VSL sodba I Kp 948/2008

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji tako spremeni, da se obtoženemu FF izrečena kazen zviša na

5 (pet) let zapora.

Pritožba zagovornikov obtoženega FF se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi FF je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka iz 1. do 5. in 8. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter sodno takso.

:

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo v ponovljenem sojenju obtoženega FF spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let po 3. odst. 103. člena KZ SRS. Izreklo mu je kazen tri leta in deset mesecev zapora, v izrečeno kazen mu je vštelo čas prebit v priporu ter „kakršenkoli drug odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem“ od 17.05 ure dne 19.10.2006 do 15.10 ure dne 14.9.2007. Oškodovanko TŠ je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka.

Zoper sodbo so se pritožili iz vseh pritožbenih razlogov obtoženčevi zagovorniki iz Odvetniške družbe G in partnerji. Predlagali so ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj se obtoženca oprosti obtožbe. Podrejeno pa so predlagali razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Okrožna državna tožilka MK se je pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo tako, da naj se obtožencu izreče kazen šestih let zapora.

Zagovorniki so na pritožbo državne tožilke odgovorili in so predlagali zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Višja državna tožilka svetnica NLR je v mnenju, ki je bilo vročeno obtožencu in zagovorniku odvetniku MŽ ter odvetniški pisarni G in partnerji, predlagala ugoditev pritožbi državne tožilke ter zavrnitev pritožbe obtoženčevih zagovornikov kot neutemeljene.

Zagovorniki so v pritožbi predlagali, da se jih o seji senata obvesti. Pritožbeno sodišče je to storilo, obvestilo pa je tudi Vrhovno državno tožilstvo RS. Seje se ni nihče udeležil. Po 4. odst. 378. člena ZKP so bili podani pogoji za sejo.

Pritožba državne tožilke je utemeljena, pritožba obtoženčevih zagovornikov pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ustrezno utemeljilo, katere dokaze je izvedlo in kako jih je ocenilo. Navedlo je tudi razloge v zvezi z zavrnjenimi dokazi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter, da prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb kazenskega postopka. Kazenski zakon je pravilno uporabilo. Razloge sodbe je sodišče druge stopnje preizkusilo glede na pritožbene navedbe obtoženčevih zagovornikov in okrožne državne tožilke.

Zagovorniki obtoženega FF neutemeljeno navajajo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izvedenskega mnenja dr. GM, ki je bil predčasno razrešen in naj bi zato njegovo mnenje izgubilo vsakršno pravno veljavo. Dr. GM je namreč ob izdelavi izvedenskega mnenja še imel status sodnega izvedenca. Na glavni obravnavi v ponovljenem postopku dne 30.10.2007 pa je bil pravilno zaprisežen kot sodni izvedenec (list. št. 865). Zato je sodišče prve stopnje vsekakor lahko upoštevalo tudi njegovo izvedensko mnenje (sodba stran 14).

Pritožniki nadalje neutemeljeno navajajo, da se sodišče tudi zato ne bi smelo opreti na izvedensko mnenje dr. GM, ker se to mnenje v celoti opira na prispevek kliničnega psihologa dr. TP, katerega mnenje naj bi bilo nestrokovno. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi navedlo utemeljene razloge (stran 17 sodbe), da je mnenje kliničnega psihologa dr. TP služilo dr. GM zgolj kot dodatno diagnostično sredstvo, ne pa kot samostojna podlaga pri podajanju trditev in diagnoz. Dr. TP je bil v ponovljenem kazenskem postopku na glavni obravnavi dne 15.6.2007 zaslišan kot izvedenec in je bil tudi ustrezno opozorjen (list. št. 641). Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da dr. TP ni shranil testov, opravljenih z oškodovanko, in jih zato ni bilo mogoče preveriti. Poleg tega dr. TP ni imel na razpolago vse prejšnje dokumentacije Svetovalnega centra Ljubljana. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zato ugotovilo, da je postopek izdelave mnenja opravil metodološko pomanjkljivo, ne pa nestrokovno, kot neutemeljeno navajajo zagovorniki v pritožbi. Zato sta bila odrejena nova sodna izvedenca klinična psihologinja dr. AS in psihiater dr. MV. Izvedensko mnenje dr. GM pa torej ne vsebuje nobenih takih nepravilnosti in nejasnosti, da ga sodišče prve stopnje ne bi moglo upoštevati. Ni tudi utemeljena navedba zagovornikov v pritožbi, da je sodišče prve stopnje kot neverodostojno ocenilo mnenje dr. TP, saj je le ugotovilo, da je mnenje metodološko pomanjkljivo. Dokazni predlog za izločitev sodnega izvedenca psihiatra dr. GM je bil zato utemeljeno zavrnjen (razlogi sodbe na strani 45).

Izvedensko mnenje dr. GM, ki se razlikuje od izvedenskega mnenja dr. MV, je glede odločilnih dejstev skladno z mnenjem komisije treh psihiatrov Psihiatrične bolnišnice Begunje. Njihove ugotovitve pa so skladne z ugotovitvami obeh kliničnih psihologov dr. AS in še prej dr. TP. Prav zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za soočenje dr. MV in dr. BB (sodba stran 45). Pritožbene navedbe, v katerih zagovorniki vztrajajo, da je soočenje nujno, zato niso utemeljene, ne glede na to, da zagovorniki dr. V. cenijo kot izkušenega strokovnjaka na področju spolnih zlorab. Sodba (stran 30) vsebuje vse ustrezne razloge, zakaj je sodišče prve stopnje odredilo kolegijsko sodno izvedenstvo, in jih pritožbeno sodišče sprejema. Sprejema tudi zaključek v izpodbijani sodbi (stran 34 – 36), zakaj se sodišče prve stopnje ni oprlo na izvedensko mnenje dr. MV, ki ga je prvostopenjsko sodišče ocenilo za okuženo s prejšnjimi mnenji (stran 28) glede na to, da je dr. MV analiziral celoten spis vključno s štirimi izvedenskimi mnenji v spisu. Že iz tega razloga ni potrebno soočenje, kot ga predlagajo zagovorniki v pritožbi. V spisu torej nista le dve izvedenski mnenji, kot neutemeljeno trdijo zagovorniki v pritožbi, ampak so tri psihiatrična in še izvedensko mnenje klinične psihologinje. Izvedensko mnenje dr. MV pa je v primerjavi z ostalimi izvedenskimi mnenji v popolnem nasprotju z njimi. Zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na ostala izvedenska mnenja, ko je ocenjevalo verodostojnost izpovedbe oškodovanke TŠ, seveda pa tudi na ostale navedene posredne dokaze.

Sodba zato ne vsebuje očitanih kršitev procesnega zakona in Ustave RS.

Zagovorniki v pritožbi nadalje želijo prikazati oškodovankino izpovedbo kot neverodostojno tudi zato, ker naj bi z vsemi poznejšimi izpovedbami nadgrajevala prejšnje izpovedbe, čeprav bi se pričakovalo prav nasprotno. Po njihovem mnenju naj bi zato šlo za naučeno pričanje z namero škodovati obtožencu. Oceno naj bi potrjevalo izvedensko mnenje dr. MV. Sodišče prve stopnje je glede oškodovankine verodostojnosti zavzelo stališče (stran 11 sodbe), ki ga v celotni obrazložitvi še nadgrajuje z mnenji sodnih izvedencev (razen dr. MV) in z drugimi dokazi. Njena izpovedba ima oporo tudi v izpovedbah številnih prič, delno pa tudi v obtoženčevem zagovoru in v njegovem pismu, ki ga je napisal po tem, ko je oškodovanka že podala ovadbo. Da je lahko obtoženec storilec, pa nedvomno kaže tudi izvedensko mnenje dr. MŽT. Dejansko stanje zato ni zmotno ugotovljeno, kot neutemeljeno navajajo zagovorniki v pritožbi.

Pritožniki nadalje v pritožbi sklepajo na podlagi izvedenskega mnenja dr. MŽT, da je obtoženec ostal na predodrasli seksualni ravni, da se ni zavedal, da počne kaj narobe in da mu zato ni moč očitati, da se bi dejanj zavedal in jih kot prepovedana hotel storiti. V pritožbi so omenjeni le tisti deli izvedenskega mnenja dr. MŽT, ki ustrezajo pritožnikom. Vsebina izvedenskega mnenja je v razlogih povzeta na strani 48 sodbe, ko je tudi navedeno, da je sodna izvedenka zaključila, da obtoženčeva psihosocialna nezrelost in to, da so odnos do spolnosti, doživljanje spolnosti ter spolno vedenje na predodrasli ravni (list. št. 307), ne pomeni, da obtoženec ni razumel pomena svojih ravnanj in da ni vseskozi lastno ravnanje obvladoval (list. št. 676). Sodba glede kazenske odgovornosti vsebuje vse potrebne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Zato ne gre za očitano kršitev kazenskega zakona.

V pritožbi je nadalje še neutemeljen očitek, da sodba nima razlogov o zlorabi položaja. Izpodbijana sodba ima o zlorabi duhovniškega stanu tehtne in prepričljive razloge, tako v zvezi z dogajanji na območju cerkve, kot z dogajanji na oškodovankinem domu (stran 42 do 45 sodbe) ter, da je imel obtoženec zlorabo v zavesti in naklepu. Ker ima sodba razloge o tem, ni utemeljen očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče kršilo določbo 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče sprejema stališče prvostopenjskega, da je obtoženec kot duhovnik, katerega osnovna dolžnost je bila predvsem verska vzgoja, zlorabil položaj duhovnika, tako na območju cerkve, ne le pri obredih, ampak tudi pri drugih v izreku sodbe navedenih prilikah, kot doma pri oškodovanki, kamor je prihajal na obiske v svojstvu duhovnika in so mu domači prav zato, ker je bil župnik na njihovem območju, dovolili, da je bil z oškodovanko tudi sam. Pritožbena navedba, da obtoženec na domu ni bil v svojstvu duhovnika, zato ni utemeljena, saj je bil prav zato, ker je bil duhovnik, redno na večerjah, pred odhodom domov pa so ga puščali tudi samega z oškodovanko. Obtoženec je torej dolžnost duhovnika v smislu verske oskrbe in vzgoje opravljal med oškodovankinimi obiski na območju cerkve, kot tudi na njenem domu, saj mu je bilo prav zato, ker je bil domači župnik, dovoljeno tisto, kar nekomu drugemu ne bi bilo. Domači so mu namreč kot župniku zaupali. Podani so torej vsi znaki kaznivega dejanja, za katerega je bil obtoženec spoznan za krivega. Kazenski zakon je bil torej pravilno uporabljen, sodba pa je tudi v tem delu tako obrazložena, da ni podana nobena kršitev določb kazenskega postopka.

Glede odločbe o kazenski sankciji so se pritožili zagovorniki in okrožna državna tožilka. Obe pritožbi očitata izpodbijani sodbi nepravilno odmero kazni. Zagovorniki pa so tudi odgovorili na pritožbo državne tožilke, da ni utemeljena.

Zagovorniki navajajo, da je sodišče prve stopnje „dalo premajhno težo“ posledicam travmatskega, surovega otroštva, ki mu ni dopustilo normalnega psihoseksualnega razvoja. Okolje mu je pustilo trajne posledice. Navajajo še, da so podane izjemne olajševalne okoliščine, zaradi česar je primeren izrek pogojne obsodbe. Omenjajo še težave, ki bi nastopile na prestajanju zaporne kazni. Zaradi poteka časa od storitve pa bi prostostna kazen pomenila izključno povračilno funkcijo.

Državna tožilka pa poudarja, da opis kaznivega dejanja v ponovljenem kazenskem postopku poleg ravnanj v župnišču vsebuje prav toliko ravnanj pri oškodovanki doma. Do poteka tako dolgega časa po storitvi kaznivega dejanja pa je prišlo zaradi „soprispevka samega obtoženca“. Obtoženčevo opravljanje poklica je nekaj povsem normalnega in ne nekaj, kar bi prispevalo k upoštevanju tega kot olajševalne okoliščine.

Pritožbeno sodišče med reševanjem pritožb zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje potem, ko jo je razveljavilo, ni ocenjevalo prejšnje sodbe glede odločbe o kazenski sankciji. Zato kazen, izrečena v razveljavljeni sodbi, ne more biti merilo pri izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe glede na oboje pritožbene navedbe ugotavlja, da je bila glede na težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde ter glede na ostale okoliščine na strani obtoženca izrečena prenizka kazen. Kaznivo dejanje je namreč trajalo dalj časa in je prenehalo po oškodovankini zaslugi. To, kar je počel obtoženec v dobro cerkve tam, kjer je služboval, pa je spadalo v normalno opravljanje obtoženčeve službe, zaradi česar je res dosegel določen ugled, vendar pa to ne more biti omembe vredna olajševalna okoliščina, saj je ravno ugled kot duhovnik zlorabil. Olajševalna okoliščina je njegovega nekaznovanost, vsekakor pa je tudi okoliščine obtoženčevega življenja treba upoštevati pri odmeri kazni, čeprav je bil po drugi strani prav obtoženec tisti, ki pa je s svojimi ravnanji pomembno vplival na oškodovankino mladost. Sodišče druge stopnje je zato ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče izreklo za vsa obtoženčeva ravnanja v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja po 3. odst. 103. člena KZ RS prenizko zaporno kazen. Zato je pritožbi državne tožilke ugodilo in je izrečeno kazen zvišalo na pet let zapora ter tako kazen ocenjuje kot pravično kazensko sankcijo.

Pritožbo obtoženčevih zagovornikov je sodišče drug stopnje zavrnilo kot neutemeljeno ter je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj ni našlo nobenih kršitev zakona, na katere je pazilo po uradni dolžnosti po 1. odst. 383. člena ZKP.

Ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je obtoženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke in 8. točke 2. odst. 92. člena ZKP, dolžan pa je plačati tudi sodno takso.