VSM sklep I Cp 2339/2009

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem izreku (drugi odstavek izreka) spremeni tako, da ta glasi:

„Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 502,71 (petsto dva 71/100) EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.“

V preostalem delu se pritožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 92,80 (dvaindevetdeset 80/100) EUR v 15 dneh od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do plačila, pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je dne 14.09.2009 izdalo sodbo na podlagi pripoznave in sklep. V sklepu je vzelo (delni) umik tožbe tožnice na znanje in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Ptuju opr. št. I 2005/01615 z dne 11.08.2005 glede plačila zneska 45.566,60 EUR razveljavilo ter pravdni postopek v tem delu ustavilo. S sodbo na podlagi pripoznave je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Ptuju opr. št. I 2005/01615 z dne 11.08.2005 v preostalem delu vzdržalo v veljavi tako, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 2.812,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi s tekom od 23.01.2003 do plačila (prvi odstavek izreka sodbe). V drugem odstavku izreka sodbe je tožnici naložilo, da je dolžna povrniti tožencu nastale pravdne stroške v znesku 958,48 EUR v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica se pritožuje zoper stroškovno odločitev v sodbi (pritožbena sporna vrednost 958,48 EUR) iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da naj višje sodišče sodbo v stroškovnem izreku spremeni tako, „da odloči o stroških pritožbenega postopka glede na uspeh pravdnih strank v pravdi, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške te pritožbe v 15 dneh od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do plačila, pod izvršbo oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijanem delu in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje“. Priglaša pritožbene stroške.

Toženec na pritožbo ni odgovoril.

Višje sodišče je preizkusilo izpodbijano stroškovno odločitev v sodbi tako v mejah pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s členom 366 ZPP). Glede na določbo drugega odstavka 366.a člena ZPP-D je o pritožbi odločal senat.

Pritožbeni preizkus zadeve je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tako da ta pritožbeni razlog ni podan.

Sodišče prve stopnje je svojo stroškovno odločitev v sodbi utemeljilo s tem, da toženec ni dal povoda za tožbo, da temelju tožbenega zahtevka ni ugovarjal, ampak le višini, ki je presegala zakonsko določen limit za regresne zahtevke zavarovalnic in da je toženec tožbeni zahtevek pripoznal takoj, ko ga je tožnica skrčila, preden se je tožnica spustila v obravnavanje glavne stvari ter zato v skladu s 157. členom ZPP tožnici naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov, ki jih je sodišče odmerilo v znesku 958,48 EUR.

Višje sodišče se strinja s tožnico, da je zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženec ni dal povoda za vložitev tožbe, napačen. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je bila tožnica prisiljena vložiti tožbo oziroma v predmetni zadevi predlog za izvršbo in da toženec ne bi dal povoda za vložitev tožbe oziroma izvršilnega predloga le v primeru, če bi nesporni (pripoznani) del terjatve poravnal ali bi se s tožečo stranko dogovoril glede plačila tega nespornega dela dolga. Tožnica utemeljeno graja tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da se toženec ni spustil v obravnavanje glavne stvari. Pravilno je stališče tožnice, da v kolikor bi toženec želel zadostiti drugemu pogoju iz 157. člena ZPP, bi moral v ugovoru zoper sklep o izvršbi pripoznati del tožbenega zahtevka. Toženec pa je po prejemu sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine, ugovarjal celotni terjatvi in ni pripoznal ničesar; sklep o izvršbi je bil v naložitvenem delu v celoti razveljavljen ter zadeva odstopljena v pravdo – zaradi plačila 48.379,15 EUR s pp., in se je toženec torej spustil v obravnavo ter je šele potem, ko je bila zadeva odstopljena pravdnemu sodišču in je tožnica v svoji prvi pripravljalni vlogi nato „utesnila“ tožbeni zahtevek na znesek 2.812,55 EUR s pp., pripoznal tožbeni zahtevek. V predmetni zadevi je toženec tako dal povod za tožbo in tudi ni pripoznal tožbenega zahtevka, preden se je spustil v obravnavanje glavne stvari. Tako niso izpolnjeni pogoji iz 157. člena ZPP in ga je sodišče prve stopnje pri stroškovni odločitvi zmotno uporabilo. Višje sodišče soglaša s tožnico, da bi prvostopenjsko sodišče moralo odločiti o stroških glede na uspeh pravdnih strank v postopku. Po mnenju višjega sodišča je pravilna odmera pravdnih stroškov, ob upoštevanju načela uspeha po drugem odstavku 154. člena ZPP, naslednja:

V prvi fazi postopka (od ugovora pa do skrčitve zahtevka) je toženec uspel z 94,19%, (sporna vrednost 48.379,15 EUR – po sodbi na podlagi pripoznave prisojeno 2.812,55 EUR s pp.). Zato je toženec od priznanih stroškov za ugovor – 900 točk po Odvetniški tarifi – OT in 2% materialnih stroškov – skupno 918 točk, kar znese z DDV 505,63 EUR in sodne takse za ugovor 241,90 EUR, upravičen do povrnitve 94,19% teh stroškov, torej do zneska 704,09 EUR (tožnica povrnitve izvršilnih stroškov glede na skrčitev več ni uveljavljala).

Tožnici se v drugi fazi priznajo stroški za prvo pripravljalno vlogo – 300 točk in 6 točk materialnih stroškov, skupno 306 točk, kar znesek z DDV 168,54 EUR. Tožnica je namreč v tej pripravljalni vlogi skrčila tožbeni zahtevek od prvotnih 48.379,15 EUR na 2.812,55 EUR. Ker je toženec tak skrčeni tožbeni zahtevek nato s svojo pripravljalno vlogo v celoti pripoznal, je tožnica glede na 100% uspeh upravičena do povrnitve celotnih stroškov za to pripravljalno vlogo (ki so bili priglašeni in odmerjeni glede na skrčeno vrednost) in do povrnitve celotne razlike sodne takse za sodbo na podlagi pripoznave – 32,84 EUR, torej do zneska 201,38 EUR. Toženec pa sam trpi stroške za sestavo svoje pripravljalne vloge, v kateri je pripoznal tožbeni zahtevek.

Glede na to, da je toženec po prejemu prve pripravljalne vloge tožnice v svoji vlogi takoj pripoznal tožbeni zahtevek, bi bili pravdni stranki druga drugi dolžni povrniti stroške za obravnavo 14.09.2009, pri čemer pa je tudi tožnici priznati ob upoštevanju načela potrebnosti 155. člena ZPP enako število točk kot tožencu po OT in ne tudi odsotnosti iz pisarne in kilometrine – tožničin pooblaščenec je že 11.09.2009 prejel vlogo toženca o pripoznavi zahtevka ter se pravdni stroški v zvezi z obravnavo medsebojno pobotajo.

Tako se pokaže, da je tožnica dolžna tožencu povrniti 502,71 EUR pravdnih stroškov (704,09 EUR – 201,38 EUR). Glede na navedeno je bilo potrebno stroškovni del sodbe (drugi odstavek izreka) spremeniti tako, da je tožnica dolžna tožencu povrniti 502,71 EUR pravdnih stroškov (in ne 958,48 EUR, kot je odločilo prvostopenjsko sodišče).

Tožnica je s pritožbo uspela z 47,55% (sporno 958,48 EUR, višje sodišče je znižalo stroške za 455,77 EUR). Po členu 165/II ZPP v zvezi s členom 154/II ZPP je toženec dolžan tožnici povrniti od priznanih pritožbenih stroškov (za sestavo pritožbe 250 točk, kar znese z DDV 137,70 EUR in sodna taksa za pritožbo 57,47 EUR) 92,80 EUR.