VSRS Sodba I Up 230/2010

Pritožba se zavrne.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi in zaslišanju tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009 – odl. US), zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 6. 8. 2010 (1. točka izreka sodbe in sklepa) in tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Ur. l. RS, št. 111/2007, 111/2008 – odl. US in 58/2009) tožniku začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 5. 8. 2010 do dne 5. 11. 2010. Omejitev gibanja temelji na določbi 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, ker obstaja posredna okoliščina iz Uredbe 343/2003/ES. Ob prihodu iz tretje države je tožnik nezakonito prečkal mejo države članice zato je treba ugotoviti, ali je za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito pristojna Republika Slovenija ali Republika Italija.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 51. člena ZMZ pooblaščena, da o omejitvi gibanja odloča po prostem preudarku. Po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je v zadostni meri obrazložila vse relevantne pravne okoliščine o načinu in mejah prostega preudarka. Pravilna je tudi odločitev tožene stranke, ki je tožniku omejila gibanje na podlagi 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, saj je treba ugotoviti, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje.

3Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V Republiki Italiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj je to želel pridobiti v Republiki Sloveniji. Ker za mednarodno zaščito lahko zaprosi v katerikoli državi, je zoper njega neupravičeno odrejen ukrep omejitve gibanja.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbe pravilna in utemeljena na zakonu. Tožena stranka je pravilno uporabila določbo 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Po tej določbi lahko pristojni organ do predaje pristojni državi v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena ZMZ prosilcu omeji gibanje, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 343/2003/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2725/2000/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Uredba 343/2003/ES o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, v 10. členu določa, da je za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, odgovorna država članica, za katero se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 18 (3), vključno s podatki iz poglavja III. Uredbe (2725/2000/ES) ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal njeno mejo po kopnem, morju ali zraku in da ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu, ko pride do nezakonitega prečkanja meje.

7Iz tožnikovih navedb, danih delavcem policije dne 2. 8. 2010, in njegove prošnje za mednarodno zaščito z dne 3. 8. 2010 izhaja, da je iz države .. v Afeiki s ponarejenim britanskim potnim listom preko Pariza pripotoval v Milano v Italiji, za tem pa vstopil na ozemlje Republike Slovenije. Ker je tožnik ob prihodu iz države … v Afriki nezakonito prečkal meje držav članic Evropske unije, je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ, tožniku utemeljeno omejila gibanje na prostore Centra za tujce Postojna.

8Pritožbeni ugovor, da je vsaka država, v kateri tožnik zaprosi za mednarodno zaščito, dolžna obravnavati njegovo prošnjo, ni utemeljen. V primerih kot je obravnavani, ko prosilec nezakonito vstopi v eno državo članico EU in nato prestopi mejo in vstopi v drugo državo članico EU, se namreč na podlagi določbe 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ v zvezi z Uredbo 343/2003/ES državi dogovorita o tem, katera je glede na kriterije v Uredbi pristojna obravnavati njegovo prošnjo ne glede na to, v kateri od teh držav jo je vložil. Prosilec na izbiro države v takem primeru ne more vplivati.

9Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da ima tožena stranka z zakonom določeno pravico odločanja o prostem preudarku. Pri takem odločanju sodišče preverja le, ali je upravni organ pri svojem odločanju prekoračil meje prostega preudarka in ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen z zakonom. Meje prostega preudarka tožena stranka z izrekom ukrepa omejitve gibanja v obravnavanem primeru ni prekoračila, prosti preudarek pa je bil uporabljen v skladu z namenom, za katerega je določen.

10Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.