VSL sodba II Cpg 186/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 67092/2008 z dne 14.9.2008 obdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka. Ugotovilo je, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 4.607,14 EUR ne obstoji. Toženi stranki je še naložilo, da mora povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 950,36 EUR.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek delno zavrne ob hkratni ugotovitvi, da obstoji v pobot uveljavljana terjatev v višini 1.623.10 EUR, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili Komercialno plačilno pogodbo, št. xxx z dne yyy (v nadaljevanju Pogodba), po kateri se je tožeča stranka zavezala opravljati za toženo stranko prevoze blaga, slednja pa se je zavezala opravljene prevoze plačati. S tožbo je tožeča stranka uveljavljala plačilo prevozov, ki jih je opravila na podlagi navedene pogodbe za toženo stranko, slednja pa jih ni plačala.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vtoževana terjatev do tožene stranke obstoji, saj tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni nasprotovala njenemu obstoju, pač pa je trdila, da ima nasprotno terjatev v enaki višini napram tožeči stranki, ki jo je uveljavljala v pobot.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na trditve, ki sta jih podali pravdni stranki v postopku na prvi stopnji, in izvedeni dokazni postopek pravilno zaključilo, da tožena stranka obstoja zatrjevanih terjatev do tožeče stranke ni izkazala. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo toženi stranki, da mora izpolniti svojo pogodbeno obveznost, torej plačati vtoževani znesek.

Tožena stranka v pritožbi ne napada zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih je podalo glede neobstoja terjatve, ki se nanaša na plačilo odškodnine za 276 palet v višini 3.047,04 EUR, ki jih tožeča stranka naj ne bi vrnila toženi stranki. S pritožbo pa nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ne obstoji njena terjatev napram tožeči stranki v višini 1.623,10 EUR. Tožena stranka je trdila, da je med prevozom prišlo do poškodovanja blaga, za kar naj bi odgovarjala tožeča stranka. V pobot uveljavljani znesek predstavlja vrednost poškodovanega blaga, ki ga je tožena stranka zaračunala tožeči stranki glede na njeno odgovornost za poškodbo blaga, ki ga je prevzela v prevoz. Sodišče prve stopnje je glede na izrecno nasprotovanje tožeče stranke pravilno zaključilo, da je toženi stranki glede na določbe 67. in 69. člena Zakona o prevoznih pogodbah v železniškemu prometu (Ur. l. RS, št. 61/2000, v nadaljevanju ZPPŽP) prenehala pravica uveljavljati odškodninski zahtevek zaradi poškodovanja blaga med prevozom. Ta zaključek je oprlo na ugotovitev, da je tožena stranka kot pošiljateljica blaga podala reklamacijo šele potem, ko je že prepustila blago svojim kupcem torej prejemnikom blaga, saj temu dejstvu tožena stranka ni nasprotovala. Pritožbena trditev, da sta se stranki v 6. točki Pogodbe dogovorile, da je tožena stranka tista, ki uveljavlja odškodnino, predstavlja pritožbeno novoto. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji te trditve ni podala, zato jo pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku ne more upoštevati. Pogodbenega prava, ki sta ga dogovorili pravdni stranki, sodišče prve stopnje v okviru materialnopravnega preizkusa ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak le v obsegu, kolikor se stranke nanj sklicujejo. Kot rečeno, pa se tožena stranka v postopku na prvi stopnje ni konkretno sklicevala na nobeno določbo Pogodbe. Glede na pravilne razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev, je nepomembno dejstvo, da je tožeča stranka toženi stranki delno povrnila škodo za polomljeno blago. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej opredeljevati do tega dejstva. Drugačne pritožbene trditve niso upoštevne.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).