UPRS sodba I U 1369/2009

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ določil trošarinski dolg za energente v skupnem znesku 23.272,58 EUR (točka 1 izreka), ki sta ga kot solidarna dolžnika dolžna plačati a) A. A. in b) družba B. d.o.o.(točka 2 izreka), v roku 30 dni od vročitve, sicer bo opravljena prisilna izterjava (točka 3 izreka), s tem, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep in da pritožba ne zadrži izvršitve (točki 4. in 5. izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je carinski urad izvedel trošarinski nadzor pri družbah C. d.o.o. in tožeči stranki v skladu s 1. odstavkom 130. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2). Generalni carinski urad – Sektor za preiskave je na podlagi 229. člena v povezavi z 2. odstavkom 239. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04, 139/04, v nadaljevanju ZDavP-1) od avstrijskih carinskih organov pridobil podatke (trošarinske dokumente) o dobavah trošarinskih izdelkov – mineralnih olj slovenskim prejemnikom v režimu odloga plačila trošarine. Priloga avstrijskega dopisa je zapisnik o carinski reviziji pri dobavitelju družbi D.. Priloga zapisnika o carinski reviziji je spisek vseh trošarinskih dokumentov, ki jih je izdal navedeni dobavitelj in so spremljali pošiljke mineralnih olj, namenjene slovenskim prejemnikom. Iz trošarinskih dokumentov št. 32299 z dne 18. 1. 2005 in 32928 z dne 25. 2. 2005, je iz polja 7 razvidno, da je prejemnik mineralnih olj slovenska družba C. d.o.o.. Sektor za preiskave je carinskemu uradu - Oddelku za trošarine predal dokumentacijo, pridobljeno na podlagi carinske preiskave, ki dokazuje nezakonit vnos mineralnih olj iz druge države članice (Avstrije) v Slovenijo v režimu odloga plačila trošarine, trošarina v Sloveniji pa ni bila plačana. Carinski organ je na podlagi odstopljene dokumentacije uvedel postopek trošarinskega nadzora po 112. členu ZDavP-1 pri družbi C. d.o.o. kot prejemniku nezakonito vnesenih pošiljk mineralnega olja in tožeči stranki kot kupcu teh nezakonito vnesenih pošiljk mineralnega olja. Od 1. 1. 2007 velja ZDavP-2, v skladu s 1. odstavkom 418. člena tega zakona se zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, končajo po ZDavP-2. Ugotovitve nadzora so navedene v zapisniku o trošarinskem nadzoru z dne 27. 2. 2007.

Družba C. d.o.o. je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 2. 2. 2007 kot pravna oseba izbrisana iz sodnega registra. V postopku je bil izdan sklep, s katerim se nadaljuje postopek odmere trošarine v zadevah vnosov mineralnih olj, za katere ni bila obračunana trošarina, zoper družbenika A.A., direktorja družbe C. d.o.o.

Carinski urad je po pregledu predane dokumentacije ugotovil, da je družba C. d.o.o. iz druge države (Avstrije) prejemala mineralna olja v režimu odloga plačila trošarine. Pošiljko je namreč spremljal trošarinski dokument, ki ga je izdal pošiljatelj mineralnih olj v Avstriji, to je družba D.. Trošarina v Avstriji pa ni bila plačana, ker je bilo mineralno olje odpremljeno v režimu odloga plačila trošarine. Režim odloga plačila trošarine pa je v skladu s 5. točko 4. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04 in 122/06, uradno prečiščeno besedilo, ZTro-UPB2, v nadaljevanju ZTro) ureditev, ki se nanaša na proizvodnjo, skladiščenje in prejemanje ali odpremljanje trošarinskih izdelkov, na podlagi katere je obveznost za plačilo trošarine odložena. ZTro v 29.a členu določa pogoje za pridobitev dovoljenja za pooblaščenega prejemnika, ki sme prejemati trošarinske izdelke v okviru svoje dejavnosti iz druge države članice pod režimom odloga plačila trošarine in za to pridobi dovoljenje carinskega organa. Družba C. d.o.o. je dne 30. 11. 2004 pri carinskem uradu podala pisno vlogo za izdajo dovoljenja za pooblaščenega prejemnika, dne 7. 1. 2005 je carinski urad vlogo omenjene družbe zavrnil z odločbo št. 425-01/20-04/7800-010, ker ne izpolnjuje pogojev. Ker družbi C. d.o.o. ni bilo izdano dovoljenje za pooblaščenega prejemnika ali dovoljenje za trošarinsko skladišče, ni bila nikoli vpisana v register trošarinskih dovoljenj, niti ji ni bila dodeljena identifikacijska številka, ki se vpiše v „SEED bazo podatkov“. Kljub temu, da družba C. nikoli ni imela dovoljenja za pooblaščenega prejemnika ali dovoljenja za trošarinsko skladišče, na podlagi katerih lahko prejema trošarinske izdelke v režimu odloga plačila trošarine, se je pri dobavitelju družbi D. v Avstriji lažno izkazovala kot imetnik trošarinskega dovoljenja, ki sme prejemati trošarinske izdelke iz druge države članice v režimu odloga plačila trošarine. V polju 4 spornih trošarinskih dokumentov, ki so spremljali nezakonito vnesene pošiljke, je namreč navedena številka prejemnika, in sicer davčna številka družbe C. d.o.o., ki jo je družba ustrezno priredila, tako, da dobi značaj identifikacijske številke za trošarine. Iz navedenega sledi, da je družba C. d.o.o. nezakonito vnašala trošarinske izdelke iz druge države članice, saj lahko v režimu odloga plačila trošarine prejemajo trošarinske izdelke iz druge države članice le osebe iz 2. točke 2. odstavka 7. člena ZTro (imetnik trošarinskega dovoljenja, pooblaščeni prejemnik, nepooblaščeni prejemnik). Iz evidenc vzpostavljenih na podlagi 35. člena ZTro (pravilno Zakona o carinski službi, Uradni list RS, št. 103/2004, uradno prečiščeno besedilo, ZCS-1-UPB-1, v nadaljevanju ZCS-1) je prav tako razvidno, da družba C. d.o.o. ni predlagala nadzornemu carinskemu organu trošarinskih dokumentov v potrditev, niti ni vlagala obračunov trošarine oziroma ni plačevala trošarine za navedene pošiljke mineralnih olj, kot je zakonsko predpisano. V skladu s 3. točko 1. odstavka 16. člena ZTro nastane obveznost za plačilo trošarine tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito vneseni v Slovenijo iz druge države članice. Carinski urad je nadalje ugotovil, da družba C. d.o.o. ni razpolagala z nobenim premoženjem. Carinski urad je postopek trošarinskega nadzora začel po uradni dolžnosti in v postopek povabil tudi tožečo stranko, ki pa se na vabilo ni odzvala.

Iz dokumentov, odstopljenih carinskemu uradu, je razvidno, da je dobavitelj D. iz Avstrije družbi C. d.o.o. dne 18. 1. 2005 in 25. 2. 2005 odpremil dve pošiljki mineralnega olja – trošarinska dokumenta št.: 32299 in 32928. Prejemnik pošiljk mineralnih olj je družba C. d.o.o., ki se je pri dobavitelju lažno izkazovala s trošarinskim dovoljenjem in trošarinsko številko. Prejem pošiljk mineralnega olja je družba C. d.o.o. potrdila v polju C na hrbtni strani trošarinskih dokumentov.

Prevoz blaga je pri prvi pošiljki (z dne 18. 1. 2005) opravila družba E. d.o.o., navedena pošiljka je bila še istega dne dostavljena tožeči stranki kot kupcu in prejemniku. Fakturiranje blaga je glede prve pošiljke potekalo preko naslednjih družb: Dobavitelj je izstavil račun za blago družbi F.. Iz računa in dobavnice je razvidno, da je prejemnik pošiljke družba C. d.o.o. Slednja je za omenjeno pošiljko izstavila račun družbi E. d.o.o., ta pa je izstavila račun tožeči stranki, ki je kupec in dejanski prejemnik navedene pošiljke.

Prevoz blaga je pri drugi pošiljki (z dne 25. 2. 2005) opravila tožeča stranka, ki je pošiljko prevzela. Fakturiranje blaga je glede druge pošiljke potekalo preko naslednjih družb: Dobavitelj je izstavil račun za blago družbi F.. Iz računa in dobavnice je razvidno, da je prejemnik pošiljke družba C. d.o.o. Slednja je za omenjeno pošiljko izstavila račun družbi G. d.o.o., ta pa je izstavila račun tožeči stranki, ki je kupec in dejanski prejemnik navedene pošiljke.

Tožeča stranka je na zapisnik o trošarinskem nadzoru z dne 27. 2. 2007 podala pripombe in dopolnitev pripomb, na katere je prvostopni organ odgovoril v izpodbijani prvostopni odločbi in jih kot neutemeljene zavrnil.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja. Glede na dokumente zadeve je razvidno, da je tožeča stranka sporni pošiljki trošarinskih izdelkov, ki sta bili predmet nezakonitega ravnanja s strani prejemnika blaga, kupila, drugo pošiljko si je sama tudi pripeljala neposredno od pošiljatelja, zato je tudi plačnik trošarine v skladu s 6. točko 3. odstavka 17. člena ZTro. Zato je po mnenju pritožbenega organa pravilna odločitev prvostopnega organa, da je za plačnika trošarine šteti tudi tožečo stranko.

Pritožbeni organ se sklicuje na 249. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske Skupnosti, po katerem je Direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča državnim organom izbiro oblike in metod, kar je v primeru ZTro zadoščeno. Glede kupca kot plačnika trošarine je bistveno, da država sledi določbi, kdo je lahko glede na način gibanja trošarinskih izdelkov tudi plačnik trošarine, zato Slovenija v ta krog prišteva tudi kupca kot solidarnega plačnika trošarine.

Ni mogoče slediti zahtevi tožeče stranke, da je treba vključiti tujega pošiljatelja kot izdajatelja TD in kot osebo, ki je dala jamstvo za pravilno gibanje (odpremo in prejem) mineralnih olj pod režimom odloga plačila trošarine ter da se le ta ni razbremenil odgovornosti. Zakoniti zastopnik družbe C. d.o.o. je na hrbtni strani TD v polju C s podpisom potrdil, da je družba prevzela celotno blago. Trošarinski izdelki so bili nesporno sproščeni v porabo v Sloveniji. Glede na ugotovljene nepravilnosti storjene v Sloveniji tuji pošiljatelj ni odgovoren za plačilo trošarine (tudi iz položene garancije ne, saj je blago prispelo v namembni kraj), ampak je plačnike trošarine treba poiskati z uporabo 17. člena ZTro, kar je prvostopni organ tudi storil.

V zvezi s pritožbenimi ugovori glede potrjevanja TD s strani slovenskih carinskih organov pritožbeni organ pojasni, da je že carinski urad v izpodbijani odločbi, kot tudi pritožbeni organ v drugostopni odločbi pojasnil, kako mora prejemnik trošarinskih izdelkov pod režimom odloga plačila trošarine v Republiki Sloveniji ravnati s TD ter katere evidence in registre vodi carinski organ. V zadevi ugotovljeno dejansko stanje predstavlja zadostno podlago za zaključek, da TD nista bila predložena carinskemu uradu kot nadzornemu carinskemu organu in so nepotrebna vsa predlagana dodatna dokazna izvajanja. V dosedanjem postopku ni vprašanja, ki bi predstavljalo samostojno pravno celoto in da brez njegove rešitve carinski urad ne bi mogel rešiti postopka odmere trošarine. Predhodna izvedba kazenskega postopka ni potrebna, ker se nezakonita ravnanja (tudi nezakoniti vnos) s trošarinskimi izdelki ugotavlja glede na določbe ZTro in ne Kazenskega zakonika.

Glede očitkov tožnika, da se v postopku ni ugotavljal njegov subjektivni odnos do nezakonitih dejanj prejemnika ter da ni plačnik trošarine, pritožbeni organ navaja, da je bil kupec in dejanski prejemnik spornega mineralnega olja (v enem primeru pa tudi prevoznik). Carinski urad je po svojih evidencah ugotovil, da za mineralno olje trošarina ni bila plačana, kljub temu, da je bilo sproščeno v porabo v Republiki Sloveniji. Posel je tekel tako, da se je blago verižno preprodajalo in je bilo istega dne, ko je bilo prevzeto v Avstriji, pripeljano do tožnikovih skladiščnih prostorov, tožniku je bil istega dne tudi izdan račun za nakup tega mineralnega olja s strani družb E. d.o.o. oziroma G. d.o.o., iz česar bi lahko brez dvoma sklepal, da je takšno poslovanje lahko vprašljivo, na dobrovernost se tudi ne more sklicevati, ker se nanjo po 3. točki 1. odstavka 16. člena ZTro lahko sklicuje le fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti. Zato očitke tožnika glede objektivne odgovornosti zavrača kot neutemeljene. Pritožbeni organ pojasni, da ne gre več za vprašanja, povezana z nepravilnostmi med premikanjem trošarinskih izdelkov med državami članicami, ker je prejemnik potrdil prejem blaga in blago sprostil v porabo. Račun za prodane trošarinske izdelke, na katerem je navedeno, da je trošarina vključena v ceno, ne pomeni, da je bila trošarina za te izdelke v Republiki Sloveniji dejansko plačana.

Očitke glede vodenja ugotovitvenega postopka pa kot neutemeljene zavrača. Carinski urad je tožniku dal možnost, da se seznani z dokumenti zadeve, ko je prejel vabilo, vendar se na poziv ni odzval. Pritožbeni organ se strinja z ugotovitvijo carinskega urada, ko je odločil, da ne bo sledil tožnikovi zahtevi po izvedbi dodatnih dokazov, ker so vsa pravno pomembna dejstva razvidna že iz dokumentov zadeve, predlagani dokazi pa ne bi pripomogli do drugačne ugotovitve glede ugotovljene trošarinske obveznosti, plačnikov trošarine in višine trošarinskega dolga. Odločitev o stroških utemelji s 3. odstavkom 79. člena ZDavP-2.

Tožeča stranka uveljavlja tožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da v samem postopku ni bila seznanjena z vsemi relevantnimi dejstvi in da je določena dejstva izvedela šele iz drugostopne odločbe. Tudi v primeru, ko pritožbeni organ sam ugotavlja dejansko stanje, mora biti tožeči stranki pred izdajo odločbe dana možnost, da se udeleži dokaznega postopka oz. se izreče o novih ugotovitvah. Tožeča stranka pa ni bila obveščena, da se opravljajo kakršna koli procesna dejanja pred carinskim organom. Ima pomisleke glede dela carinske službe, zlasti v njeno sposobnost izvajanja učinkovitega carinskega nadzora. Tožeča stranka ne verjame nobeni ugotovitvi carinskih organov, ki temelji temelji zgolj na navedbi o (ne)obstoju nekega dejstva. Izpodbijana odločba sloni na nedokazanih trditvah o evidencah carinskega organa iz 35. člena ZCS-1. Tožeča stranka se ni mogla prepričati, da sporni TD niso bili predloženi carinskemu organu in da niso bili vneseni v uradno evidenco. Kako je mogoče, da je carinski organ potrjeval trošarinske dokumente ter spregledal, da je prejemnik trošarinskega blaga oseba, ki nima trošarinskega dovoljenja in ne obračunava trošarine. Če trditev tožeče stranke drži, potem je potrebno zaključiti, da je carinski organ sam odgovoren, da trošarine niso bile plačane. Tako imamo situacijo, ko je trošarinski dokument v Avstriji perfekten, slovenski carinski organi pa trdijo, da jim trošarinski dokumenti niso bili predloženi in so torej falsificirani.

Očita kršitev procesnih pravic, zavrnjeni so bili vsi njeni dokazni predlogi kot nepotrebni in irelevantni. Glede prijave prejemanja trošarinskega blaga opozarja na sporno uporabo tega termina, saj ni dokazano, da bi bil prejem potrjen s podpisom zakonitega zastopnika prejemnika trošarinskega blaga. Tožeča stranka je opozorila na izjemno slabe kopije TD. Prav tako je sporno, ali je tožeča stranka kupila od prejemnika trošarinskih izdelkov ravno blago, kot to izhaja iz predloženih trošarinskih listin. Po mnenju tožeče stranke je sporno vse, kar izhaja iz predloženih kopij trošarinskih dokumentov, zaradi česar predlaga vpogled v originalne izvode trošarinskih dokumentov, njihovo preveritev po sodnem izvedencu, zaslišanje prič (predstavnika družbe D., A. A.). Tožeča stranka je opozorila na avstrijsko zakonodajo, ni ji znano, ali so družbo D. obsodili na plačilo trošarine. Nujno bi bilo, da se izvedejo predlagani dokazi. Pomembno dejstvo je, da F. uporablja nemško davčno številko. To pa pomeni, da blago ni bilo prodano slovenskemu prejemniku, pač pa družbi, ki poseduje nemško davčno številko in se je torej premik blaga zgodil ne proti Sloveniji, pač pa proti Nemčiji. Nepravilnosti so nastale v Avstriji. Vse trošarinske obveznosti so nastale v Avstriji, kot to jasno izhaja iz Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. 2. 1992 in Direktive sveta 94/74/ES z dne 22. 12. 1994 o spremembi direktive Sveta 92/12/EGS. Zatajane obveznosti je potrebno izterjati iz zavarovanja z uporabo 3. točke 15. člena Direktive, na kar napotuje 20. člen Direktive.

Ker je do nepravilnosti prišlo v Avstriji, bi moral biti že prvi premik (prodaja) blaga obremenjena s trošarino. Ker temu ni bilo tako, bi se morala trošarina poplačati iz jamstev imetnika odpremnega trošarinskega skladišča ali iz jamstev, ki jih je dal F.. Ker so nepravilnosti nastale v Avstriji, je potrebno uporabiti tudi procesno zakonodajo te države. Carinski organ napačno razlaga drugi odstavek 16. člena ZTro. Določila ZTro ni mogoče tolmačiti zgolj v zvezi s prevozom, pač pa je potrebno upoštevati vsebino 20. člena Direktive. V vsakem primeru pa je glede na hierarhijo pravnih aktov dolžan upravni organ upoštevati tudi pravo EU. Trditev, da ima carinski organ diskrecijsko pravico, koga od solidarnih dolžnikov bo zavezal k plačilu ni pravilna. Iz izpodbijane odločbe, kakor iz odločbe drugostopnega organa ne izhaja, da bi se ugotavljala pristnost trošarinskih dokumentov, je pa Generalni carinski urad z dopisom z dne 28. 10. 2005 odredil grafološko preiskavo trošarinskih dokumentov. Tožeča stranka je zvedela, da podpisi prejemnika na trošarinskih listih niso pristni.

Očita, da v izpodbijani odločbi ni najti ustreznega odgovora na navedbe tožnika glede pojma nezakonitega vnosa, ki ga ZTro ne definira. Znano je, kaj določata 16. in 17. člen ZTro, vendar pa to niso edina pravila, ki jih je dolžan upoštevati carinski organ pri svojem delu. Bistven je subjektivni odnos dobrovernega kupca (pa četudi je pravna oseba) do nezakonitega vnosa trošarinskih izdelkov oz. ugotovitev, ali gre pri tožeči stranki s tem v zvezi za morebitno malomarnost ali naklep. Tožnik je dajatve in takse plačal skupaj z blagom, zato ni nobene podlage, da iste stvari plača še drugič. Posebej ne zato, ker ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da prejemnik blaga ni plačal svojih obveznosti oziroma, da je nadzor nad izvajanjem ZTro tako neučinkovit, da ga lahko doleti plačilo trošarin.

Tožnik se sklicuje na mnenje Evropskega ekonomsko socialnega odbora glede vprašanja uporabe instituta solidarne odgovornosti ter sodno prakso SES (C 409/04 in C 384/04) in meni, da jo je potrebno upoštevati v danem primeru. Napačno pa so obračunane tudi obresti, carinski organ trdi, da je v 3. točki prvega odstavka 16. člena ZTro določeno, da trošarinska obveznost nastane z dnem, ko so trošarinski izdelki nezakonito vneseni v Republiko Slovenijo. Iz dikcije navedenega določila kaj takega ni mogoče razbrati, saj se zakonsko določilo ne nanaša na čas nastanka obveznosti, pač pa na primere, ki imajo za posledico nastanek trošarinske obveznosti.

Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je v svoji odločbi odgovorila na vse pritožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se strinja z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/26, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa še dodaja:

Po mnenju sodišča so vsa pravno relevantna dejstva pravilno ugotovljena in sicer je v obravnavanem primeru šlo za dve pošiljki trošarinskih izdelkov, ki sta se gibali pod režimom odloga plačila trošarine in sicer od osebe iz države članice (Avstrije) v Slovenijo, ki jo je spremljal trošarinski dokument (TD). Izvod številka 3 TD je bil potrjen s strani prejemnika - pravne osebe C. d.o.o. in vrnjen tujemu pošiljatelju. Navedena pravna oseba, ki je potrdila prejem trošarinskega blaga, za sporni pošiljki trošarinskega blaga ni imela trošarinskega dovoljenja za prejem blaga v režimu odloga plačila trošarine, ter že iz navedenega izhaja, da na ta način niso bili izpolnjeni pogoji iz 7. člena ZTro. Potrjen izvod TD ni bil predložen potrditvi nadzornemu organu, to je carinskemu uradu, in je tako potrditev prejema blaga s strani prejemnika družbe C. d.o.o., kot tudi žig in podpis carinskega organa, neverodostojen ter je na ta način tudi po prepričanju sodišča prišlo do nezakonitega vnosa trošarinskih izdelkov v Republiko Slovenijo iz druge države članice.

Prav tako je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da za navedeni sporni pošiljki trošarina ni bila plačana in da gre za nezakonit vnos trošarinskih izdelkov v Republiko Slovenijo ter da je posel tekel tako, da se je blago verižno preprodajalo in da je bilo istega dne, ko je bilo prevzeto v Avstriji, pripeljano v skladišče tožeče stranke. Prejem pošiljk s strani tožeče stranke pa dokazujejo dokumenti, ki se nanje sklicuje prvostopni organ in se nahajajo tudi v upravnih spisih (potrditev prejema na prevoznem dokumentu CMR, račun E. in račun G. d.o.o., dobavnica). Očitek tožeče stranke, da je bil kupec od tujega dobavitelja izključno srbska firma F. in da je posledično nepravilnost storjena v Avstriji, ne drži, saj je nesporno ugotovljeno, da je tožeča stranka kupec in dejanski prejemnik (glede druge pošiljke tudi prevoznik) trošarinskega blaga, za katerega trošarina ni bila plačana.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je po mnenju sodišča prvostopni organ tožečo stranko pravilno zavezal k plačilu trošarine kot kupca nezakonito vnesenega blaga in kot solidarnega plačnika skupaj s prejemnikom na pravni podlagi 6. točke 3. odstavka 17. člena ZTro v povezavi s 4. odstavkom istega člena. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča ni sporno, da je bila nepravilnost storjena na ozemlju Slovenije in da je v Sloveniji prišlo do nezakonitega prejema trošarinskih proizvodov s strani družbe C. d.o.o., ki za navedeno trošarinsko blago ni plačala trošarine in so bili ti proizvodi na ta način brez plačila trošarine nezakonito vnešeni v Republiko Slovenijo. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju so tudi po presoji sodišča izpolnjeni zakonski pogoji, na podlagi katerih je carinski organ zavezal tožečo stranko k plačilu trošarine.

Po 2. točki 2. odstavka 7. člena ZTro se trošarinski izdelki med Slovenijo in drugimi državami članicami lahko gibljejo pod režimom odloga plačila trošarine, od osebe iz druge države članice, ki v skladu z zakonodajo te države lahko pošilja izdelke pod režimom odloga plačila trošarine, imetniku trošarinskega dovoljenja ali pooblaščenemu ali nepooblaščenemu prejemniku v Sloveniji ali drugi osebi v drugi državi članici preko Slovenije. Pošiljko trošarinskih izdelkov mora spremljati TD (8. člen ZTro). V obravnavanem primeru so trošarinski izdelki do namembne točke v Sloveniji nedvomno prišli, o prejemu trošarinskih izdelkov je bil tuj pošiljatelj tudi obveščen z izvodom 3 TD in se je na ta način gibanje zaključilo. Izvod 3 TD je bil namreč najden pri tujem odpošiljatelju s strani avstrijskih carinskih organov. V obravnavanem primeru so bili trošarinski izdelki nedvomno sproščeni v Republiki Sloveniji v porabo, nepravilnost (lažen prejem, neverodostojna potrditev s strani organov nadzora) je bila prav tako nesporno storjena v Republiki Sloveniji. Tožeča stranka svoje odgovornosti ne more prevaliti na carinski organ („zaradi nezakonitega delovanja“) niti ne na prejemnika blaga, tujega odpošiljatelja oziroma družbo F., saj tožeči stranki ni uspelo dokazati bistvenega, to je, da je bila trošarina za sporni pošiljki trošarinskega blaga plačana. Po povedanem tuj pošiljatelj ni odgovoren za plačilo trošarine (tudi iz položene garancije ne), saj je blago prispelo v namembni kraj. Plačnike trošarine je treba poiskati, kot že navedeno, z uporabo 17. člena ZTro.

V obravnavanem primeru se subjektivni odnos glede nastanka trošarinskega dolga ne presoja, saj za to v obravnavanem primeru ni pravne podlage (3. točka 1. odstavka 16. člena ZTro), zato tožbene navedbe tožeče stranke, da je poslovala v dobri veri, na njeno odgovornost ne morejo vplivati. Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine tožeči stranki je v 17. členu ZTro in sicer tako kot pravilno navajata oba organa v 6. točki 3. odstavka 17. člena ZTro kot plačnika trošarine. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakorkoli povezavo s spornimi trošarinskimi izdelki, in je tako po navedeni določbi plačnik trošarine tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona, ob osebah, ki nezakonito (med drugim) vnesejo iz druge države članice trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Solidarna odgovornost pa je razvidna iz 4. odstavka 17. člena ZTro, po katerem v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno. Zato sodišče očitke tožeče stranke, da ne more solidarno odgovarjati za nastali trošarinski dolg, kot neutemeljene zavrača. Tožeča stranka pa z ničemer ni izkazala, da je bila trošarina za trošarinske izdelke plačana, kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih zato sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, iz istih razlogov kot tožena stranka, zavrača.

Po mnenju sodišča je popolno ugotovljeno dejansko stanje, predpise, ki sta jih oba organa navajala, pa tudi sodišče razume na enak način. Določbe ZTro neposredno določajo plačnika trošarine v primeru nepravilnosti, morebitna druga odškodninska odgovornost drugih oseb, ki so pri poslu sodelovale, pa je stvar drugih postopkov in ne obravnavanega in nanj tudi ne vpliva. Kot neutemeljene sodišče zavrača tudi očitke, da tožeča stranka kot kupec ni mogla vedeti, da prejemnik blaga ni plačal svojih obveznosti oziroma, da je nadzor nad izvajanjem ZTro tako neučinkovit, da jo lahko doleti plačilo trošarine, saj gre za pravno osebo, kot je tožeča stranka, ki je sodelovala v trgovanju s trošarinskimi izdelki in ne za osebo brez kakršnega koli poslovnega znanja.

Tudi sodišče določbo 4. odstavka 17. člena ZTro razume tako kot carinski organ, in sicer da lahko med morebitnimi plačniki trošarine iz 3. odstavka 17. člena ZTro, izbere več plačnikov kot solidarnih zavezancev za plačilo trošarine, kot v obravnavanem primeru. Sklicevanje tožeče stranke na stališče glede uporabe instituta solidarne odgovornosti v davčnem pravu, in v tej zvezi navajanje sodb SEU, na konkretni upravni spor nima vpliva, saj solidarna odgovornost plačnikov trošarine izhaja iz ZTro.

Neutemeljeni so očitki, da izpodbijana odločba sloni na nedokazanih trditvah in evidencah carinskega organa po 35. členu ZCS-1, neutemeljeni so tudi očitki glede kršitve procesnih pravic, češ, da so bili vsi predlogi tožeče stranke in dokazi kot irelevantni zavrnjeni. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožeča stranka v postopku imela možnost sodelovanja, bila povabljena na razgovor kot tudi bila seznanjena z zapisnikom, na katerega je podala pripombe in dopolnilne pripombe, na katere je prvostopni organ odgovoril v izpodbijani odločbi. Zato vpogledi v evidence, ki jih glede osebnih in drugih podatkov vodi carinski organ v skladu s 35. členom ZCS-1, ki jih zahteva tožeča stranka v postopku, tudi po mnenju sodišča ne pomenijo, da bi tožeča stranka ne bila seznanjena z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki se nanjo nanašajo in ki vplivajo na odločitev, zato v tem delu sodišče ne vidi očitanih kršitev ZUP in ZDavP -2. Sodišče pa tudi ne vidi razlogov, da ne zaupa evidencam, ki jih po navedeni določbi ZCS-1 pri opravljanju carinske službe upravlja služba kot zbirke osebnih in drugih podatkov, ki jih zaradi opravljanja nalog službe v zvezi z izvajanjem carinskih pooblastil zbirajo, uporabljajo in vzdržujejo delavci službe, v katere sodišče ne dvomi in s katerimi je bila tožeča stranka v delu, ki se nanašajo nanjo, tudi seznanjena.

Tožeča stranka tudi ne more uspeti z ugovori, da je najprej treba ugotoviti odgovornost drugih vpletenih oseb v nezakonitosti, saj določbe ZTro določajo neposredno plačnike trošarine v primeru nepravilnosti. Očitke, da podpisi prejemnika na trošarinskih listih niso pristni, sodišče kot noviteto zavrača. Očitki glede nepravilnega obračuna obresti so neutemeljeni. Tudi po mnenju sodišča je pravilna ugotovitev nastanka obveznosti za plačilo trošarine, ki pri nezakonitem vnosu nastane, ko so trošarinski izdelki nezakonito vneseni v Slovenijo, to je datum, kot ga navaja prvostopni organ, ko je družba C. d.o.o. na hrbtni strani TD potrdila prejem pošiljke oziroma od dneva nezakonitega vnosa (3. točka 1. odstavka 16. člena ZTro), od katerega se v skladu z 95. členom ZDavP-2 obračunajo tudi zamudne obresti.

Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za izvedbo javne obravnave, ker po mnenju sodišča izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer pripomogla k rešitvi tega upravnega spora. Pravno pomembno dejansko stanje pa med strankama ni sporno. Po presoji sodišča so bila vsa pravno pomembna dejstva, ki so potrebna za presojo zakonitosti v tem upravnem sporu izpodbijane odločitve upravnega organa, ugotovljena (59. člen ZUS-1).

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.