodnega in upravnih spisov ne izhaja, da bi bil v zvezi z obravnavano zadevo izdan kakršenkoli popravni sklep. Iz sklepa Vrhovnega sodišča Cp 2/2002, na katerega se sklicuje revidentka, pa izhaja, da je bil predmet presoje sklep sodišča druge stopnje, s katerim je popravilo izrek svoje sodbe tako, da je na novo določilo drugačne solastniške deleže, kot je bilo določeno s sodbo, katero je popravni sklep spreminjal. Ker gre po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi za drugačen pravni in dejanski položaj kot v zadevi, na katero se sklicuje revidentka, pogoj za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tudi v tem delu ni izkazan.

10Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka z navedbami, da v primeru, če bi se izkazalo, da stranka ni imela statusa aktivnega družbenika v družbi B., d. o. o., bi bila brez pravne podlage odgovorna za obveznosti izbrisane družbe, kar ima lahko zelo hude posledice, ni izkazala, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice. Revidentka bi namreč morala navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanjo zelo hude. Šele če bi revidentka navedla in izkazala konkretne posledice in razloge, zakaj so takšne posledice zanjo zelo hude, bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev zanjo res zelo hude posledice. Ker revidentka tega ne navaja, niti ne izkazuje, niso izkazani pogoji za dovolitev revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

11Ker revidentka ni izkazala zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

12Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).