VSL sodba I Cpg 99/2010

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 275,40 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 8.386,39 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v višini 1.258,35 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrže oziroma zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka nasprotovala pritožbenim razlogom. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka je odškodnina iz naslova zavarovanja odvetnikove poklicne odgovornosti pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je na podlagi argumentiranega zaključka, da so kumulativno podane vse štiri predpostavke odvetnikove splošne civilne odgovornosti za škodo, tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo.

Ne drži pritožbeni očitek, da se ocene izpodbijane sodbe, da bi odvetnik utegnil sanirati „napačni pravni nasvet“, če bi se udeležil obravnave v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem (DSS) in če bi zoper izdano sodbo vložil pritožbo, ne da preizkusiti, ker da sodba o tem nima razlogov. Pritožba prezre, da je prvostopno sodišče z navedeno „oceno“ izrazilo zgolj hipotetično možnost razvoja neke vnaprej zamišljene situacije, ki bi se lahko uresničila, lahko pa tudi ne, kar že samo po sebi pomeni, da niti ni posebej bistvena. Ali bi odvetnik v sodnem postopku lahko saniral napako, storjeno v postopku izredne odpovedi delovnega razmerja delavcu tožeče stranke, na skupno oceno njegovega ravnanja, ki ga je treba presojati celovito, po mnenju pritožbenega sodišča nima omembe vrednega vpliva. Če je bil namreč „napačen pravni nasvet“ popravljiv, je teža te napake objektivno manjša, kot če ni bil, vendar pa so jo dodatno obtežile naknadne odvetnikove opustitve v postopku pred DSS.

Sicer pa v nobenem primeru ni mogoče sprejeti stališča pritožnice, da odvetnikove opustitve v postopku pred DSS niso prispevale k nastali škodi. Tudi, če je bila odvetnikova napaka v kasnejšem sodnem postopku neodpravljiva, bi lahko odvetnik s primerno skrbnim ravnanjem vsaj zmanjšal škodljive posledice, ne nazadnje tako, da bi tožbeni zahtevek delavca pripoznal takoj po prejemu tožbe.

Nosilni razlog sodbe o protipravnosti odvetnikovega ravnanja predstavlja zaključek prvostopnega sodišča, da je delavec tožeče stranke v postopku pred DSS uspel zato, ker je tožeča stranka po odvetnikovem nasvetu za izredno odpoved delovnega razmerja uporabila napačno pravno podlago. Tega zaključka pritožba ne izpodbija, pač pa preigrava različne hipoteze, ki pa niti hipotetično ne bi pripeljale do drugačne odločitve.

Brezpredmeten je tako pritožbeni očitek, da bi bila odločba o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi v primeru, če bi odvetnik navedel pravilno pravno podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in sicer „naklepno ali iz hude malomarnosti hujše kršenje pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja“, ker da delavcu z ozirom na relevantno dejansko stanje ne bi bilo mogoče dokazati niti malomarnosti niti naklepa. Če ta hipoteza drži, potem delavec sploh ni huje kršil svojih delovnih obveznosti, in bi bila torej izredna odpoved delovnega razmerja tudi na „pravilni“ pravni podlagi nepravilna. Z ozirom na v sodbi ugotovljeno dejstvo, da je tožeča stranka pooblastila odvetnika za vodenje postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi bil odvetnik kot strokovnjak nedvomno dolžan vse dejanske okoliščine delavčeve „kršitve delovnih obveznosti“ pravno ovrednotiti vsaj v meri, kot to uspeva toženi stranki, ki nima ustreznega specialističnega znanja na delovnopravnem področju, ter tožeči stranki skrbneje svetovati.

Odvetnikovo skrbnost oz. njegovo odgovornost za „napačen“ pravni nasvet je zato treba presojati prav v kontekstu okoliščin, na katere opozarja pritožnica. Če namreč držijo pritožbene navedbe, da v skladu z uveljavljeno sodno prakso delodajalec v sodnem postopku ne more več sanirati napačne pravne kvalifikacije odpovednega razloga, to praktično pomeni, da se od povsem laičnih oseb v laičnih postopkih zahteva 100% nezmotljivost pri opredelitvi pravne podlage kršitve (kaj podobnega pa se ne pričakuje niti od zgolj za pregon kaznivih dejanj usposobljenih in visoko strokovno kvalificiranih državnih tožilcev v formalno najbolj razdelanih kazenskih postopkih). Zato smejo biti zahteve po profesionalni skrbnosti odvetnika tudi glede materialnopravne pravilnosti njegovih nasvetov na takšnem področju toliko strožje in je tudi standard skrbnosti, ki se od odvetnika pričakuje, ustrezno višji.

Tudi nima prav pritožba, da je bil zahtevek tožeče stranke glede uveljavljane škode nesklepčen. Tožeča stranka se je v tožbi sklicevala na odškodninski zahtevek, ki ga je že pred vložitvijo tožbe posredovala toženi stranki in ga je tožbi tudi priložila (priloga A1). Navedeni zahtevek, v katerem je opredeljena vsebina posameznih postavk odškodninskega zahtevka, je potrebno upoštevati kot zatrjevano dejansko podlago tožbe. Postopkovno pravilo, da trditvene podlage zahtevka ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov, namreč ne velja v celoti za listine, ki jih stranka predloži v spis. Če so le-te dovolj določne in vsebujejo razumljive podatke, zadostuje, da se stranka v vlogah nanje sklicuje, ne da bi ji bilo treba posebej prepisovati vsebino teh listin v vloge. Trditveno naravo imajo npr. tudi izvedenska mnenja, ki jih stranka naroči v lastnem imenu. Poleg tega je tožeča stranka v izkaz škode predložila tudi druge dokaze (A9 do A14), iz katerih je razvidno, kaj konkretno je bilo delavcu plačano in kdaj. Odškodninski zahtevek tožeče stranke je bil sklepčen in ga je bilo mogoče preizkusiti.

Tudi s predlogom za zaslišanje priče tožeča stranka ni bila prepozna, saj jo je predlagala zato, ker je tožena stranka šele na drugem naroku oporekala dokazni vrednosti predloženim listinam. V primeru, ko ena stranka po končanem prvem naroku prereka dokazno vrednost pravočasno predloženega dokaza, pa nasprotni stranki ni mogoče odreči pravice, da naknadno predlaga še dodatne dokaze.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) ni našlo razlogov v škodo izpodbijane sodbe, je sodbo v izpodbijanem deli potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče priznalo za sestavo odgovora na pritožbo na podlagi Odvetniške tarife v višini 500 OT in 20 % DDV.