VSL sklep II Ip 2351/2009

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dne 17. 5. 2008.

Zoper ta sklep je dolžnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZPP), veljavnimi v času vročitve, pravnim osebam vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oz. v poslovnem prostoru ali na sedežu (prim. prvi odstavek 133. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 142. člena ZPP). Po tretjem odstavku 139. člena ZPP se subjektu vpisa v sodni register (kar je tudi dolžnik) vroča na naslovu, navedenem v registru (t.i. neposredna izročitev). Za pravne osebe poseben način vročanja (t.i. obvezna osebna vročitev vlog in sodnih odločb) po prvem odstavku 142. člena ZPP ni predviden (1). Po določilu šestega odstavka 142. člena ZPP se osebna vročitev pravnim osebam opravi zgolj in le po 133. členu ZPP. To pomeni, da pri pravnih osebah ne more priti do fikcije pri osebni vročitvi, saj se za pravne osebe določba 142. člena ZPP ne uporablja. To pomeni tudi, da pri osebnem vročanju določila ZPP niso lex specialis, temveč se vročitev opravi v skladu s pravili poštnega poslovanja (2), ker v primeru pravnih oseb po ZPP niso predpisane posebne zahteve za vročanje (prim. 24. člen Zakona o poštnih storitvah in 11. poglavje ZPP). Potemtakem pa je treba v konkretnem primeru upoštevati dolžnikovo naročilo z dne 23. 8. 2007, s katerim se je Pošta Slovenije zavezala, da bo od 24. 8. 2007 do 24. 8. 2008 prepošiljala vse prispele pošiljke (razen pisem v pravdnem, upravnem in kazenskem postopku) iz naslova A. cesta na naslov B. cesta. Kljub omenjenemu naročilu je delavec Pošte Slovenije sklep o izvršbi pustil dolžniku na naslovu A. cesta, zaradi česar dolžnik sklepa o izvršbi ni prejel in zato zoper njega tudi ni mogel pravočasno ugovarjati. Razlogovanje sodišča, ko dolžniku očita neskrbnost pri sprejemanju pošiljk in da ni poskrbel za nemoteno in učinkovito sprejemanje vseh sodnih pošiljk, po drugi strani pa mu priznava, da je uredil preusmeritev pošte, je iz opisanih razlogov nerazumno in samo s seboj v nasprotju. Dolžnik oz. njegov direktor se je zanesel na dogovor, sklenjen s Pošto Slovenije in je za to poštno storitev tudi plačal. Kot pravno zmotna se pokaže tudi interpretacija vsebine sodne pošiljke dolžniku. Na vročilnici je zapisana naslednja vsebina: "SO zbirni sklep o izvršbi SO. rtf" in oznaka: AR, OSEBNO!, ZPP. Po prikazanih določilih ZPP obvezna osebna vročitev za pravne osebe ne velja, zato tudi do fikcije vročitve ne more priti, niti s smiselno uporabo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZIZ). To pa obenem pomeni tudi, da v primeru vročanja vlog in sodnih odločb pravnim osebam, ki so vpisane v sodnem registru, obstaja razlikovanje med vročanjem pisem v izvršilnem in pravdnem postopku. To razlikovanje že samo po sebi izhaja iz naslovnikovega naročila, ki ga je razumeti tako, da Pošta Slovenije prepošilja pravnim osebam vse sodne pošiljke, razen pisem v pravdnem, upravnem in kazenskem postopku. Konkretno naslovnikovo naročilo je realizacija 24. člena Zakona o poštnih storitvah v zvezi s 7. členom Splošnih pogojev izvajanja drugih poštnih storitev, ki se kot poseben način priporočenega vročanja nanaša le na pisma v pravdnem, upravnem in kazenskem postopku, ne pa na pisma v izvršilnem postopku. Dejstvo je, da je delavec Pošte Slovenije prezrl, da se vročitev sodnega pisanja dolžniku v konkretnem primeru nanaša na vročitev sklepa o izvršbi, ne pa na vročitev sodnega pisma v pravdnem postopku. Na podlagi naslovnikovega naročila bi morala Pošta Slovenije oz. njen delavec preposlati sklep o izvršbi na naslov dolžnika B. cesta in mu na ta način omogočiti, da ga bo prejel, se z njim seznanil in nanj pravočasno odgovoril. S pravilno vročitvijo se dolžniku zagotavlja uveljavitev načela kontradiktornosti. Ker dolžniku z opustitvijo vročitve oz. napačno vročitvijo (napačno uporabljeno fikcijo vročitve) ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, je podana kršitev načela kontradiktornosti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev pa pomeni tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču zato dolžnik predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter ga spremeni tako, da potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi razveljavi po uradni dolžnosti.

Pritožba je bila pravilno vročena v odgovor upniku, vendar ta nanjo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, prav tako njegova obrazložitev.

Ne drži pritožbeni očitek, da pri osebnem vročanju sodnih odločb pravnim osebam ne more priti do fikcije vročitve. V Komentarju ZPP, na katerega se sklicuje pritožnik, sicer res piše, da glede vročanja pravnim osebam ni razlike v načinu vročanja glede različne pomembnosti pisanja ter da se za te osebe 142. člen ZPP glede na njegov šesti odstavek ne uporablja (str. 569, 3. točka). Vendar pa v Komentarju ZPP, teoriji in sodni praksi ni najti potrditve za pritožnikov nadaljnji sklep, da pri pravnih osebah zato vročitev osebnih pisanj s fikcijo ni mogoča. Glede na ugotovitev, da pri vročanju pravnim osebam ni razlike v načinu vročanja pri različno pomembnih pisanjih, je logičen edinole zaključek, da se osebna in navadna vročitev pravnim osebam ne razlikujeta, kar pa pomeni, da se pravnim osebam osebna pisanja vroča po pravilih za navadno vročanje oz. da se pravnim osebam vselej vroča po pravilih za navadno vročanje (to je po določbi četrtega odstavka 141. člena ZPP). Poleg tega bi bilo nelogično, da bi bila fikcija vročitve pri fizičnih osebah mogoča, pri pravnih osebah pa ne.

Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da obstaja razlikovanje med vročanji pisem v izvršilnem in pravdnem postopku. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se določba 7. člena Splošnih pogojev izvajanja drugih poštnih storitev, ki sicer izrecno omenja le pisma v pravdnem, upravnem in kazenskem postopku, smiselno nanaša na vse sodne in upravne pošiljke oz. da zajema vsa pisanja, ki se vročajo po pravilih pravdnega, upravnega in kazenskega postopka. Razlikovanje med sodnimi pošiljkami v izvršilnem in pravdnem postopku bi bilo (prav tako) nesmiselno, saj tudi za sodne pošiljke v izvršilnem postopku velja vročanje po pravilih ZPP, kajti ZIZ ne vsebuje nobenih določb glede vročanja, zato se po določbi 15. člen ZIZ za to smiselno uporablja pravila ZPP.

V 24. členu Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-1) je določeno, da mora v primeru, ko poseben zakon ureja vročanje določenih poštnih pošiljk na drugačen način, kakor je določeno v tem zakonu, izvajalec poštnih storitev tako poštno pošiljko vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon. Namen te določbe je ravno v tem, da se uporabnik in izvajalec poštnih storitev v primeru vročanja po ZPP, ZUP in ZKP ne moreta dogovoriti za drugačen način vročanja (to potrjuje tudi obrazec Naslovnikovo naročilo v prilogi B4). Določbe ZPP, ZUP in ZKP o vročanju torej prevladajo nad kakršnimkoli dogovorom med uporabnikom in izvajalcem poštnih storitev. Potencialni naslovnik in izvajalec poštnih storitev z dogovori ne moreta spreminjati objektivnega prava (VSL sklep I Cpg 54/2004 z dne 24. 2. 2004). To je tudi povsem logično, saj bi se sicer lahko stranka v sodnem oz. upravnem postopku namenoma dogovorila za preusmeritev pošte s svojega dejanskega prebivališča oz. sedeža in se s tem izognila možnosti fikcije vročitve na obeh naslovih: dejanskem in novem. Pri pravnih osebah lahko namreč fikcija vročitve glede na določbo četrtega odstavka 141. člena ZPP nastopi le, če je vročitev poskušana na naslovu, ki je naveden v sodnem registru; v primeru, da bi se pravna oseba z izvajalcem poštnih storitev lahko dogovorila drugače (to je, da se pošiljke preusmerjajo na nek drug naslov ali v poštni predal), pa vročitev s fikcijo sploh ne bi bila možna.

Vročitev sodne pošiljke s sklepom o izvršbi in predlogom za izvršbo je bila torej na sedežu dolžnika pravilna opravljena. Za opravljeno se je po podatkih spisa štela šele po tem, ko je bilo dolžniku na vratih njegovega sedeža puščeno že drugo pisno obvestilo o prispeli pošiljki (to je dne 26. 5. 2008). Dolžnikov predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti na sklepu o izvršbi torej ni utemeljen.

Ker zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi niso bile ugotovljene nobene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

------------------------------------------------------

(1) Aleš Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, leto 2005, stran 569, 3. točka.

(2) Zakon o poštnih storitvah, Pravilnik o splošnih pogojih za opravljanje poštnih storitev, Splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve in Splošni pogoji izvajanja drugih poštnih storitev.