VSRS Sklep I Up 312/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe s katero je tožeča stranka predlagala, da se do dokončnosti sodne odločitve v tem upravnem sporu tožeči stranki dovoli izvajanje lova v skladu z letnim gojitvenim načrtom in planom odstrela, potrjenega s strani tožene stranke za leto 2009, na območju Lovske družine A. ter da naj se zadrži izvajanje odločbe tožene stranke, s katero je dodeljena koncesija izvajanja lova na tem območju Lovski družini B.

2Tožeča stranka je zahtevala izdajo začasne odredbe v zvezi s tožbo, s katero izpodbija odločbo tožene stranke z dne 13. 5. 2009, s katero je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke za dodelitev koncesije za trajnostno gospodarjenje z divjadjo v lovišču ...

3V razlogih izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeča stranka težko popravljive škode, ki je eden izmed pogojev za izdajo obeh zahtevanih začasnih odredb, ni izkazala.

4Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in „zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi“. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo pravila postopka, saj bi pred odločitvijo moralo zaslišati obe stranki. Tožeča stranka je izkazala nastanek težko popravljive škode. Ponavlja navedbe iz zahteve za izdajo začasne odredbe, ki po njenem mnenju izkazujejo navedeno škodo.

5Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

6Pritožba ni utemeljena.

7Tudi v upravnem sporu je možno zahtevati in izdati začasno odredbo. Namenjena je začasnemu varstvu tožeče stranke. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče presoja pogoje za njeno izdajo. Če ti niso izpolnjeni, zahtevo zavrne.

8V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (glede na vsebino in oblikovane zahteve v začasni odredbi) obravnavalo kot zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbi drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1.

9Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Skladno s tretjim odstavkom citiranega člena lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

10Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno navaja, da ZUS-1 pozna dve obliki začasne odredbe: bodisi da se zadrži izvršitev izpodbijanega akta, bodisi da se začasno uredi sporno pravno razmerje. V obeh primerih pa je v zakonu določeno, da se lahko začasna odredba izda le v primeru, če bi tožniku nastala težko popravljiva škoda.

11Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni konkretizirala škode in tudi ni obrazložila, zakaj bi ta škoda zanjo bila težko popravljiva. Navajala je le to, da naj bi vladala v lovišču zmešnjava, ker naj bi lovci dveh družin izvajali lov. Trdila je tudi, da ji škoda nastaja zaradi nezmožnosti plačevanja zatečenih obveznosti ter zaradi nezmožnosti izvrševanja pogodb strank ter obveznosti, ki izhajajo iz potrjenega plana za leto 2009, vendar pri tem – kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje – ni konkretizirala, za katere obveznosti naj bi šlo, niti za katere pogodbe naj bi šlo, pa tudi ni konkretno navedla, katere obveznosti izhajajo iz potrjenega plana za leto 2009. Pravilna je zato presoja, da je zatrjevanje škode v celoti nekonkretizirano, in da je težko popravljiva škoda le zatrjevana, ni pa obrazloženo, zakaj naj bi takšna škoda bila težko popravljiva. Ni pojasnjeno, do katerih nepopravljivih posledic naj bi prišlo, ker naj bi sosednja lovska družina preprečevala lov na spornem območju. Samo navajanje, da premoženje oziroma lovske naprave in objekti, ni razdeljeno, še ne predstavlja škode, ki naj bi grozila. V zahtevano kategorijo škode ne sodi tudi zadržana trofeja s strani inšpektorja, saj gre le za pridržanje do konca sodnega postopka. Zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni verjetno izkazal nastanka težko popravljive škode. To pa pomeni, da že prvi zakonski pogoj za zahtevano začasno odredbo ni izpolnjen. Zato je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe (v obeh predlaganih oblikah) pravilno zavrnilo.

12Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zaradi kratkih rokov, ki so predpisani pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe (sodišče mora po določbi petega odstavka 32. člena ZUS-1 odločiti o zahtevi v sedmih dneh), tožnik ne more zahtevati, da se opravi pred odločitvijo zaslišanje strank. Okoliščine, ki jih tožeča stranka v pritožbi ponovno navaja pri utemeljevanju težko popravljive škode, je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

13Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje (do stopnje verjetnosti) je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu (ki so zatrjevane, in tudi ne tiste, na katere mora paziti po uradni dolžnosti). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 72. člena in šestim odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.