VSRS Sodba X Ips 149/2006

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.5.2004, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Mestne občine Ljubljana, Mestne uprave, Oddelka za gospodarjenje z zemljišči z dne 17.2.2004. Prvostopenjski občinski organ je z navedeno odločbo revidentu naložil plačilo komunalnega prispevka zaradi legalizacije stanovanjskega objekta na tam navedenem zemljišču v višini 7.928.422,00 SIT.

2V obrazložitvi sodbe se sodišče prve stopnje strinja z razlogi, ki sta jih v svojih odločbah navedla prvostopenjski organ in tožena stranka. Tožbene ugovore, ki so enaki ugovorom v pritožbenem postopku, zavrača s sklicevanjem na razloge, ki jih je navedla tožena stranka (drugi odstavek 67. člena ZUS). Dodatno navaja, da je komunalni prispevek odmerjen v skladu z 8. členom Navodila za izračun komunalnega prispevka. V odločbi je navedena posamezna vrsta stroškov, predpisana cena opremljanja, faktor podražitve ter ob upoštevanju koristne površine iz revidentovega projekta izračunana višina prispevka. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

3Revident v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja vse pritožbene razloge. Ne strinja se z višino odmerjenega komunalnega prispevka, ki je previsok. Poleg tega je napačno uporabljena revalorizacija. Ker na njegovem zemljišču ni plinskega priključka, na lokaciji, kjer se nahaja njegova nepremičnina, pa tudi ni zelenih in rekreacijskih površin, javne razsvetljave in parkirišč, meni, da tega dela prispevka ni dolžan plačati. Prepričan je, da bi moral pristojni organ pri odmeri komunalnega prispevka upoštevati njegova dosedanja vlaganja, saj je za vodovod, kanalizacijo in elektriko že plačal prispevke in dobil soglasja in priključke. Predlaga, da se izpodbijana sodba odpravi (pravilno razveljavi) in priglaša stroške postopka.

4Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

K 1. točki izreka

5Revizija ni utemeljena.

6S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1.1.2007.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. V obravnavanem primeru so bile glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje določbe Zakona o urejanju prostora - ZUreP-1 (Ur. l. RS, št. 110/2002), ki je veljal v času izdaje odločbe prvostopnega občinskega organ, pravilno uporabljene.

9ZUreP-1 je namreč v določbi 190. člena določal, da se do izdaje novih izvršilnih predpisov pri odmeri komunalnega prispevka po določbah ZUreP-1 uporabljajo izvršilni predpisi, izdani na podlagi Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ 1997 (Ur. l RS, št. 44/97), med drugimi tudi Navodilo za izračun komunalnega prispevka (Ur. l. RS, št. 4/99, v nadaljevanju Navodilo). Navodilo pa v prvem odstavku 8. člena določa, da se do uveljavitve programov opremljanja po predpisu, ki bo izdan na podlagi ZUreP-1, za program opremljanja šteje občinski investicijski program urejanja stavbnih zemljišč, sprejet po dosedanjih predpisih.

10V obravnavanem primeru je kot nesporno ugotovljeno, da se revidentova nepremičnina nahaja na območju, ki se ureja z Zazidalnim načrtom za območje urejanja ... (Ur. l. SRS, št. 9/89, v nadaljevanju Zazidalni načrt), za katerega je bila sprejeta novelacija investicijskega programa. Po presoji Vrhovnega sodišča je bil komunalni prispevek zato pravilno odmerjen na podlagi obstoječega investicijskega programa, ki skladno z Zazidalnim načrtom podrobneje določa vrsto in obseg komunalne infrastrukture. Zazidalni načrt pa med komunalno infrastrukturo poleg vodovoda, kanalizacije, elektrike in telefona uvršča tudi plinovod, zelene in rekreacijske površine, javno razsvetljavo in parkirišča (8., 16., 23., 25. in 27. člena Odloka o sprejemu Zazidalnega načrta). Ker se po določbi 143. člena ZUreP-1 komunalni prispevek odmeri na podlagi programa opremljanja (v tem primeru investicijskega programa, ki je izdelan na podlagi zazidalnega načrta), torej tudi na podlagi predvidene komunalne infrastrukture in ne le na podlagi že zgrajene komunalne infrastrukture, revidentov ugovor, da dela prispevka, ki se nanaša na plinovod, javno razsvetljavo, parkirišča, zelene in rekreacijske površine ni dolžan plačati, ni utemeljen.

11Glede na to, da je bila pri odmeri komunalnega prispevka v letu 2004 upoštevana cena, določena v investicijskem programu iz leta 1992, materialnopravno tudi ni sporna revalorizacija, ki je namenjena ohranitvi realne vrednosti denarja. Revidentov (sicer pavšalni) ugovor, da je ta revalorizacija napačna, pa ni utemeljen. Revalorizacija je bila namreč v času od 2. 5. 1992 do 24. 7. 1997 pravilno izvedena z indeksom sprememb cen industrijskih izdelkov pri proizvajalcih SR Slovenije – panoga proizvodnja gradbenega materiala, ki ga je vsak mesec objavljal Zavod R Slovenije za statistiko, kot je to določal 44 b. člen Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ 1984 (Ur. l. RS, št. 18/84 in 33/87), ki je veljal do 24.7.1997. Dne 25.7.1997 je začel veljati nov Zakon o stavbnih zemljiščih – ZSZ 1997 (Ur. l. RS, št.44/97) in na njegovi podlagi izdani izvršilni predpisi, ki pa načina revalorizacije niso določali. Ob taki zakonski praznini je bila v obravnavanem primeru revalorizacija za čas od 25.7.1997 do 31.12.1999 izvedena z uporabo temeljne obrestne mere po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri - ZPOMZO in za čas od 1.1.2000 do dneva izračuna s faktorjem podražitve življenjskih potrebščin (indeks cen življenjskih potrebščin). Po presoji Vrhovnega sodišča pa je tak način revalorizacije materialnopravno pravilen. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča namreč nobeni metodi revalorizacije, ki ohranja realno vrednost denarja, ni mogoče odreči pravilnosti. Temeljna obrestna mera po ZPOMZO je bila namenjena prav revalorizaciji - ohranjanju realne vrednosti denarja (prvi odstavek 3. člena ZPOMZO). Višino temeljne obrestne mere je določala in mesečno objavljala Banka Slovenije. Izračun temeljne obrestne mere pa je do februarja 1998 temeljil na rasti cen na drobno. Od tedaj dalje pa temelji na rasti cen življenjskih potrebščin (Sklep Banke Slovenije, Ur. l. RS, št. 81/97). Prav revalorizacija z uporabo temeljne obrestne mere oziroma rasti cen življenjskih potrebščin pa je po ustaljeni sodni praksi prevladujoč način revalorizacije denarnih obveznosti in terjatev. Uporabljeni metodi revalorizacije kljub zakonski praznini ni mogoče oporekati in je po presoji Vrhovnega sodišča materialno pravno pravilna.

12Neutemeljen je tudi revidentov ugovor, da bi se morali upoštevati že plačani prispevki za soglasja in priključitev vodovoda, kanalizacije, elektrike in telefona. Že sodišče prve stopnje je revidentu pravilno pojasnilo, da so bila ta plačila vezana na neposredno priključitev objekta na javno infrastrukturo in ne na plačilo komunalnega prispevka. Po določbi drugega odstavka 138. člena v povezavi s prvim odstavkom 143. člena ZUreP-1, ki določata, da je komunalni prispevek plačilo dela stroškov opremljanja zemljišč z lokalno komunalno infrastrukturo, da pa gradnjo priključkov na objekte in omrežja komunalne infrastrukture zagotavlja lastnik objekta, se neposredni stroški priključitve objekta na komunalno infrastrukturo ne štejejo za del komunalnega prispevka. Plačila teh stroškov zato ni mogoče upoštevati kot plačila dela stroškov komunalnega prispevka za izgradnjo lokalne komunalne infrastrukture.

13Ker revizijski ugovori niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.

K 2. točki izreka

14Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).