UPRS sodba I U 941/2009

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožeče stranke za odlog plačila davka iz naslova odmerne odločbe Carinskega urada (CU) Murska Sobota št. DT 42302-533/2006-13 z dne 24. 4. 2007 (1. točka izreka) ter zavrnil zahtevek tožeče stranke za odlog izvršbe po 87. členu ZDavP-2 po odločbi CU Murska Sobota št. DT 42302-533/2006-13 z dne 24. 4. 2007 (2. točka izreka), iz 3. točke izreka pa izhaja, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je CU Murska Sobota v postopku naknadnega obračuna trošarine solidarnima dolžnikoma družbi A. d.o.o. in tožeči stranki, zaradi nezakonite sprostitve vnosa mineralnih olj, izdal odmerno odločbo št. DT 42302-533/2006-13 z dne 24. 4. 2007, v kateri je določen trošarinski dolg za 94.340 litrov plinskega olja za ogrevanja in 1.359.219 litrov plinskega olja za pogonski namen v višini 470.409,28 EUR. Tožeča stranka je dne 10. 5. 2007 vložila pritožbo zoper navedeno odločbo in prošnjo za odlog izvršbe, ki jo je dopolnila 29. 5. 2007, kjer je navedla pravno podlago po 102. členu in 87. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, dalje ZDavP-2). Tožeča stranka je zatrjevala, da ji grozi hujša in nepopravljiva gospodarska škoda, ter da je treba pri obravnavi upoštevati tudi zneske, ki izhajajo iz še treh trošarinskih postopkov, ki se vodijo pri CU Ljubljana in CU Maribor. Skupni dolg po navedenih odločbah znaša približno 1.400.000,00 EUR, iz računovodskih izkazov pa je razvidno, da celotno neto premoženje tožeče stranke ne zadostuje za plačilo navedenega zneska, kar pomeni, da bi nastopilo finančno stanje prezadolženosti in stečaj tožeče stranke ter škoda proračunu. Carinski organ pa naj bi z izdajo dveh sklepov o zavarovanju z dne 28. 4. 2006 že v celoti zavaroval poplačilo svoje terjatve. Prvostopni organ je z odločbo z dne 17. 9. 2007 zavrnil zahtevek tožeče stranke za odlog plačila davka iz naslova odmerne odločbe CU Murska Sobota z dne 24. 4. 2007. Pritožbo tožeče stranke zoper navedeno odločbo je zavrnil drugostopni organ z odločbo z dne 31. 12. 2007. Upravno sodišče RS je s sodbo opr. št. U 276/2008-8 z dne 16. 9. 2008 ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo prvostopnega organa z dne 17. 9. 2007 in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Prvostopni organ je v ponovnem postopku tožečo stranko pozval, da dostavi podatke v skladu z določbami 40. do 43. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/2006, s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik). Tožeča stranka je prvostopnemu organu poslala novo dopolnitev prošnje za odlog plačila trošarine, v kateri vztraja pri svojih dosedanjih navedbah.

Prvostopni organ navaja 1. odstavek 102. člena ZDavP-2 in 40. člen do 43. člen Pravilnika, ki jih citira, ter v nadaljevanju pri preverjanju razlogov za odlog plačila trošarinskega dolga ugotovi, da se ne more šteti, da je tožeča stranka izgubila sposobnost pridobivanja prihodkov, saj tožeča stranka le-tega ne dokazuje z dokazili o sprejetih ukrepih za zagotovitev plačilne nezmožnosti, ki jih predpisuje 12. člen Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in nadaljnji), ki določa, da če podjetje postane nesposobno pravočasno izpolnjevati zapadle obveznosti, mora uprava nemudoma sprejeti ukrepe za zagotovitev likvidnosti in o tem obvestiti nadzorni svet, in če s temi ukrepi ni mogoče zagotoviti likvidnosti v roku dveh mesecev od nastopa nelikvidnosti, mora uprava pristojnemu sodišču predlagati začetek stečajnega postopka oziroma postopek prisilne poravnave. Prvostopni organ nadalje ugotavlja, da se ne more šteti, da je tožeča stranka izgubila sposobnost pridobivanja prihodkov zaradi katerega od dogodkov iz 42. člena Pravilnika, saj tožeča stranka ni izkazala pričakovane izgube, kakor med drugim določa 2. odstavek 41. člena Pravilnika, in ni dokazala okoliščin iz 42. člena Pravilnika. Razlog, da je tožeča stranka v času nakupa naftnih derivatov nastopala kot dobroverni kupec, po mnenju prvostopnega organa ni dogodek, na katerega tožeča stranka ne bi mogla vplivati, ampak je del poslovnega tveganja.

Prvostopni organ je iz podatkov bilance stanja na dan 31. 12. 2006 ter podatkov iz izkaza poslovnega izida v obdobju od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 ugotovil, da bi plačilo trošarinskega dolga v višini 470.409,28 EUR, ob upoštevanju trošarinskega dolga po odločbah CU Maribor in CU Ljubljana (skupni dolg po vseh štirih odločbah znaša 1.281.241,55 EUR), lahko privedlo do situacije, da bi tožeči stranki grozila hujša gospodarska škoda in bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje tožeče stranke ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov, ki jih ima nasproti upnikom (prezadolženost). Vendar pa je postala odločba z dne 24. 4. 2007 (na katero se nanaša odlog plačila davka) izvršljiva 26. 5. 2007 in poteka postopek davčne izvršbe, kar pa ni povzročilo, da tožeča stranka ne bi mogla več opravljati svoje dejavnosti in pridobivati prihodke. Tožeča stranka še vedno aktivno posluje in ni sprejela nobenih ukrepov za zagotovitev plačilne nezmožnosti drugih ukrepov, ki bi preprečili nastanek hujše gospodarske škode.

Tožeča stranka v svoji prošnji med drugim navaja, da bi carinski organ z izvršitvijo spornih odmernih odločb povzročil odpoved delovnega razmerja vsem zaposlenim, kar bi lahko ustrezalo kriterijem iz 2. alineje 1. odstavka 43. člena Pravilnika, vendar le-tega tožeča stranka, kljub pozivu, da predloži kakršnakoli dokazila o izpolnjevanju kriterijev iz 40. člena Pravilnika, ni dokazala s predložitvijo dokazila o dejavnostih za razreševanje presežnih delavcev, kot zahteva 2. odstavek 43. člena Pravilnika. Carinski organ ugotavlja, da tožeča stranka ni sprejela nobenih ukrepov za preprečitev hujše gospodarske škode, iz česar lahko sledi, da tožeča stranka ni zaznala hujše gospodarske škode in ji glede na to tudi hujša gospodarska škoda ni nastala. To pa pomeni, da tudi odlog plačila davka ne bi omogočil preprečitev hujše gospodarske škode.

Iz 87. člena ZDavP-2 med drugim izhaja, da davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi, odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Prvostopni organ navaja, da se prošnji za odlog izvršbe v skladu s 87. členom ZDavP-2 ne ugodi, ker do nje tožeča stranka zakonsko ni upravičena, saj je odlog davčne izvršbe možen le po uradni dolžnosti. Ugotavlja tudi, da je drugostopenjski organ zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper odmerno odločbo z dne 24. 4. 2007 in je navedena odločba postala dokončna.

Drugostopni organ se z ugotovitvami prvostopnega organa strinja. Bilanca stanja na dan 31. 12. 2006 in 31. 12. 2007, kot podatki iz izkaza poslovnega izida v obdobju od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006, predstavljajo podatke, ki jih je mogoče pridobiti preko Agencije za javnopravne evidence in storitve (AJPES), kar pomeni, da tožeča stranka ni predložila nobenih drugih dokazil, ki bi dokazovali sprejem drugih morebitnih ukrepov za zagotovitev likvidnosti. Sama finančna stiska kot posledica poslovnih dogodkov (nakup energentov, za katere je bilo ugotovljeno, da so bili nezakonito vnešeni v Republiko Slovenijo in nezakonito sproščeni v porabo, posledično odločitev carinskega urada o obračunu trošarinskega dolga tožeči stranki kot kupcu teh trošarinskih izdelkov) ni zadosten pogoj za ugodnejši način plačila davčnih obveznosti na podlagi 102. člena ZDavP-2.

Tožeča stranka vlaga tožbo in uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnih predpisov, posledično napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, tisto, ki je pravilno ugotovljeno, pa je napačno tolmačeno. Bistveno pa so bila kršena tudi pravila postopka, saj se izpodbijane odločbe v nekaterih relevantnih delih sploh ne da preizkusiti, oziroma je v nasprotju sama s seboj. Nezakonita je tudi odločba drugostopnega organa, predvsem iz razloga, ker v bistvenem delu utemeljitve odločbe nepravilno uporabi predpis ZDavP-2 in Pravilnik. Iz drugostopne odločbe izhaja kot najpomembnejši razlog za zavrnitev prošnje za odlog plačila davka po 102. členu ZDavP-2, da dokumenti, ki jih je predložila tožeča stranka ne dokazujejo, da tožeča stranka ni mogla vplivati na nastanek plačilne nezmožnosti. Pri tem pa kot merodajne okoliščine, kdaj se šteje, da davčni zavezanec ni mogel vplivati na nastanek plačilne nezmožnosti, upošteva izključno tiste, ki so navedene v 42. členu Pravilnika. Tožena stranka je brez kakršnega koli ugotovitvenega postopka prišla do zaključka, da niso podani razlogi za odlog po 42. členu Pravilnika, in da je že zaradi tega predlog za odlog neutemeljen. Tožena stranka pa tudi napačno zatrjuje, da je situacija, v kateri se je znašla tožeča stranka, posledica subjektivnih okoliščin. Tožeča stranka se sklicuje na 42. člen Pravilnika, ki navaja primere, v katerih se šteje, da davčni zavezanec ni mogel vplivati na nastanek plačilne nezmožnosti ali izgubo sposobnosti pridobivanja prihodkov, ki uporablja besedo „zlasti“, kar pomeni, da so poleg situacij, ki so navedene v tem členu, možne tudi druge situacije, ki v tem členu niso navedene. Tožena stranka sploh ne ugotavlja, ali situacija, v kateri se je znašla tožeča stranka, spada med primere plačilne nezmožnosti izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov, ki jih je zakonodajalec predvidel v 1. odstavku 102. člena ZDavP-2. Že navedeno je po mnenju tožeče stranke zadosten razlog za razveljavitev (pravilno odpravo) izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka se tudi ne strinja z zaključkom tožene stranke, da „so razlogi, na katere se sklicuje tožeča stranka, del poslovnega tveganja“. Okoliščine za nastanek hujše gospodarske škode v predmetni zadevi namreč niso posledica poslovnih odločitev tožeče stranke. Tožeča stranka je poslovala kot uspešno podjetje vse od njene ustanovitve dalje, vse do trenutka intervencije države, ki ji je povsem neutemeljeno naložila plačilo davščin. Toliko manj utemeljen je zaključek tožene stranke, da denarna obveznost ne more predstavljati nepopravljive škode. V konkretni zadevi denarna obveznosti, ki naj bi jo tožeča stranka imela, znaša več kot 1.200.000,00 EUR. Če gre določen gospodarski subjekt zaradi tako velike davčne izvršbe v stečaj, to ne more biti nič drugega kot nepopravljiva škoda. Tožeča stranka se sklicuje na ugotovitve prvostopnega organa v izpodbijani odločbi, da so izpolnjeni pogoji za odlog plačila davčne obveznosti, vendar pa je zaključek v nadaljevanju izpodbijane odločbe, ko govori o potrebi za predložitev dodatnega zavarovanja na podlagi 111. člena ZDavP-2, neutemeljen. Zahteva tožene stranke iz sklepa št. DT 42300-259/2007-5 z dne 20. 7. 2007 za predložitev instrumenta zavarovanja temelji na napačnih predpostavkah. V nadaljevanju tožeča stranka očita, da je izpodbijana odločba v nasprotju sama s seboj, saj po eni strani ugotavlja, da je tožena stranka pri presoji nastanka stanja prezadolženosti upoštevala zneske trošarinskega dolga po vseh štirih odločbah, po drugi strani pa, da s sklepom CU Maribor ni zavarovan tudi trošarinski dolg po odločbi CU Murska Sobota, čeprav je to le ena od skupno štirih obveznosti tožeče stranke. Po 111. členu ZDavP-2 zavarovanje izpolnitve zavarovanje plačila davčne obveznosti ni obvezno, saj tožena stranka lahko to zahteva le v izjemnih primerih. Tožena stranka ni izvedla vseh relevantnih dokazov, s katerimi bi lahko utemeljeno zaključila, da obstaja nevarnost za poplačilo odprtih terjatev, ki jih ima do tožeče stranke na podlagi spornih odmernih odločb. Najmanj kar je iz navedenega mogoče ugotoviti je, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala prezgodaj.

Pojem neto premoženje, ki ga je tožeča stranka navajala v prošnji za odlog, kjer je dokazovala nastanek hujše gospodarske škode, je računovodska kategorija, ki pomeni vrednost kapitala družbe v njenih poslovnih knjigah in ne vrednost premoženja družbe, ki se lahko doseže na prostem trgu. Ugotovitev tožene stranke, da vrednost premoženja tožeče stranke, ki izhaja iz njene bilance, ne zadostuje za zavarovanje terjatve, je ob upoštevanju pravilnega razumevanja določb bilančnega prava in poznavanja vsebine ekonomskih kategorij neutemeljena, saj bi tožena stranka kot vrednost premoženja za zavarovanje terjatve morala upoštevati vrednost premoženja tožeče stranke v primeru odprodaje na trgu, ki je znatno in bistveno višja od knjigovodske vrednosti. Tožena stranka tudi zmotno in neutemeljeno istoveti pojma „hujša gospodarska škoda“ in „onemogočeno ali precej oteženo plačilo davčne obveznosti“. Tožeča stranka bi tudi že z izvršitvijo dveh odločb CU Ljubljana postala prezadolžena v smislu 43. člena Pravilnika, saj ne bi mogla na dolgi rok poravnati svojih obveznosti iz tekočega poslovanja s prihodki iz tekočega poslovanja s tujimi viri, kar pa ne pomeni, da bi z nastankom hujše gospodarske škode bila ogrožena tudi zmožnost tožeče stranke, da poplača sporne obveznosti iz naslova izpodbijane odločbe oziroma vseh štirih odločb v smislu 1. odstavka 111. člena ZDavP-2, saj bi tožeča stranka lahko poplačala obveznosti na način, da proda svoje premoženje. V nasprotni situaciji pa bi z odlogom plačila trošarinskega dolga tožena stranka tožeči stranki omogočila oziroma olajšala možnost poplačila trošarinskega dolga po spornih odločbah. V primeru, da tožena stranka ne dovoli odloga, bo verjetno povzročila prenehanje tožeče stranke in s tem posredno tudi škodo samemu proračunu. S tem, ko tožena stranka zahteva od tožeče stranke, da predloži bančno garancijo, poslabšuje poslovanje tožeče stranke, ker ji s tem nalaga dodatno breme in ravna v nasprotju s 3. odstavkom 117. člena ZDavP-2.

Po mnenju tožeče stranke so v zadevi podani vsi pogoji za nastanek hujše gospodarske škode v smislu 40. člena Pravilnika: nastanek plačilne nezmožnosti oziroma izguba sposobnosti pridobivanja dohodkov tožeče stranke; plačilna nezmožnost ali izguba sposobnosti pridobivanja prihodkov je nastala iz razlogov, na katere tožeča stranka ni mogla vplivati; davčnemu zavezancu grozi hujša gospodarska škoda; odlog plačila davka oziroma obročno plačevanje davka bi omogočalo preprečitev hujše gospodarske škode. Ker je v postopku o odlogu potrebno upoštevati okoliščine, ki so veljale v času vložitve prošnje za odlog, tožeča stranka meni, da ni pravilna navedba tožene stranke, da je sodba Upravnega sodišča opr. št. U 205/2008/17 z dne 27. 1. 2009 pravnomočna, zaradi česar zahteva po odlogu po 87. členu ZDavP-2 naj ne bi bila utemeljena.

Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo, tožeči stranki pa povrne vse stroške postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga naslovnemu sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

Izpodbijana odločba temelji na stališču, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za odlog plačila davka po 102. členu ZDavP-2 v povezavi s 40. členom do 43. členom Pravilnika in pogoji za odlog izvršbe po 87. členu ZDavP-2.

Po 102. členu ZDavP-2 lahko davčni organ dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi plačilne nezmožnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog in obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Podrobnejše kriterije in način ugotavljanja hujše gospodarske škode v skladu s 102. členom ZDavP-2 določa Pravilnik v členih 40. do 43.

Po 40. členu Pravilnika so kriteriji za ugotavljanje hujše gospodarske škode v skladu s 102. členom ZDavP-2, ki jih davčni organ pred izdajo odločbe o odlogu plačila oziroma obročnem plačevanju davka upošteva na podlagi podatkov, navedenih v vlogi, in uradnih evidenc, ki se vodijo o davčnem zavezancu: da je davčni zavezanec plačilno nezmožen ali je izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov; da je plačilna nezmožnost ali izguba sposobnosti pridobivanja prihodkov nastala iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati; da davčnemu zavezancu grozi hujša gospodarska škoda; da bi odlog plačila davka obročno plačevanja davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode.

Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku in v skladu z danimi napotili Upravnega sodišča RS. Upravni organ prve stopnje je v ponovljenem postopku tožečo stranko pozval, da predloži kakršne koli podatke, s katerimi bi izkazala morebitne okoliščine po določbah 40. člena do 43. člena Pravilnika. Tožeča stranka takšnih podatkov ni predložila in tako tudi po presoji sodišča ni izkazala okoliščin iz 40. člena do 43. člena Pravilnika. Zato je neutemeljeno njeno sklicevanje na 42. člen Pravilnika, ki primeroma navaja okoliščine, v katerih se šteje, da davčni zavezanec ni mogel vplivati na nastanek plačilne nezmožnosti ali izgubo sposobnosti pridobivanja prihodkov. Tožeča stranka namreč ni izkazala, da bi bilo treba situacijo, v kateri se je znašla, in na katero se sklicuje, obravnavati po 42. členu Pravilnika ter da navedena situacija ni posledica subjektivnih okoliščin. Pri tem sodišče zavrača sklicevanje tožeče stranke na: „neutemeljene odločbe pristojnih carinskih organov, nezakonito ravnanje poslovnih partnerjev..., neustrezno zakonodajo na tem področju zakonodajo, ki je v nasprotju s pozitivnimi materialnimi predpisi“, ki naj bi predstavljale po mnenju tožeče stranke okoliščine, na katere ni mogla vplivati. Sodišče se strinja z navedbami drugostopnega organa, da sama finančna stiska tožeče stranke kot posledica poslovnih dogodkov (nakup energentov, za katere je bilo ugotovljeno, da so bili nezakonito vneseni v Republiko Slovenijo in posledično odločitev carinskega urada o obračunu trošarinskega dolga tožeči stranki kot kupcu trošarinskih izdelkov) ni zadosten pogoj za ugodnejši način plačila davčnih obveznosti na podlagi 102. člena ZDavP-2. Zato na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati navedbe tožeče stranke, da je poslovala kot uspešno podjetje.

Ni res, da iz izpodbijane odločbe izhaja zaključek, da denarna obveznost ne more predstavljati nepopravljive škode. Prav tako ni res, da iz izpodbijane odločbe izhaja zahteva za predložitev dodatnega zavarovanja na podlagi 111. člena ZDavP-2. Navedeno iz izpodbijane odločbe in tudi odločbe drugostopnega organa ne izhaja, pač pa je bilo predmet prvotne odločbe (z dne 17. 9. 2007), ki jo je tožeča stranka že izpodbijala v upravnem sporu (in takrat uveljavljala navedene ugovore) in o kateri je Upravno sodišče RS odločilo s sodbo opr. št. U 276/2008-8 z dne 16. 9. 2008. Zato se sodišče do navedenih ugovorov ne bo opredeljevalo.

Sodišče zavrača tudi ostale tožbene ugovore tožeče stranke. Kriteriji za ugotavljanje hujše gospodarske škode so v skladu s 102. členom ZDavP-2 kumulativno določeni v 40. členu Pravilnika, v konkretni zadevi pa ni bilo ugotovljeno, da bi bili ti kriteriji izpolnjeni. Sodišče ugotavlja (enako kot prvostopni in drugostopni organ), da tožeča stranka v zvezi z zatrjevano plačilno nezmožnostjo v smislu 1. odstavka 41. člena Pravilnika ni predložila dokazil o sprejetih ukrepih za zagotavljanje plačilne zmožnosti, ki jih predpisuje 12. člen Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Prav tako tožeča stranka ni v zvezi z zatrjevano izgubo sposobnosti za pridobivanje dohodkov (2. odstavek 41. člena Pravilnika) predložila dokazil o nastanku dogodkov iz 42. člena tega Pravilnika oziroma drugih dogodkov take vrste in ni izkazala pričakovane izgube dohodkov. Pritrditi tudi ni mogoče tožeči stranki, da je plačilna nezmožnost ali izguba sposobnosti pridobivanja prihodkov nastala iz razlogov, na katere tožeča stranka ni mogla vplivati. Sodišče zavrača sklicevanje tožeče stranke na tožbo zoper odločbo z dne 24. 4. 2007. O navedeni tožbi je sodišče odločilo s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 205/2008-17 z dne 27. 1. 2009.

Da tožeči stranki grozi hujša gospodarska škoda, tožeča stranka utemeljuje s tem, da bo z izvršbo vseh štirih odmernih odločb pri tožeči stranki nastopilo stanje, zaradi katerega njeno premoženje ne bo zadoščalo za poplačilo vseh dolgov. Iz izpodbijane odločbe pa med drugim izhaja, da je odločba z dne 24. 4. 2007 (na katero se dolg nanaša) postala izvršljiva dne 26. 5. 2007 in da poteka postopek davčne izvršbe, vendar tožeča stranka kljub temu še vedno aktivno posluje in ni sprejela nobenih ukrepov za zagotovitev plačilne nezmožnosti oziroma drugih ukrepov, ki bi preprečili nastanek hujše gospodarske škode. Tožeča stranka se pri tem, da ji grozi hujša gospodarska škoda sklicuje tudi na to, da bo morala več delavcem odpovedati poslovno razmerje, vendar ni predložila dokazila o dejavnostih za razreševanje presežnih delavcev v skladu za zakonom, ki ureja delovna razmerja, kot to določa 2. odstavek 43. člena Pravilnika. Zaradi vsega povedanega tudi po presoji sodišča tožeča stranka ni izkazala, da so izpolnjeni pogoji za ugotovitev hujše gospodarske škode, zaradi česar je neutemeljeno njeno sklicevanje, da bi ji odlog plačila davka oziroma obročno plačevanje davka omogočalo preprečitev hujše gospodarske škode.

Sodišče prav tako zavrača tožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo zahteve tožeče stranke za odlog izvršbe po 87. členu ZDavP-2. Po navedeni določbi davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. V konkretni zadevi je drugostopni organ pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil, zaradi česar je odločitev prvostopnega organa pravilna.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/2006, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.