UPRS sodba U 863/2007

Tožbi se ugodi in se dopolnilna odločba Davčnega urada Nova Gorica št. DT 48211-043/2001-15 (1105-02) z dne 28. 12. 2006 odpravi in zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranke stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožnika za vračilo zamudnih obresti od zneska preveč odmerjenih in plačanih zamudnih obresti po odločbi št. 48211-043/01-5-94/90 MA z dne 28. 4. 2001. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ 27. 3. 2006 prejel tožnikovo vlogo, v kateri zahteva izdajo dopolnilne odločbe v zvezi z odločbo št. DT 48211-043/01-12-10104-27 z dne 3. 3. 2006, s katero je bilo tožniku vrnjen znesek plačanih 1.717.255,73 SIT zamudnih obresti, tožnik pa je zahteval vračilo navedenega zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, česar prvostopni organ ni obravnaval.

Pravno podlago za odločitev izpodbijane odločbe je prvostopni organ navedel v 95. členu Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP). Po 4. odstavku navedenega člena pripadajo davčnim zavezancem zakonite zamudne obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka, pod pojmom davek pa je v skladu s 1. členom ZDavP šteti vse ostale obvezne dajatve (prispevke za socialno varnost, nadomestilo ipd.). Ker ZDavP ne širi tega pojma tudi na druge obveznosti, tožnik po mnenju prvostopnega organa nima pravne podlage v ZDavP za vračilo obresti od obresti.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja. Navaja odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-356/02-14 (Uradni list RS, št. 109/04), s katero je bilo odločeno, da je bil Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju ZDavP) v neskladju z Ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe in da o zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04, v nadaljevanju ZDavP-1), začnejo teči zamudne obresti z dnevom izvršljivosti davčne odločbe in s tem določil način izvršitve te odločbe. Sklicuje se na obrazložitev ustavnega sodišča, iz katere po mnenju pritožbenega organa ne izhaja podlaga za vračilo zamudnih obresti. Iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da se nanaša samo na zadeve iz 406. člena ZDavP-1 in daje tudi odgovor na vprašanje kateri zakon uporabiti v zvezi z odločanjem, ali tožniku pripadajo tudi zamudne obresti od neupravičeno plačanih zamudnih obresti, in sicer je to ZDavP, saj gre, ne glede na to, da je tožnik vložil zahtevo sicer v času veljavnosti ZDavP-1, za zadevo, ki je bila že ob uveljavitvi tega zakona v teku. Zato je pritožbeni organ preverjal odločitev prvostopnega organa na podlagi določil ZDavP. Po mnenju pritožbenega organa je prvostopni organ določbe ZDavP pravilno uporabil, pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS (U 2717/2005-8 z dne 12. 2. 2007).

V tožbi tožnik izpodbija prvostopno odločitev zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve postopka. Odločitev in stališče obeh davčnih organov so po mnenju tožnika v celoti zmotna in nepravilna, ne glede na to, ali se presojajo po ZDavP, ZDavP-1 ali ZDavP-2. Drugi člen ZDavP-2 jasno določa, da so obresti pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz 2. odstavka ZDavP-2. Po 99. členu ZDavP-2 zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti od dneva plačila davka dalje do vračila. Tudi po ZDavP-1 so obresti pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz 2. člena ZDavP-1.

Tudi v prej veljavnem ZDavP (95. člen) je bilo določeno, da davčnemu zavezancu pripadajo obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka. Kaj vse je zakon poimenoval kot davek, pa si davčni organi napačno tolmačijo. ZDavP je kot obvezno dajatev na več mestih določal tudi zamudne obresti. Navaja določbe 40. in 43. člena ZDavP. Navaja, da gre v vsakem primeru za denarno obveznost, ki je bila tožniku naložena v plačilo in so mu bile neutemeljeno naložene zakonske zamudne obresti, kar za tožnika predstavlja davčno dajatev in znesek, s katerim tožnik ni mogel razpolagati, saj je z njim nezakonito in brez pravne podlage razpolagal davčni organ. Z odpravo prvostopne odločbe v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, bi moral prvostopni organ s svojo odločbo odpraviti tudi vse posledice, ki so nastale na podlagi odpravljenega oziroma spremenjenega dela odločbe, to pa ne pomeni samo vračilo zamudnih obresti, kot je odločil prvostopni organ, ampak tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od plačanih zneskov (zamudnih obresti), ki jih je moral tožnik brez podlage plačati. Očita kršitev ustavnih pravic. Uporabljeno je napačno materialno pravo, citiranje določbe 406. člena ZDavP-1, da se zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona (21. 5. 2004) v teku oziroma glede katerih je bila ob začetku uporabe tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo in ki se končajo po določbah ZDavP, je napačno. Ob uveljavitvi ZDavP-1 ni bil še v teku postopek za vračilo preveč plačanih obresti in pripadajočih zamudnih obresti. Davčna organa zmotno uporabita navedeno določbo, saj je tožnik vložil zahtevo v času veljavnosti ZDavP-1 in tako ni podlage, da bi se uporabljal ZDavP. Bil je v teku zgolj inšpekcijski postopek, ki pa se je na drugi stopnji končal s pravnomočno, za tožečo stranko delno ugodeno odločbo. Z vloženo zahtevo se je sprožil nov postopek za odpravo povzročenih negativnih posledic, torej to je zavrnitev brez podlage plačanih davkov (obresti), skupaj s pripadajočimi zakonskimi obrestmi.

Sodišču predlaga, da v celoti odpravi dopolnilno odločbo in odločbo tožene stranke in da ugotovi, da je tožnik od odmerjenih davčnih obveznosti plačal zamudne obresti v skupnem znesku 7.165,98 EUR in da toženi stranki naloži plačilo zakonskih zamudnih obresti in stroškov postopka oziroma podrejeno, da odpravi obe odločbi ter zadevo vrne v ponoven postopek prvostopnemu organu.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je pri razlogih o zavrnitvi izhajala iz obrazložitve ustavne odločbe U -I-356/02-14 (Ur. l. RS, št. 109/2004), ki ne daje podlage za vračilo zamudnih obresti ter da je v svoji odločbi v celoti odgovorila na tožnikove navedbe v tožbi, zato predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da so bile tožniku vrnjene po uradni dolžnosti neupravičeno plačane zamudne obresti v znesku 1.717.255,73 SIT (v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, Uradni list RS, št. 109/2004 in na podlagi odločbe drugostopnega organa št. DT-416-3185/01-2 z dne 30. 1. 2006), z odločbo prvostopnega organa št. DT 48211-043/01-12-1104-27 z dne 3. 3. 2006. Tožnik je 27. 3. 2006 vložil zahtevo za izdajo dopolnilne odločbe, v kateri je od prvostopnega organa zahteval, da mu za obdobje, ko so bile obresti plačane, do dneva vračila, povrne tudi obresti od neupravičeno plačanih zamudnih obresti.

V obravnavanem primeru ostaja med strankama sporno vprašanje, ali je tožnik upravičen, poleg vračila zneska neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti, tudi do vračila obresti od zneska neupravičeno plačanih zamudnih obresti.

Prvostopni organ je v obravnavanem primeru odločal po določbah ZDavP in zahtevek tožnika za vračilo zamudnih obresti od plačanih zamudnih obresti zavrnil iz razloga, ker po določbah 95. člena ZDavP za to ni pravne podlage, saj po navedeni določbi ZDavP ni (izrecno) določeno, da bi davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenih ali preveč plačanih odmerjenih obresti, pripadale obresti.

Po mnenju sodišča je prvostopni organ pri odločanju uporabil napačen predpis, saj je po mnenju sodišča v obravnavanem primeru treba uporabiti predpis, ki je veljal v času odločanja o zahtevku. V obravnavanem primeru je kot materialna in procesna pravila glede vračanja neupravičeno plačanih davčnih dajatev treba uporabiti določbe ZDavP-1, ki se je uporabljal v času odločanja o zahtevku za vračilu zamudnih obresti od obresti, vključno z določbami o njegovi časovni veljavnosti. Napačno je stališče tožene stranke, da je treba uporabiti prehodno določbo 406. člena ZDavP-1, saj v obravnavani zadevi postopek ob uveljavitvi ZDavP-1 (21. 5. 2004) še ni bil v teku. Enako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. X Ips 116/2009 z dne 27. 5. 2010, po katerem se za vračanje davka praviloma uporabljajo določbe zakona, ki velja oziroma se uporablja v času odločanja o vračilu preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka.

Po povedanem pridejo v obravnavanem primeru vračanja neutemeljeno plačanih davčnih dajatev v poštev materialna in procesna pravila ZDavP-1 in ne ZDavP. Prvostopni organ in tudi tožena stranka torej svojo določitev nista oprla na določbe relevantnega predpisa, kar pomeni, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, ter je zato izpodbijana odločba nezakonita.

Sodišče je na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in ob upoštevanju 4. in 5. odstavka istega člena, vrnilo zadevo prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.