VSL sodba I Cpg 614/2009

1. Pritožbi se delno ugodi in se 1. točka izreka izpodbijane sodbe v obrestnem delu spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 2.213.958,00 SIT od 5. 6. 1994 do 31. 12. 2001.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh plačati znesek 9.238,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 1994 do 31. 12. 2001 (1. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.238,69 EUR od 17. 4. 1990 do 4. 6. 1994 in od 1. 1. 2002 dalje do plačila (2. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v višini 3.642,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka 15-dnevnega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper sodbo se je v delu, ki zadeva plačilo zakonskih zamudnih obresti, pravočasno pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki. V pritožbi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V skladu z določbo 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila pritožba tožeče stranke vročena toženi stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da izpodbija sodbo »v delu, ki zadeva plačilo zakonskih zamudnih obresti«. Na zakonske zamudne obresti se nanaša 1. točka izreka, s katero je sodišču tožbenemu zahtevku tožeče stranke deloma ugodilo, in 2. točka izreka, s katero je sodišče del obrestnega zahtevka tožeče stranke zavrnilo. Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu tudi presojalo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede 2. točke izreka

Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo njen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 17. 4. 1990 do 4. 6. 1994. S tem smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da bi morala tožena stranka vozilo oziroma denarni znesek, dobljen s prodajo vozila, vrniti po nastopu zastaranja pregona, ki je nastopilo 3. 6. 1994, in da je zaradi zamude s plačilom denarnega zneska dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od 5. 6. 1994 dalje. Iz te obrazložitve jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 5. 6. 1994 zato, ker tožena stranka tedaj še ni prišla v zamudo s plačilom.

V nadaljevanju tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da ni izkazalo podlage, po kateri so organi tožene stranke upravičeno odvzeli vozilo. S tem v zvezi izpostavlja, da tožena stranka ni z ničemer izkazala, da je bil postopek o prekršku zakonit, da je M.I. storil prekršek in da je bil odvzem vozila zakonit. Zatrjuje, da bi bil odvzem vozila upravičen le, če bi bil M.I. v postopku o prekršku spoznan za odgovornega. Ker pa se to ni zgodilo, je bilo vozilo v carinskem postopku odvzeto nezakonito, in sicer od 17. 4. 1990 dalje. Tej razlagi pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Samo dejstvo, da je bil postopek o prekršku zaradi zastaranja ustavljen, še ne pomeni, da je bil odvzem vozila v predmetnem postopku nezakonit. Glede na to, da je bilo v konkretni zadevi vozilo odvzeto, še preden je bila ugotovljeno, da je storilec storil očitani mu prekršek, kaže na to, da odvzem vozila ni pomenil varnostnega ukrepa odvzema predmetov v smislu 1. odstavka 383. člena Carinskega zakona (Ur. l. SFRJ, št. 10/76 s spremembami in dopolnitvami), temveč je lahko pomenil le ukrep postavitve pod carinsko nadzorstvo v skladu s 5. odstavkom 383. člena Carinskega zakona. Za postavitev pod carinsko nadzorstvo pa zadošča ugotovitev, da gre za blago, ki je predmet carinskega prekrška, za katerega je predpisan varnostni ukrep odvzema blaga, ali za blago, za katerega ni bil opravljen carinski postopek. Za postavitev blaga pod carinsko nadzorstvo mora biti torej podan sum, da je bil z blagom storjen carinski prekršek. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka ni zatrjevala, da v konkretni zadevi ni bil podan sum, da je bil s spornim avtomobilom storjen carinski prekršek. Zatrjevanje, da prekršek ni bil storjen (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 5. 6. 1997), temu trditvenemu bremenu namreč ne zadosti. Posledično se sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali so organi tožene stranke zakonito odvzeli vozilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede 1. točke izreka

V zvezi s 1. točko izreka izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, tožeča stranka v pritožbi ne navaja razlogov, zato je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe presojalo zgolj z vidika razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od 5. 6. 1994 do 31. 12. 2001 od zneska, ki se glasi na eure.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo 2.213.958,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 1990 do plačila (glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 1. 12. 2005). V času sojenja sodišča prve stopnje (17. 3. 2009) je bil v Republiki Sloveniji euro že uradna valuta, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožeči stranki prisodilo glavnico v eurih (4. odstavek 13. člena Zakona o uvedbi eura – ZUE). Pri tem pa je spregledalo, da lahko tečejo zakonske zamudne obresti od eurskih zneskov pred dnem uvedbe evra, to je pred 1. 1. 2007, le od tolarske protivrednosti eurskih zneskov (primerjaj sodba Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi III Cp 954/2009 z dne 1. 4. 2009). V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in 1. točko izreka izpodbijane sodbe v obrestnem delu spremenilo tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 2.213.958,00 SIT od 5. 6. 1994 do 31. 12. 2001 (5. alinea 358. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je uspela samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, glede katerega pa ji posebni stroški niso nastali, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.