VDSS sklep X Pdp 717/2009

Pritožbi predlagatelja se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljavi in predlog v tem delu z a v r ž e .

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (odločitev o stroških postopka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlagatelj sam krije svoje pritožbene stroške.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo predlog predlagatelja, da se ugotovi, da je bila stavka, ki jo je v obdobju od 9. 6. 2008 do 11. 6. 2008 organiziral nasprotni udeleženec S. društvo, nezakonita. Odločilo je, da je predlagatelj dolžan povrniti nasprotnemu udeležencu stroške tega postopka v skupnem znesku 447,70 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo. Odločilo je tudi, da je predlagatelj dolžan stranskim intervenientom povrniti stroške postopka v zneskih, razvidnih iz 3., 4., 5., 6., 7. in 8. točke izreka sodbe.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje predlagatelj iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje predlog za presojo zakonitosti sodniške stavke zavrnilo iz razloga, ker 48. člen ZDSS-1 določa, da predlog za začetek postopka o zakonitosti stavke lahko vloži tisti, ki ima po zakonu pravico organizirati stavko in tisti, zoper katerega je stavka organizirana, zato predlagatelj v tem kolektivnem delovnem sporu ni aktivno legitimiran. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je pri izdaji sodbe sodelovala sodnica, ki bi morala biti po zakonu izločena iz razloga po 1. točki 1. odstavka 70. člena ZPP, ker je sodnica A.K. članica S. društva, torej nasprotnega udeleženca. Navaja, da je sodišče zagrešilo tudi relativno bistveno kršitev pravil postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 6. točko 1. odstavka 70. člena, ker je kot neutemeljeno zavrnilo vse navedbe predlagatelja glede predloga za izločitev predsednice senata. Sklicuje se na 23. člen Ustave RS in sklep Ustavnega sodišča UP 290/98. S. društvo je pravna oseba civilnega prava, ki deluje kot interesno združenje slovenskih sodnikov. Je organizator stavke, katere zakonitost je predmet presoje v tem sporu. Osnovni cilj društva je v uresničevanju interesov izključno iz sodniškega dela. Zato ni izpolnjena zahteva po nepristranskosti sodišča, ko gre za sojenje po sodnici A.K., ki je članica nasprotnega udeleženca. Njena nepristranskost ogroža tudi povezanost, ki se nanaša na sporni predmet - ugotovitev nezakonitosti stavke. Uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom v obrazložitvi. Očitno sodišče v razlogih sodbe meri na to, da predlagatelj nima procesne legitimacije v sporu, glede na to, da svojo odločitev opira na procesni predpis in sicer ZDSS-1 (48.člen). Obstoj procesne legitimacije je procesna predpostavka, če stranka nima procesne legitimacije, je treba tožbo zavreči. Tudi v stroškovnem delu je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj ni jasno, iz katere tarifne postavke je sodišče izhajalo, ko je nasprotnemu udeležencu in stranskim intervenientom priznalo povrnitev stroškov. Na podlagi tarife št. 17 OT se v kolektivnih delovnih sporih uporablja tarifa št. 7/3 in 7/4. Vrednost spora je opredeljena v razponu 500 do 1500 točk. Zadeva, kot izhaja iz sodbe, očitno ni bila zahtevna, zato bi moralo sodišče izhajati iz osnovnega zneska 500 točk. Zagrešilo je tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 155. člena ZPP, ker ni odločalo po predpisani tarifi za nagrade odvetnikov. Tudi intervenientom je priznalo vse stroške in ne samo tistih, ki so bili potrebni za pravdo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Predlagatelj je vložil predlog na ugotovitev, da je bila stavka, ki jo je v obdobju od 9. 6. 2008 do 11. 6. 2008 organiziral nasprotni udeleženec S. društvo, nezakonita.

Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da v konkretnem kolektivnem delovnem sporu predlagatelj ni aktivno legitimiran, saj glede na predmet spora ni nosilec pravic, niti obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tej odločitvi se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določbo 48. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. list RS št. 2/2004 in naslednji).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe ni storilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člen ZPP in tudi ne v pritožbi zatrjevane kršitve iz 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlagatelj je že v postopku pred sodiščem prve stopnje podal predlog za izločitev predsednice senata sodnice A.K. iz razloga po 6. točki 1. odstavka 70. člena ZPP, ker naj bi bile podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njeno nepristranskost. Zahteva je bila s sklepom, opr. št. Su 4/09 z dne 12. 2. 2009 zavrnjena. Zoper ta sklep predlagatelj ni vložil pritožbe, zato se do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih bi morala biti predsednica senata sodišča prve stopnje izločena, pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

Po določbi 48. člena ZDSS-1 predlog za začetek postopka o zakonitosti stavke lahko vloži tisti, ki ima po zakonu pravico organizirati stavko, in tisti, zoper katerega je stavka organizirana. V tem členu je torej določeno, kdo so lahko udeleženci v kolektivnem delovnem sporu o zakonitosti stavke. Obstoj te predpostavke (torej ali je predlagatelj lahko udeleženec v tem kolektivnem delovnem sporu) mora sodišče ugotavljati že na začetku postopka. Obstoj procesne legitimacije ni materialno pravno vprašanje in odločitev sodišča o tem ne more predstavljati odločitve po vsebini. Vsebina procesne legitimacije je v upravičenju predlagatelja za vodenje konkretne zadeve zoper konkretnega udeleženca. Upravičenje je podano, kadar ima predlagatelj pravno korist od vložitve predloga, to pomeni, da s predlogom zahteva neko izpolnitev v svojo korist. V konkretnem primeru tako ZDSS-1 ne daje predlagatelju podlage za vložitev tožbe v svojem imenu, temveč določa, kdo lahko poda predlog za začetek postopka o zakonitosti stavke. Ker v konkretnem primeru predlagatelj ne more biti stranka postopka, kar je procesno pravno vprašanje, bi moralo sodišče prve stopnje predlog zavreči in ne zavrniti. Nepravilna presoja sodišča prve stopnje ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pač pa pomeni relativno bistveno kršitev določb postopka, ki jo je predlagatelj uveljavljal tudi v pritožbi in ki je vplivala na zakonitost sodbe.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka v stroškovnem delu. Ob preizkusu odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški postopka pravilno odmerjeni, v skladu z Odvetniško tarifo (OT – Ur. list RS št. 67/2003 in naslednji) in 155. členom ZPP. V tarifni številki 16 je določeno, da se za vloge in zastopanje v kolektivnih delovnih sporih pred sodišči in v postopkih konciliacije, mediacije in arbitraže uporablja tar. št. 7/3 in 7/4. Po tar. št. 7/3 se v ocenljivih zadevah določajo po tar. št. 18 zvišano za 25%, vendar ne manj kot 300 točk, v neocenljivih zadevah pa glede na zahtevnost od 500 do 1500 točk, obrazložene vloge med postopkom in zastopanje na vsaki obravnavi – 75% iz točke 3. Predlagatelj sam je ocenil zadevo po zahtevnosti na 750 točk, s takšno oceno pa je soglašalo tudi prvostopenjsko sodišče in po zahtevnosti zadeve je sodišče prve stopnje utemeljeno odločalo tudi o ostalih stroških postopka, tako o stroških postopka nasprotnega udeleženca, kot tudi stranskih intervenientov. Pri tem je upoštevalo le potrebne stroške postopka. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je šlo za enostavno zadevo, zaradi česar naj sodišče prve stopnje ne bi imelo podlage, da prizna višje stroške nasprotnemu udeležencu in stranskim intervenientom. Kot že povedano, je predlagatelj sam ocenil zahtevnost zadeve, zato v pritožbenem postopku ne more uveljavljati, da je zadeva ocenjena previsoko. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je ta ocena zahtevnosti zadeve tudi po stališču pritožbenega sodišča primerna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljavilo in predlog predlagatelja zavrglo. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (odločitev o pravdnih stroških).

Ker je uspeh predlagatelja s pritožbo neznaten, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbenega postopka krije sam.