VDSS sodba Pdp 1270/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2006 in ugotovilo, da na njeni podlagi pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji za ves čas, ko ni delala, priznati in plačati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo, to je 15. v mesecu za pretekli mesec, do plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka v znesku 537,06 EUR (128.700,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navedla je, da odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s presojo pravilnosti postopka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni mogoče preizkusiti, saj o tem v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov. Poleg tega je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ker je dokazna predloga tožene stranke glede navedb o tem, da od delodajalca ni bilo mogoče pričakovati, da tožnici omogoči zagovor (vpogled v kazensko zadevo pri Okrajnem sodišču v Kopru ter zaslišanje župana tožene stranke B.P.) brez obrazložitve zavrnilo. S tem je poseglo v ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku. Zaradi tega je prišlo do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično do napačne uporabe materialnega prava, saj so bili razlogi, zaradi katerih tožena stranka ni bila dolžna tožnici omogočiti zagovora, podani. Tožnica je z očitanim ravnanjem izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve, oškodovanec je bil predstojnik njenega delodajalca, ki je bil pooblaščen za izvedbo postopka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zaradi očitnega napada zoper njegovo čast in dobro ime so bili prizadeti interesi in ugled delodajalca, zaupanje delodajalca je bilo omajano do take mere, da ni bilo mogoče pričakovati, da tožnici omogoči zagovor.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Tožnica je bila zaposlena v U.O.P.O, zaradi česar je pri odločanju v tem individualnem delovnem sporu potrebno upoštevati določbe 2. dela Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji), katerega veljavnost za zaposlene v upravah lokalnih skupnosti je predpisana v 1. odstavku 22. člena ZJU. Skladno s 3. odstavkom 24. člena ZJU je zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. V konkretnem primeru je bila presojana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2006 vročena istega dne, tožnica pa zoper njo ni vložila pritožbe na pristojni organ, ampak je s tožbo uveljavljala neposredno varstvo pred sodiščem. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče ob preizkusu pritožbe s sklepom opr. št. Pdp 20/2007 z dne 13. 7. 2007 zaradi pomanjkanja procesne predpostavke (t. im. notranja pot) štelo, da sodno varstvo ni dopustno, ter sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, razveljavilo in tožbo zavrglo. Na podlagi revizije tožnice je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 491/2007 z dne 9. 9. 2008 odločitev označilo za zmotno, saj na omenjeno procesno predpostavko sodišče ne bi smelo paziti po uradni dolžnosti, tožena stranka pa je ni uveljavljala. Sklep pritožbenega sodišča je zato razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Ob ponovnem preizkusu pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje še zlasti ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sprejelo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tudi nasprotje med temi razlogi in vsebino listinskih dokazov ni podano.

Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ker ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganih dokazov (vpogled v kazensko zadevo pri Okrajnem sodišču v Kopru, zaslišanje župana tožene stranke B.P.). Skladno z določbo 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, zaradi česar zavrnitev dokaznih predlogov stranke niti ne more predstavljati relativno bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.

Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo, saj je ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so bila potrebna za materialnopravno presojo tožbenega zahtevka.

Tožnica je s tožbo z dne 4. 3. 2006 zahtevala razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2006, podane iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS; št. 42/02), torej zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Iz obrazložitve navedene izredne odpovedi izhaja, da naj bi tožnica 29. 1. 2006 več naslovnikom poslala elektronsko pismo z žaljivo vsebino, ki se je nanašala na župana Mestne občine ..., s čimer naj bi izpolnila znake kaznivega dejanja razžalitve iz 1. odstavka 169. člena Kazenskega zakonika (KZ; Ur. l. RS, št. 63/94 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnice v celoti ugodilo, saj ji tožena stranka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora v smislu določb 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR, kot se zahteva v 2. odstavku 83. člena ZDR.

Po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od njega neupravičeno pričakovati oziroma če delavec to izrecno odkloni ali se neupravičeno ne odzove vabilu na zagovor. Tudi po določbi 7. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Konvencija MOD št. 158; Ur. l. SFRJ – MP, št. 4/84) delovno razmerje delavca ne more prenehati zaradi razlogov v zvezi z njegovim obnašanjem ali njegovim delom, preden se mu ne omogoči, da se zagovarja, razen če le-tega od delodajalca z razlogom ni pričakovati.

Izpolnitev navedene obveznosti ZDR v 2. odstavku 83. člena natančneje ne ureja, temveč napotuje na smiselno uporabo 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR. Da bi se delavec lahko zagovarjal, mu mora biti jasno predočeno, kakšna kršitev pogodbenih in drugih obveznosti se mu očita, saj se le tako lahko brani oziroma pove svoje stališče o očitku. Razumljeno v skladu s tem namenom in v obsegu, ki mu omogoča uspešno obrambo, je potrebno predhodno vročiti pisno obdolžitev. Določitev časa in kraja, ko in kjer lahko svoj zagovor poda, služi istemu namenu. Skupni cilj opisanih določb je v tem, da se delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči sodelovati v postopku, zagovor v tem kontekstu predstavlja njegovo pravico, da se seznani z in opredeli do očitanih kršitev oziroma da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo.

Če delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bila dana možnost zagovora, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita – razen v primeru obstoja okoliščin, zaradi katerih od delodajalca ne bi bilo upravičeno pričakovati, da zagovor omogoči oziroma če ga delavec izrecno odkloni ali se neupravičeno ne odzove vabilu. Kdaj bi bilo v smislu citiranega 2. odstavka 83. člena ZDR neupravičeno pričakovati, da se omogoči zagovor, je lahko odvisno od različnih okoliščin, ki morajo biti tehtne. V tem primeru odpade tudi zahteva po pisni obdolžitvi in formalni vročitvi le-te, kot sicer pravilno izpostavlja pritožba.

Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je torej pomembna, ni pa absolutna. In četudi je potrebno izjeme od te pravice obravnavati ozko, jih je potrebno obravnavati, kolikor jih delodajalec posebej uveljavlja in obrazloži. Tako je zapisalo Vrhovno sodišče RS v obrazložitvi sklepa opr. št. VIII Ips 20/2005 z dne 1. 3. 2005, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi. Vendar pa je v konkretnem primeru bistveno to, da tožena stranka najprej ni navajala, da tožnici zagovora ni omogočila zato, ker glede na okoliščine tega od nje ni bilo upravičeno pričakovati, ampak je štela, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2006 sploh ni bila učinkovita. Navajala je, da je šlo le za osnutek odpovedi oziroma da je bila z dopisom z dne 6. 2. 2006 preklicana, da je bila „prava“ izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana šele dne 13. 6. 2006 in sicer po zagovoru tožnice. Iz navedenega je tako mogoče sklepati, da tožena stranka niti ni imela namena, da tožnici zagovora ne bi omogočila, ampak ji ga je nameravala in ji ga tudi je (po tem, ko ji je že izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi), šele naknadno (na naroku za glavno obravnavo dne 17. 10. 2006) pa se je začela sklicevati na okoliščine, povezane s težo očitane kršitve delovnih obveznosti in porušenim zaupanjem, kar naj bi opravičevalo neopravo zagovora. Le-to pa ni zakonito, kot tudi ni zakonito že po izredni odpovedi delavcu omogočiti zagovora. Takšno stališče je ne nazadnje zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 86/2006 z dne 23. 5. 2006.

Tudi okoliščine, ki jih je navedla tožena stranka kot razloge, zaradi katerih tožnici naj ne bi bila dolžna omogočiti zagovora, po stališču pritožbenega sodišča niso takšne narave, da bi opravičevale njeno ravnanje. Glede domnevno porušenega zaupanja predstojnika do tožene stranke je namreč potrebno upoštevati, da naj bi do tega prišlo ob vsaki kršitvi delovnih obveznosti, ki ima za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj sicer delodajalec ne bi izbral tako skrajnega ukrepa, glede teže očitanih kršitev pa velja celo nasprotno: prav zaradi tega, ker gre za hudo kršitev, bi bilo potrebno delavcu omogočiti, da pove kaj meni o očitkih, kakšno je njegovo stališče do predvidenega ukrepa, do okoliščin in podobno. Takšna so tudi stališča Vrhovnega sodišča RS, na primer v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 84/2007 z dne 11. 3. 2008.

Ker tako v presojani zadevi tožena stranka tožnici pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2006 ni omogočila zagovora, pri čemer niso bile podane okoliščine, zaradi katerih tega od nje ne bi bilo upravičeno pričakovati, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, pravilna.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.